… nisem najbolj trezna.Tokrat enkrat v letu. Tokrat enkrat ko sama spijem steklenico in še čez. Ko ne bi smela pisati in me bo jutri bolela glava na bloggerju in na FB. Ko nostalgija v obliki dveh Sašinih mesiđev na telefonu in oba pravita “ Srecnols”, hoče ubiti vse kar še za silo živi v meni.
Toliko slabega v 2009. Dovolj, da tečejo solze Res?! Ko bi vsaj vedela kaj bom napisala. Ko bi tista steklenica srebrne ne kričala v hladilniku, da je samo zame in, da enkrat na leto pa lahko. Do konca. Ko bi vsaj lahko zbrala vsaj spomine v glavi v celoto. Saša veš kaj mi hodi po glavi? Tisti črni salonarji iz Baške. Tebi se je zdelo seksi, da gleda ven črta med mezincem in prstancem na nogi meni pa ne. To mi hodi po glavi. In bovla. In milijon brezskrbnih grehov.
Še bolj boli, ko iščeš svojo zgodovino in se ne spomniš gesla za svojih 9 let življenja. In potem ga uganeš in še vedno je tam zgodovina. In najdeš
2.1. 2002 – It’s so over. End of the story.
6.1.2003 – Brand new year. I tell him that I love him too.
4.1.2004 - Thank you. Always. I love you all, all you sweet bitter pretty neurotic moody shiny humble dark flyin' flippin' another diferent lovely shimering.
In tako naprej. Zaveš se, da je mimo osem let in ti ne veš kje so. Vse tole je nevrotična Vixi, ki se trudi po vseh svojih močeh, medtem ko njeni Vesni uhaja podtlak pod obe očesi, medtem ko se prepira celo telo. In mehurčki, rezervirani za samo en dan v letu, v možgane.
Srebrna še vedno čepi v hladilniku in do juti se bodo solze posušile. Sanjarjenja in spomini bodo ostali v glavi in vreli na dan takrat, ko prsti ne bodo tako blizu tipkovnice. Takrat ko bo razum vsem želel dom. Vsem želel bolje.
Le ploščic bo za vse dovolj. Slej ko prej.
Privoščite si svoj dan mehurčkov, svoj dan solz. Pa kadarkoli. in zakaj ne ravno danes?
