Zaradi preobilice mehurčkov…

… nisem najbolj trezna.Tokrat enkrat v letu. Tokrat enkrat ko sama spijem steklenico in še čez. Ko ne bi smela pisati in me bo jutri bolela glava na bloggerju in na FB. Ko nostalgija v obliki dveh Sašinih mesiđev na telefonu in oba pravita “ Srecnols”, hoče ubiti vse kar še za silo živi v meni.

 

Toliko slabega v 2009. Dovolj, da tečejo solze Res?! Ko bi vsaj vedela kaj bom napisala. Ko bi tista steklenica srebrne ne kričala v hladilniku, da je samo zame in, da enkrat na leto pa lahko. Do konca. Ko bi vsaj lahko zbrala vsaj spomine v glavi v celoto. Saša veš kaj mi hodi po glavi? Tisti črni salonarji iz Baške. Tebi se je zdelo seksi, da gleda ven črta med mezincem in prstancem na nogi meni pa ne. To mi hodi po glavi. In bovla. In milijon brezskrbnih grehov.

 

Še bolj boli, ko iščeš svojo zgodovino in se ne spomniš gesla za svojih 9 let življenja. In potem ga uganeš in še vedno je tam zgodovina. In najdeš

2.1. 2002 – It’s so over. End of the story.

6.1.2003 – Brand new year. I tell him that I love him too.

4.1.2004 -  Thank you. Always. I love you all, all you sweet bitter pretty neurotic moody shiny humble dark flyin' flippin' another diferent lovely shimering.

 

In tako naprej. Zaveš se, da je mimo osem let in ti ne veš kje so. Vse tole je nevrotična Vixi, ki se trudi po vseh svojih močeh, medtem ko njeni Vesni uhaja podtlak pod obe očesi, medtem ko se prepira celo telo. In mehurčki, rezervirani za samo en dan v letu, v možgane.

 

Srebrna še vedno čepi v hladilniku in do juti se bodo solze posušile. Sanjarjenja in spomini bodo ostali v glavi in vreli na dan takrat, ko prsti ne bodo tako blizu tipkovnice. Takrat ko bo razum vsem želel dom. Vsem želel bolje.

 

Le ploščic bo za vse dovolj. Slej ko prej.

 

 

Privoščite si svoj dan mehurčkov, svoj dan solz. Pa kadarkoli. in zakaj ne ravno danes?

Rokoforčki?

[Ročni termoforčki. Vixiforčki. Ali pa samo kičiforčki.]

° p e p e r m i n t ° je objavil malo šolo kvačkanja grelčkov za roke. Kolibri je podala najbolj jasna in simpl navodila za izdelavo nepogrešljivega in nadvse modnega koščka garderobe. Povrh vsega, jih v zameno za komentar in dober glas tudi podarja, na podlagi žreba, enkrat okrog božiča.

Ne tako dolgo nazaj sem kupila par prejic hecne kosmate niti iz katere naj bi nastali ravno grelčki. Na pletilke seveda, ker štrikanje je nadvse kul in jaz to obvladam… Izkazalo se je, da je nit strašno nekvalitetna in jaz morda pletilk vseeno ne obvladam tako zelo, kot bi si želela, predvsem pa ne tako zelo, kot je to odzvanjalo v moji glavi. Po treh neuspelih warmerjih, sem zagnala pletilke v kot in prekucnila celo hišo, da sem se dokopala do kvačke, ki reva ni videla svetlobe že kakih 20 let zagotovo. Na kavč sem si privlekla še knjigo z raznimi kvačkarskimi nasveti in soboto preživela na kavču, v pižami, s krčem v desni roki, medtem ko je temperatura zunaj nihala med –10 in -20°C.

Pa sem kvačkala in parala, se jezila, vmes jezno metala drva v kaminsko peč, kot bi bila ona kaj kriva in podila mačke iz naročja, ki niso hoteli razumeti, da tokrat klobka volne ni njihova priljubljena igrača, ampak center vseh mojih razrvanih živcev.

In ko je nastal prvi, je bil drugi dokončan na dušek. Sicer sem ga ravno tako popravljala saj sem spet nekje vmes narobe štela, a vseeno mi ni več vzel pol življenja ali celega dneva.

Težko bi povedala kako hvaležna sem starimami za to znanje. Če ne bi odšla tako mlada, bi morda tudi jaz ne porabila celega dneva samo za razmišljanje za začetek, ampak bi tole obvladala. Vem, da je ponosna, ker sem vključila vso možno trmo in gotovo se ji je kolcalo tam kje na oblaku, saj sem veliko časa vmes mislila nanjo in imela pred očmi njene spretne prste, ki so pletli in kvačkali kot bi se rodila s pletilko v roki. Predvsem je gotovo vesela, da je končno dočakala dan, ko sem končala dva enaka dela, torej par nečesa pletenega.

Skratka rokoforčki so končani. So nad kičasti in kolikor se je le dalo drugačni od Kolibrijevih, ki so preprosto elegantni in vsestranski.

 

Vsekakor bodo še nastajali, vsaj ta trenutek zelo verjamem v to. Vesela bom priporočil za nakup preje, bombaž, bambus, karkoli naravnega, morda celo bio ali organskega, če seveda od slovenskih trgovin ne pričakujem preveč.

 

Obljubim, da ne bodo vsi tako zelo… hmm… madamski.

 

Ráca racà na Ptuj in čofota v Lučkinem gaju

Namesto, da bi trapasta ptica letela na jug, moja raca frči naokrog po malih, prijetnih slovenskih krajih.

Eno nežno gnezdece je spletla v Ptujski prodajni galeriji Štibl.

 

Če si želite Ptuj odnesti s seboj, je to zdaj povsem mogoče.

Enega, bolj pisanega, si je spletla v cvetličarni Lučkin gaj, v Mežici.

 

Tam v gaju, cel dan žvrgolijo ptice.

V obeh trgovinicah ponujajo še druge krasne reči, vse na roke narejene in z ljubeznijo prepojene.

Objemi drevo, vedno objemi drevo.

Kljub ustaljenim in naročenim in že v naprej zamišljenim, včasih inspiracija pride hitro in jasno. Takrat je treba. TREBA nujno! Takrat mi najbolj na svetu pride mini skicirka za male nore ideje, ki mi jo je naredila Sonja. Sonja še čaka, zelo potrpežljivo in to nadvse cenim, da takšna inspiracija zanjo še pride. Punčka za punčko bo projekt takrat, ko bom imela največ dela in bom napad najmanj pričakovala. Tako pač je na mojem končku račje mlake. Ima pa zato skica za njen logotip prvo mesto med malimi norimi idejami, na prvi strani. Logotip SonjaUstvarja je pravzaprav vzel nedolžnost beli prazni knjižici. Morda bi o tem, kako zelo obožujem prazne zvezke, kdaj drugič.

Vesna me je razveselila z darilom. Kar s tremi darili pravzaprav, za moje tri mačje predilnice. Sešila jim je mehke žogice iz pisanega blaga, zaradi notri všitega kraguljčka pa še nežno zvončkljajo. Žogice so zadetek v polno. Hvala Vesna. Upam, da najdeš telefon.

 

In tako mi naslov njenega bloga oz. njene blagovne znamke ni dal miru. In rezultat nemira, ki bo šel v kratkem na pot k Vesni, je rojen. K Vesni gre, ker tja spada in prav čaka, da pride domov.

Verjetno je odveč še enkrat ponoviti nasvet, da objemite drevo, vedno ko se za to pokaže priložnost. Ni nujno da boste doživeli razsvetljenje, morda boste prej iz izkušnje odnesli klopa, vseeno, občutek je neverjeten. K nasvetu bom dodala še to, da pazljivo izberite drevo.  Za začetnike priporočam bukev. Ima gladko deblo, se ne smoli in ne medi preveč. 

…

Ko pa sem ravno tu, predstavljam še nova Horjulska muca in kuža meseca. Tokrat je to muc Borči in psička Loga s sinetom Logijem. Borči je sladek muc in o njem ni bilo težko pisati, pri Logi in Logiju pa sem na žalost lahko opisala kar svojo izkušnjo z njima.

Pisala je Vixi, fotografije pa so last Zavetišča Horjul in Ande aka Nutelle.

Cel september

Vse bom delila z vami, lepo pregledno, kar po alinejah.

- Na raci sem se pozabila na vsa usta hvalit z intervjujem v P e p e r m i n t u

  

- Prav na brzino sta oddrveli tudi ilustraciji za na majčke in ostale materiale za Mačjo hišo. Majčke, jopice, dekice, brisačke, nahrbtniki, barvice… vse to bo na voljo enkrat do konca tega meseca.

- Da ne bo izgledalo kot da cel september nisem prav nič napisala, vabim, da preberete Horjulska Muco in Kuža meseca. Štirje Kranjski mačji dudarji in psica Tiha iz Kamnika. Fotografije: Zavetišče Horjul

- V Iko sem končno dostavila novo pošiljko. Nekaj elementov sem spremenila, kaj odvzela, malo dodala. Sem zadovoljna, ploščice se vidno razvijajo.

   

- Mačje mesto si je za pravilno uganjen Wooferang prislužila Jasna na blogu Lahkotnost bivanja. Morda  pa Pepermint, za pravilno uganjen pribor za mešanje solate. No ja, to bo odločila Pullga, jaz pa pokažem nagrado.

  

- Pullga stoji tudi nekje v projektu Dom in Stil. Dobrodošel portal za izmenjavanje izkušenj, pridobivanje mnenj ali samo za “show off” svojih domačih kotičkov. Trenutno poteka natečaj za fotografijo vhodnih vrat, za nagrado pa je prav pravcat denar, gotovina, s katero potem lahko kupite kake krasne dodatke za v stanovanje ali še bolje, material za ustvarjanje. Ah ali pa samo plačate kako položnico. Jaz si vsekakor želim videti vaša vrata. Moja so, kot se za vixijino kobilo spodobi, zaenkrat še lepo bosa… Vseeno, prijavljena sem že, samo še en domači fotosešn moram izvesti.

- Danes se mi je zazdelo, da bi vsak otrok skoraj moral imeti konjička iz nogavice. Ker je kul, ker takšni konjički dirjajo najhitreje, ker vlečejo pepelkino bučno kočijo in nosijo edine prince na belem konju (če uporabite bel štunf), ki jih bodo male princeske kdajkoli videle v svojem življenju. Kako vašim princem in princeskam naredite takšnega konjička je napisala Vesna v precej novorojenem blogu Objemi drevo. Prijetno pisanje, luštni izdelki, lepe fotke. Objemi drevo ne sme ostati spregledano.

- V septembru sem naredila veliko ploščic, nekaj risb, ogromno skic in čistko v škatlah na podstrešju. Dvakrat sem obupala nad štrikanjem in se mimogrede zaljubila v vampirja iz filma. Nabrala sem nekaj čudovitih jesenskih jurčkov in postala lastnica lastnega frfruja. Nerealiziranih je ostalo nekaj kavic in obiskov a nekako komaj dohajam sama sebe. Prenehala sem postavljati prednostno lestvico, ker ne znese, zdaj se trudim še otresti slabe vesti. Če ne želite, da sem sitna, me ne silite, da karkoli obljubljam. Še vedno ne znam na glas izgovoriti “ne” in še vedno me na momente ima, da bi popoldansko izdelavo ploščic zamenjala za prostovoljno delo v zavetišču. V septembru sem se tudi zavedla dejstva, da nisem bila niti eno soboto v mestu in sem s tem zamudila še eno sezono Art marketa, prav tako pa sem se zavedla dejstva, da nisem niti enega vikenda v poletni sezoni posvetila svojemu vrtu, ko pa sem ravno pri tem, bi želela kak vikend posvetiti tudi svojemu ljubemu sostanovalcu. Že cel september se čudim črni luknji, ki golta moje dneve.

Luštno je in lepo, pri Lenki in škratu v Celju

Kolibri me je prav lepo opomnila, da furam depro. Safr po domače. Tako nežno mi je to namignila, da sem se prav nasmehnila. Prav res je kar nekaj mojih zadnjih vnosov nekoliko otožnih. Kritičnih. Dobra stran je, da nisem ves čas taka, mi pa takšne misli najraje silijo na “papir”. Več kot prav je, da z vami delim tudi nasmehe.

 

Nasmehov polna je bila četrtkova kava z Alenko, ki ima prijetno knjigarnico za otroke, Lenka+Škrat, v Celju. Alenka je ena tistih prijetnih oseb, ob katerih je kava prijeten odmor in užitek. Pravzaprav, je bil posloven sestanek, a sem že skozi prva elektronska sporočila dobila tisti prijeten občutek, tak ko se ti zdi, da človeka že kar malo poznaš, morda malo vidiš v dušo.  To se mi zgodi pri ljudeh, ki imajo a) radi živali b) ki imajo radi kreativnost c) ki imajo radi oboje našteto.

 

Všeč mi je tudi, če imajo ljudje radi pravljice. Pravljice v ljudeh vzbujajo kreativnost.

 

 

Pravljice ne malokdaj tudi privzgajajo občutek za živali.

  

 

Alenka ima rada pravljice. V njeni knjigarni zdaj visijo tudi vixi izdelki. Vesela sem, ker je to že drugi, pravzaprav tretji, res prijeten prostor, kjer se jih da kupiti. V take prostore prihajajo prijetni ljudje, ki imajo prav tako radi pravljice, unikatne izdelke in rada bi verjela, da tudi živali. Dober občutek je, če veš da bodo tvoji termoforčki greli prijazne zidove in razveseljevali dobre ljudi.

 

Vse s tistega konca iskreno vabim med otroške knjige in ročno izdelane drobnarije. Škratje ne grizejo in nič se ne vznemirjajo, če si pridete samo spočiti oči. Lenka in škrat je veliko več, kot samo knjigarna. Tam je luštno in lepo.

 

Post poletno

Poletja je konec in dušo trga nemir. Res narobe obrnjen koledar. Jesen se mi ne zdi bog si ga vedi kaj. Na sosedovem vrtu so zacvetele astre, ki nepreklicno zaključujejo poletje. Napovedujejo ekstremne vremenske pojave v času El Nina. Tudi prav. Vse skupaj naj odneseta veter in dež. V nosnice se mi krade zoprn spomin na sladkoben vonj po pečenem kostanju, ta prav gotovo zaseda rabeljsko vlogo v mojih čutih. Ko bi vsaj ne bila tako na oko privlačna, jesen, ko bi vsaj ne bila lepa in kot pav okičena. Pogrešala bom od sonca razgret kamen, šepet starih zgodb in hladen piš v tistih uličicah, čisto zadaj.

 

 

Narava se mi zdi redko jezna. Prav nikoli morda. Ima miren in stabilen glas. Niti glasna se mi ne zdi, ko mi s kančkom ironije nalaga kamne na prsi. Pa na predel želodca, da obležijo hladni in težki. “Preživela bom, po tvojih merilih, človek.” Grozljivo je, da vsaka sapa izpod metuljevih kril sproti spreminja potek dogodkov, spreminja usodo. Iz togote bi lahko iztrgala srce tistim, ki svoje umazane roke umivajo v stavku – Sam tako ne morem nič spremeniti. Takšni ne morejo nič spremeniti. Niti prispevati. Niti deliti. Ko bi vsaj bili tiho.

Tri dni že pišem ta vnos. Ne morem verjeti, da je teden že čez polovico. V službi vse počaka. Dopoldnevi planirani, Popoldnevi, prav tako. Avto gre na servis. Ta teden skrbim še za luštno malo rusko hrčkasto živalco. Naslednji teden bom po potrebi preživela večere z 90 mačicami in poskušala ne misliti na to, da bi jih bilo treba 30 evtanazirati, ker posvojiteljev enostavno ni. Še vedno jih je kakih osem na kvadratni meter, barve ploščic se v mačjaku skorajda ne vidi več. Kot da bi bilo to zares pomembno.

Foto: Arhiv zavetišča Horjul

Ustvarjanje se je sprevrglo v trdo delo. Ob mizerni plači bi bilo fino tiste za denar postaviti na prvo mesto, pa ne gre. Sanjala sem že nekoč o tem kako prijetno bi bilo pozabiti na vest, delati tisto kar želiš, ne tisto za kar veš, da je prav. Pa bitje srca vedno znova preglasi šelest bankovcev. Neizmerno vesela sem, da je tako. Vseeno je treba plačati položnice, saj dobavitelji raznih energetskih virov in sodobnih signalov nimajo nobenega razumevanja za prazen žep. Še manj za zapuščene živali in dobrodelnost. Občutek imam da obrazložitev, da bi rada sicer ostala povezana s svetom, z denarjem, ki ga namenim njim pa bi raje postala botra VitiCedeviti, ne bi prišla daleč.

Želela sem najaviti termoforčke v Celju, pri Lenki in škratu, že konec tega tedna ter zanimiv projekt Dom in stil, pa ne bom, ker si oboje zasluži nov vnos, tak kot se šika.

Naj tole ostane samo glasen lom srca in opomnik, da vsak posameznik šteje v vsem kar počne. Od vas je odvisno ali pomagate rušiti, ali pomagate graditi.

Bil bi čas…

…da malo osvežim blog, saj bi utegnil kdo misliti, da sem si privoščila dolge sproščujoče počitnice.

…da izpolnim vse želje (naročila), saj bi utegnil kdo misliti, da zaradi bogatije ne potrebujem popoldanskega dela.

…da naredim spet kaj lepega, saj bi utegnil kdo misliti, da sem ostala brez idej.

…da preberem kakšno knjigo do konca.

…da izginem na morje.

 

  

Bil bi čas…

…da VSI, ki niste resni vzreditelji, daste svoje samice sterilizirati in samce kastrirati. S tem mislim tako mačke kot pse. Vsi, ki svoje samice “pazite”, jih pazite s kratkim štrikom in s svojim življenjem, ker je gor na hribu en trop mladičev, samih takšnih samic, ki so jih lastniki pazili ko so se gonile. Pravzaprav kvazi lastnikov, ker so jih pozabili tudi cepiti in hkrati čipirati.

…da VSI, ki sedite na svojih debelih zadnjicah v avtomobilu in trobite pasji materi z mladičem na sredini ceste in čakate, da se bo nekdo drug ukvarjal z vašim problemom, nehate obstajati, ker ste na tem svetu viška in je z vami več dela kot koristi.

…da vsi, ki pišete žolčne maile, listke za na poštne nabiralnike, za na zabojnike za smeti, na vrata dvigala, da vsi, ki svoje majhne organe in majhne možgane skrivate za anonimnimi litanijami na forumih in v komentarjih na blogih, obnovite slovensko slovnico. Takoj po opravljeni lobotomiji.

…in res bi bil skrajni čas, da VSI, ki svojega psa/mačka/hrčka/želvo peljete odložiti nekomu drugemu pred vrata, nekje v kaki knjigi preberete kaj je to odgovornost. Vseeno mi je, če se boste odločili za humano uspavanje svojih živali, a ne prelagajte tega bremena na druge. Naredite to in potem trpite v skladu s tem.

 

 

Žal mi je, a po zadnjih 14 dneh, moj vnos ne more biti drugačen kot takle kot je. Utrujena sem. V zaostanku sem. Moj pankreas živi svoje življenje, popolnoma neodvisno od ostalih organov v mojem telesu. Denarnica sledi modnim recesijskim trendom. Ne morem več poslušati ljudi, ki imajo “muskelfiber” od pretežkih diamantnih ogrlic. V službi je dela veliko, plačuje nihče. V Horjulu je kakih 8 mačk/m2, pa so še majhne, čez tri mesece bodo napol odrasle, torej dvakrat večje in še vedno jih bo 8/m2. Je kaj svetlobe na koncu tunela?

 

 Samo drobne lučke so, a brez njih najbrž ne bi preživela. Hvala, lučke moje.

Dobrodelne licitacije in kriza let

Na spletnem portalu Mojpes.net, redno potekajo licitacije za zavetišče Horjul. Vsakdo lahko sodeluje kot donator predmeta ali kupec. Torej, donator predmeta zadevo podari in postavi izklicno ceno, najvišji ponudnik znesek plača zavetišču Horjul in prejme izlicitirano blago. Predmeti na licitacijah so razni – nove stvari, ki jih niste nikoli uporabili, rabljene lepo ohranjene stvari, ki jih ne rabite več, stvari, ki ste jih sami ustvarili ali celo kar kupili za licitacije…

Do sedaj nisem ravno vzorno sodelovala, nekaj malenkosti sem dala na licitacije, nazadnje pomanjšane sličice iz vixtinske kapele – sten horjulskega mačjaka. Par stvari sem kupila tam, npr. krasno stojalo za knjigo, ki se je nekomu prašilo doma. Pred kratkim sem se odločila, da malo pobrskam in podarim še kak predmet, ki ga nisem sama naredila, kaj kar meni dela gnečo, pa bi lahko komu prav prišlo. Naletela sem na reklamno torbo v velikosti prenosnika z nekega izobraževanja. Ker na smrt sovražim slabe logotipe, natisnjene na reklamni material, ki bi bil brez njih še čisto uporaben, sem se odločila, da jo malenkost predelam. Narisala sem, jasno, kakšno presenečenje, mačka. Preko logotipa in kar z akrili.

Sem se morala kar malo potruditi, ker se barva vpije in seka ven temen material in posledično tudi natisnjen logo. Dela se s čopičem kot na platno, pravzaprav prijetno. In ker se barva vpije, ni videti, da bi slikica hotela razpast, odpast se zradirat ali karkoli. Na 90 pa menda torbe zdajšnja lastnica tudi ne bo oprala in mačkona odplaknila dol. Akrili so seveda vodoodporni ko so suhi, mački pa niso preveč navdušeni nad vodo.

 

 

Finta se mi zdi zelo všečna, zato sem nabrala CD tošlčke, ki jih je podarjala ena od slovenskih političnih strank in preko njihovih grbov in napisov, narisala psa. In seveda na enega tudi mačka. Ta dva bosta na vrsti 21. julija.

 

Bo prav prišlo vse kar se bo nabralo, drug teden gre kar 18 pasjih mladičev na kastracije/sterilizacije, med njimi tudi 9 Najkinih srčkov.

Če vam je v veselje narediti kaj koristnega, malce pobrskajte med šaro, ki vam nabira prah. Pobrskajte tudi med ponujeno robo, ker se najde marsikaj zanimivega. Samo registrirani morate biti pa lahko sodelujete, kot ponudnik in kot kupec. Ampak v obeh primerih si prosim zabožjovoljo, najprej preberite pravila in se jih držite.

Kaj je s krizo let?

Krizo identitete bi rekla raje. Blog je prerasel Giselin template. Že od novega leta osnutek na osnutek. Pa nič. Imam mogoče enotno štampiljko, vizitko, karkoli? Embalažo? Mogoče vem, kaj bom v življenju z vsemi temi mačjimi projekti, ki se odpirajo in zapirajo in stojijo in se tenstajo in cmarijo? Ne maram momentov ko postanem nestrpna, ker se potem nič ne zgodi. In potem malo stojim na mestu. Kaj me definira? Me kaj definira? Bi, ne bi? Močno pink ali raje rdečo? Sploh znam risat? Sploh znam karkoli?

Cel vrag je prepir z več osebnostmi in vse so ti. Večina njih je močno motenih.

Sedem ljubljenih

Napisati sedem ljubljenih ni prav noben piknik. Ampak dvojčki nismo samo blazno zblojeni, ampak tudi blazno iznajdljivi.

Top ljubljeni v sedmih skupinah:

 

Ljudje:

Jasno ljubim mamo in tistih nekaj bližnjih, ki jih imam. Ljubim Makija, kar je precej logično, saj se dugače res ne bi izplačalo prenašati njegove sitne ovnovske narave. Ljubim par prijateljic in prijateljev, ker me ljubijo kljub parim velikim značajskim zoprnijam.

Živali:

Nadljubim mačke, kar bi bilo nesmiselno skrivati. Res jih. Tudi druge živali pravzaprav ljubim, saj prestavljam polže, če jim grozi, da bodo pohojeni, segrevam čebele, da lahko v hladu odletijo domov, pobiram in premikam kače in slepce, ker bi jih drugače z veseljem kdo z lopato po glavi, lavor na vrtu pa ima plavajoči most, da lahko kuščarji in insekti splezajo iz vode, če padejo not. Na lastnem vrtu dejansko pazim, da ne pohodim čebel in čričkov. Celo psom občasno dovolim, da me slinasto poljubijo, čeprav mi smrdijo do nebes.

Kljub temu razumem naravni krog in sistem prehranjevalne verige.

Okolje:

Ljubim naravo. Ljubim vse kar počne, ker se mi zdi popolna. Sonce. Še posebej ljubim morje. In nevihte. Nevihte ob obali. Poleti ljubim celo snežinke, pozimi namreč zimo sovražim. Ljubim stara mesta, ker v njih čutim ljudi, za več stoletij nazaj.

Občutki:

Obožujem občutek ob prvem poljubu in svojo sposobnost, da občutke lahko prikličem, čeprav je od njih minilo že več let. Ljubim občutek utrujenosti po dobrem delu, ne po vsakem napornem delu, samo po tistem ki pusti občutek svobode in koristnosti (after efekt po tednu dela v zavetišču). Ljubim zatišje po nevihti, ko je vse oprano in meni prizanešeno. Ljubim občutek zmagoslavja, ki me prešine ko premagam, ustvarim ali osvojim karkoli. Nora sem na vsak občutek sreče, ki ga čutim, kadar je ob meni karkoli iz teh sedmih skupin. Ljubim celo topo čustveno bolečino, ki mi zelo jasno pove, da je vse resnično in da še vedno stojim na tleh. Ljubim sproščeno norost.

Vonji:

Mačje tačke, mama, cimet, asfalt po dežju v Ljubljani, Hvarska sivka, Dove original, sveže obriti moški brez kolonjske, vrtnice, na morju joda polno jutro, zrak po nevihti, sveže oprano perilo, oljne barve, ozke ulice, majhne cerkve, Lusheva Pied de pepper krema za noge, s kavo pomešan jutranji cigaretni dim.

Hrana:

Polnjene paprike, sardele, špinača, zelenjavne čorbe, curry, česen, sveže kumare, češnje, morska hrana. Ljubim doma pripravljeno hrano, hrano ki ima veliko boljši okus kot izgled, preprosto hrano. Hrano s preprostimi imeni.

Barve:

Vse barve ljubim in vsaka nekam pristoji. V ospredju bi lahko bila rdeča, ker je povezana s še parimi stvarmi, ki jih ljubim.  Rdeč lak za nohte, šminka, rdeči čevlji in obleke, torbe, stene, fasada najine hiše. Barve ljubim dovolj, da ne dopuščam kategoriziranja in manipulacije z njimi. Barve ne ločujem na moške in ženske. Ne trpim pa slabe izbire barve.

Ko bi vsaj lahko napisala čisto vse. Pa se mi ne da in že tako tvegam, da od tu naprej nihče več ne bo bral race zaradi flancanja.

Prejšnji teden sem večino časa preživela v Zavetišču Horjul. Nisem prepričana, da bom uspela občutke sestaviti v obliko, zaenkrat vem le to, da zdaj razumem precej več kot prej in potrjeno, for the record, ljubim mačke. Vem tudi to, da česa tako napornega nisem počela še nikoli.

Če bi rad kdorkoli, kakorkoli priskočil na pomoč živalim, so na Mojpes.net-u, pisanje Gargamel, napisani namigi kako.

Bo ostalo brez naslova?

Prav verjetno. Od zadnje objave sem zelo malo spala. Oblikovalski poklic ni ravno iskan trenutno, tudi ni nujno dobro plačan, je pa definitivno eden od poklicev, v katerem se da dodatno popoldan zaslužit. Menda niste mislili, da se tak stavek lahko konča brez – AMPAK… Torej, AMPAK samo če: 

• te delodajalec ne veže nase s klavzulo
• če imaš doma spodoben računalnik
• če znaš delati vse in to hitro
• če si pripravljen delati eno in isto delo 8 ur v službi in potem še vsaj 8 ur doma
• če imaš tolerantnega sostanovalca, ki obupa nad pritoževanjem ko zmanjka zlikanih cunj
• če se nimaš za izvrstnega kreativca in si pripravljen kršiti kup oblikovalskih pravil
• če… dobiš delo

Za zadnjo alinejo so tu prijatelji, ki delo, ko ga imajo preveč, delijo s tabo. Dobri prijatelji, pa čeprav zaradi njih ne spiš skoraj nič in ješ samo še Kinga Quatro. Taki prijatelji s tabo potem delijo tudi zaslužek od tega dela, če bo seveda naročnik v teh recesijskih časih sploh plačal. Če ne, pa sta oba v istem kupčku dreka, ki ga spet po prijateljsko delita.

 

Toliko o prijateljih, ki se vedno znova izkažejo za vse kar človek dragocenega ima v življenju, pa ni treba za to plačati DDVja ali kakega drugega oderuškega davka.

 

 

Včerajšnji šoping se je izkazal za šparoven izlet po CPju. Vse majice v mojem dometu kar kričijo “neumna sem in stara 15 let”, vse, ki bi pogojno lahko komunicirale “30 jih imam in to me nič ne moti” pa so precej izven mojega budgeta. Kot vedno se je izkazalo, da življenje ni fer in predvsem, da bi morala svoje cunje kreirati sama. V cornerju Diseguala sem preizkušala svoje telekinetične sposobnosti, pa se trimestna številka ni spremenila v dvomestno, prečudovit letni plašček ni izginil v plamenih in obešalniku se kovinski deli niso zravnali. Kaj bi s krivljenjem žlic, če iz telekineze ne moreš izstisniti nič koristnega za vsakdanje življenje, le skrivljen beštek imaš doma v predalu?

Bom vadila in poskušala skriviti kako budilko v stilu Rogerja Wooda

Še ena nenavadna stvar se je zgodila. Nigelina kuharska knjiga me je pustila hladno, po odkritju da je čisto spodobno pečenko uničila s kokakolo pa me je sploh minilo vse. Pa tako sem si jo želela, da po spoznanju, da me žreb ne mara preveč in da je Polonin blog cookie v žrebu ob sumljivi komisiji dobila Saša, nisem mislila na nič drugega kot da se odpovem enemu poceni modrcu in kupim tole knjigo. Vidite to je dober in prodoren marketing! Če ne bi poznala umazanega ozadja propagande, bi jo kupila, čeprav imam rada svojo pečenko na sredini surovo in daleč od karamele. Pravzaprav imam vso svojo hrano rada čim dlje od karamele.

Potem sem se jasno sprehodila okrog kuharske mize in se resno navdušila samo nad novo Vendelino (mislim novejšo od moje). Vse ostalo je sicer fejst fensi, kuharji so postavni, slike so briljantne… brbončice pa so se zbudile šele ob sliki na kateri dve nuni razvlačita vlečeno testo. Torej, za vse, ki mi še niste dali darila za rojstni dan (ki sem ga imela v vmesnem času) – Zmeraj sestra Vendelina je knjiga, ki si jo zares želim kadar nisem zaslepljena z zvenečimi imeni in pripadajočo propagando.

 

 

Ko sem ravno pri čvekanju in izlivanju čustev na papir, lahko napišem še kako jezna sem nase, ker sem površna… ah, kar butasta bo dober izraz! Mislim, da se mentalno zdravemu, odraslemu človeku težko zgodi, da ob pogledu na zapis do 22h, pomisli, da je to do polnoči. Se pa zgodi Vixi (to mrho bom res dala v kot na koruzo klečat) in zaradi te šlamparije zgubim na licitacijah krasen na kožo mi pisan telefon, ki za razliko od mojega dela. Škoda besed. V upanju, da se bo dalo zmagovalno licitatorko kako podkupiti se zdaj za kazen učim – koliko ur ima dan, koliko minut ima ura, koliko kvadratnih metrov je en ar in koliko gramov gre v eno kilo…

 

 

A ustvarjanje? Nimam časa za ustvarjanje, a vam nisem ravnokar razložila, da ima moj dan samo 22 ur!?

Vixi naprodaj!

Danes sem končno prišla do mesta in odnesla zalogico izdelkov v trgovinico Ika.

Ika je resnično nadprijetna trgovina. Prijetno jo delajo polne police in stene slovenskih izdelkov. Izključno slovenskih izdelkov. Slovenskih unikatov. Prijetno jo dela tudi lokacija v starem delu mesta Ljubljana in starem delu mesta Škofja Loka. Nadvse prijetno jo dela tudi energija lastnice Ike in njene hčerke Ive. Ika je lahko obisk svojevrstne galerije ali z nadvse prijetnim klepetom pospremljen nakup.

Čudovita Anina Fensišmensi ponudba

 [fotografija je z internetne strani trgovine Ika]

Zanimiva DudaKunda za katero stoji ena sončna Urška h kateri ob četrtkih zjutraj hodim na KundaJogo. Z omare visijo dobre vile.

 [fotografija je z internetne strani trgovine Ika]

Vse ima svojega pridnega, talentiranega avtorja in vsak šepetaje pripoveduje svojo zgodbo

  [fotografija je z internetne strani trgovine Ika]

 

In kaj je Vixi tam pustila, da bi lahko grelo vaše stene in vrata? Sneak peek:

 

Jasno da vas iskreno navdušeno vabim v ta mali ustvarjalni raj. Trgovinica ima nadvse prijetno karmo.