Okrog poldneva, mi je postalo malo žal, da švicarji niso uspeli zemlje zagnati v črno luknjo. Za tako usran svet pa res ne bi bilo nobene škode. Resnično brez veze. Dokler boste metali lačne in žejne mačke čez prag zato, ker niso več majhni in ljubki, do takrat me ljudje ne zanimate preveč. Pravzaprav je razlogov še več, dokler boste trobezljali neumnosti o kastraciji in sterilizaciji ter kako je to poseganje v naravo, dokler bodo psi samo alarmi na verigah pripeti, dokler bo strel poceni evtanazija, dokler boste tiščali glave v pesek, dokler boste rojevali otroke in jih takole učili, me ne zanimate sploh. Spokajte preklete kufre in odfrčite na Ašterkomando.
Muc je res srček. Prede kar non stop za vsak slučaj, da ne bi podvomila o tem da je zadovoljen. Zadovoljen ker je živ in se njegova jutra ne začnejo z brco v rit ampak s kvalitetnim zajtrkom in z malo čohljanja. Mačke so baje divje zveri, sprašujem se kaj je tega nesrečnika tako prestrašilo, da se že pet dni ni ganil s terase iz hišice. Se vam je že kdaj zgodilo, da ste bili tako srečni, da najraje ne bi odprli oči, ker se lahko v trenutku vse razblini? Točno to. Lulat steče v bližnjo gredico, kjer je verjetno že zdavnaj preuredil vse čebulice tulipanov in potem teče nazaj, da se prepriča, če je blazina še tam in topla hišica in če je njegova posoda z vodo še polna. Mimogrede preveri še, če jaz še vedno vsakih pet minut pogledujem ven, ker preverjam če je z njim vse v redu.
Aja tulipani? Bodo drugo leto pač zrasli mešano in ne barvno usklajeni, koga v resnici briga.
Da obtožujem in napadam? Če se je kdo spoznal v zgornjem odstavku, prekleto da res.
Trenutno nisem nič kaj kreativno razpoložena, čeprav sem vesela, da sem spet končala kar nekaj novih ploščic in vse so prikupne. Če koga zanima naj pokuka v tihi del kreativne race, če pa ste iz zgornjega odstavka pa ni treba tja hodit nič gledat. Ignorant people - not very welcome.
3 Comments:
Seveda je bilo vredno ogled. Kot vedno.
Pri nas v Piranu imamo eno tako pleme mačorov, za katere skrbijo gospe in naše malenkosti (jaz nisem še gospa). Vsak dan čohanje, pa konzervica, pa voda, pa mleko (tua pa tam), pa spanje v predlau službene mize, pa antibiotična krema za vnet ukec...pa spet čohanje. In veš kaj mi naredi lep dan, ko se o njih pogovarjam s kelnarco v piceriji, ki jih na skrivaj hrani z šunko (da šefe ne vidi), pa s prodajalko v marketu, ki sprašuje, čigav je tisti novi, pa z mojimi sodelavci, ki se tudi malce pogovorijo z njimi preden stopijo v pisarno. Včasih gre tudi kakšen z nami domov (za vedno). Vse bo še dobro:-)
Hvala anonimna za tale komentar. Sem imela občutek, da sem samo zase tole napisala, da je šlo malo v zrak :)
Polepšala si mi dan s tem, da mačorčki spijo v službenem predalu. Dokler je še kak tak na svetu, se splača živeti.
Vse bo še dobro, se trudim verjeti :)
...če smo že pri žvalcah...ta trenutek se na mojem oknu v improviziranem bazenčku (beri škatlica od Ferrero Rocher) veselo kopa en piranski golob, drugi pa čaka na vrsto, poleti pa je moja kuža prav veselo teden dni preživela z mano v službi, ker nismo imeli dopoldanskega varstva...ja še kar nas je takih:-D
Post a Comment