Jesen

Ko se vozim po avtocesti in nisem za volanom, gledam barje, ki beži mimo. Ali jaz bežim? Nekdo ali nekaj beži. Nekam. Sem tisti redki looney, ki ga okolica lahko vsak dan znova impresionira in jo redko jemlje za samo po sebi umevno.

Barje je danes drugačno. Rdeče. Rumeno tudi. In rjavo. Zeleno. Vse je, polno je svetlobe in vsak sončni žarek pričara nove in nove vzorce, nove barve. Res noro in kljub nekaj velikim mojstrom, ki jih ta svet pozna, ne bo nihče, nikoli dosegel narave. Narava je popolna, pa čeprav sem pristaš tega, da nič ni popolno, narava vendar je. Še v svojem strašnem maščevanju je popolna in temeljita. Enkratna in neponovljiva.

Ko se zavem, da sva prevozila avtocesto v tišini, ker sem imela svoj značilno zasanjan obraz, je svet lep. Res lep, ker ugotovim, da bi čisto lahko tudi kaj rekel vmes, pa ne vem, ugotovim, da je prižgan radio in jaz ga ne slišim. Ugotovim, da je bil tiho in me pustil gledati s srcem. Takrat ga ljubim. In ljubim ga tudi takrat, ko mi prinese prvi divji kostanj, za v žep, mi reče, ker vem da jih vedno nosiš po žepih. Res jih jeseni, dokler niso zgubani in posušeni. Nekateri počijo. In še vedno jih težko vržem stran, saj so še vedno popolni. Ponavadi zdržijo do pomladi, ko v žep vtaknem cvet marjetice (ki se potem nesramno raztrese po pralnem stroju) in poleti jih zamenja kamen.

Škoda da jeseni v resnici ne maram preveč.