Zaradi preobilice mehurčkov…

… nisem najbolj trezna.Tokrat enkrat v letu. Tokrat enkrat ko sama spijem steklenico in še čez. Ko ne bi smela pisati in me bo jutri bolela glava na bloggerju in na FB. Ko nostalgija v obliki dveh Sašinih mesiđev na telefonu in oba pravita “ Srecnols”, hoče ubiti vse kar še za silo živi v meni.

 

Toliko slabega v 2009. Dovolj, da tečejo solze Res?! Ko bi vsaj vedela kaj bom napisala. Ko bi tista steklenica srebrne ne kričala v hladilniku, da je samo zame in, da enkrat na leto pa lahko. Do konca. Ko bi vsaj lahko zbrala vsaj spomine v glavi v celoto. Saša veš kaj mi hodi po glavi? Tisti črni salonarji iz Baške. Tebi se je zdelo seksi, da gleda ven črta med mezincem in prstancem na nogi meni pa ne. To mi hodi po glavi. In bovla. In milijon brezskrbnih grehov.

 

Še bolj boli, ko iščeš svojo zgodovino in se ne spomniš gesla za svojih 9 let življenja. In potem ga uganeš in še vedno je tam zgodovina. In najdeš

2.1. 2002 – It’s so over. End of the story.

6.1.2003 – Brand new year. I tell him that I love him too.

4.1.2004 -  Thank you. Always. I love you all, all you sweet bitter pretty neurotic moody shiny humble dark flyin' flippin' another diferent lovely shimering.

 

In tako naprej. Zaveš se, da je mimo osem let in ti ne veš kje so. Vse tole je nevrotična Vixi, ki se trudi po vseh svojih močeh, medtem ko njeni Vesni uhaja podtlak pod obe očesi, medtem ko se prepira celo telo. In mehurčki, rezervirani za samo en dan v letu, v možgane.

 

Srebrna še vedno čepi v hladilniku in do juti se bodo solze posušile. Sanjarjenja in spomini bodo ostali v glavi in vreli na dan takrat, ko prsti ne bodo tako blizu tipkovnice. Takrat ko bo razum vsem želel dom. Vsem želel bolje.

 

Le ploščic bo za vse dovolj. Slej ko prej.

 

 

Privoščite si svoj dan mehurčkov, svoj dan solz. Pa kadarkoli. in zakaj ne ravno danes?

Medklic

(sledi dolg tekst, recimo mu “bob ob steno”, ki bo nekaterim krasno izhodišče za pričkanje in tratenje časa. Nekaterim morda v čisto prijetno branje, morda tudi odkritje česa novega. Nekaterim priznanje za njihovo delo, za katerega nočem, da ostane skrito)

Najprej, “for the record”, sem povsem sita tega, da bojda nekoga poveličujem in sem krivična do vseh ostalih, bla bla bla. Kup informacij, ki vam da kar dobro sliko o vsem, je dostopen javno – uradne ure, internet, telefon. Zavetišč je pri nas pravzaprav veliko, glede na površino. Za nekatera bi bilo bolje če jih ne bi bilo, a teh je še najmanj, v premnogih pa bi se živalim slabo pisalo, če bi bile odvisne od vodstva zavetišč. Govorila sem o zavetišču in o politiki vodstva. Ne o društvih, ne o posameznikih, niti ne o projektih.

Torej naj na tem mestu v nebo povzdignem vse pridne prostovoljce in (predvem) prostovoljke. Spet ne vse, ampak tiste ki o problemu razmišljajo globalno, v lokalnih zavetiščih sekirajo vodstvo, jim v obraz mečejo zakone in pravilnike, ter podajajo prijave na VURS. Zraven poskrbijo še za to, da imajo živali na čem ležati, da so čiste, sprehojene in imajo primerno nego. Še več, mnogo se jih trudi z ročno narejenimi izdelki, ki jih tržijo izključno živalim v prid. Še več, zastonj pišejo tekste, lektorirajo, prevajajo, oblikujejo logotipe, oglase, plakate, glasila, fotografirajo, oblikujejo in postavljajo internetne strani in jih tudi redno ažurirajo… Dela je v ozadju toliko, kot na terenu in je ravno tako pomembno, potrebno in zelo iskano.

Če želijo poimensko objavo, jih z veseljem ovekovečim na raci, a glede na to, da nekaj zelo predanih poznam osebno, tega niti ne želijo.

Če kdo dovolj pozna delovanje kakega drugega zavetišča, poimensko, brez megle, da ga lahko izpostavi kot “non kill” in živalim ter trenutni problematiki prijaznega, v skladu z zakonom in pravili delujočega, je vabljen, da spiše sestavek, ki ga bom objavila v njegovem imenu oz. objavila link do le tega.

Sklepam in upam, da bralec razume razliko med evtanazijo in usmrtitvijo, med društvom in zavetiščem.

Slišati je že bilo, da pljuvanje jemlje zagon, česar si res ne bi želela, torej raje hvalim tam, kjer imam kaj.

Številni prostovoljci in prostovoljke nimajo svojih stojnic in trgovin, da bi jim bil povrnjen kak strošek, ki ga nesebično dajejo iz svojega žepa, je pa nekaj društev, ki se trudijo prostovoljcem pomagati. Poskušajo kriti stroške veterinarskih storitev, hrano in opremo za začasnike, predvsem pa se trudijo z ozaveščanjem in izobraževanjem. Večinoma so člani(ce) društva tudi tisti, ki tekajo gor in dol po terenu in se bolj ali manj uspešno bodejo s svojimi občinami in lokalnimi zavetišči. Tisti, ki so jim v glavnem interesu živali in delujejo kolikor se da celovito na tem področju, tudi veliko sodelujejo med seboj.

Rada bi sestavila šoping listo tistih, ki po mojih izkušnjah, po slišanem in do sedaj videnem, delajo dolgoročno in gre denar res za sterilizacije/kastracije, operacije, okrevanja, nakup opreme, hrane, zdravil… Take, ki vedo, da se samo na donacije ne gre zanašati in se trudijo tudi sami sebe, vsaj deloma, financirati. Takšna oblika donacije je za marsikoga lažje sprejemljiva, saj za svoj denar nekaj dobi, poleg zadoščenja, da je šla kupnina za nek namen. Po vrhu vsega, so izdelki nadkrasni in za vsakogar se najde nekaj.

To ne pomeni, da živali v okrilju tistih, ki jih ne omenjam ne potrebujejo pomoči, nasprotno, dobra informiranost in pomoč v obliki prostovoljstva, lahko marsikaj spremeni na dolgi rok. Čisto vse na koncu koncev, ni v denarju.

Še tolele – na humanitarne organizacije, društva ipd. za pomoč otrokom, ženskam, žrtvam nasilja, socialno šibkim, odvisnikom… se ne spoznam preveč. Vem, da je situacija nekaterih ustanov ravno tako krizna in da so nekatere ravno tako pokvarjene do obisti. Ne bom enačila živali in ljudi, ker gre to marsikomu v nos, čeprav je zame bitje srca nekako enako glasno tukaj ali tam. Če je kdo dejaven v humanitarnih vodah in ima listo zaupanja vrednih, ki se na kakšen način v tem času zbrati sredstva za svoje delovanje, naj mi jo pošlje in z veseljem jo bom delila z vami.

Čakajoč na srečen konec…

…ali, na koncu bo vse v redu, če ni v redu, še ni konec.

Zofi je še vedno živa. Super ne, samo da nas ne boli, ker misel na smrt take krasne kužike res para srce, pa da se nam ni treba več ukvarjati s to mislijo. Nam bom kar takoj pokvarila dan, zgodba nima srečnega konca. Sploh še nima konca. To, da Zofi še živi ni in ne bi smela biti stvar osebne izbire, morala bi biti stvar vsake izbire. T61 bi moral biti za živali izhod iz hude bolečine in stiske, končanje muk in dostojanstven konec življenja takrat, ko smrt predstavlja bistveno prednost pred življenjem, na fizični ravni. Ko smrt predstavlja bistveno prednost pred življenjem za žival seveda, ne za človeka odgovornega za to žival. In za Zofi smo po malem odgovorni vsi, pa naj vam je to všeč ali ne, vsaj vsi tisti, ki pravimo, da nam mar, da nam ni vseeno. Vsi tisti, ki smo veseli in hvaležni, da to malo zlato zavetišče obstaja, da je lastnica ena Polona, ki ve kaj je evtanazija in se z njo NE strinja, dokler nima od nje korist samo žival in nihče drug. Edino zavetišče, ki deluje po “non kill” pravilih, pri nas. Edino zavetišče, ki se vsakič posebej, brez razmišljanja, ne zmeni za 30 dnevni zakonski rok, ki skrbi za to, da je tam nekdo 24/7 na uslugo živalim in porabi vsak cent donacij za to, da lahko mačka, ki je tam že več kot eno leto, zadovoljna in debela še vedno išče svoj dom. Ker dom lahko najde samo živa jasno. Resno, zavetišče, ki statistično razmerje umrljivosti pri pasji kugi, obrne na glavo, ker nekdo cel teden bedi ob bolnih živalih in reagira na vsak njihov stok in za to preživijo…

Zakaj jih je toliko? Ker od tam pač nobena žival ne gre na slabše, le na enako ali bolje. Si predstavljate, da bi Zofko oddali kar prvemu, ki je klical in je hotel NESTERILIZIRANO ker je RODOVNIŠKA. Se vam svita, kam pes taco moli?

Ne me razumeti narobe, seveda sem zelo vesela, da Zofi še vedno maha s tistim svojim metlastim repom, a se zavedam, da se zadeva tu ni končala. Vseeno ne bo mogla večno ostati tam gor. Počutim se nemočno, ker nisem tista, ki jo Zofi rabi, kajti če bi jo lahko prehranila in imela ograjen vrt, bi namreč tegale ne pisala.

Ponedeljek je in tako zvani veseli december se bliža. Morda bi lahko danes začela proslavljati in nazdravljati. Ker vsak dan dve uri preživim na cesti, bi fino pijana lahko še koga povozila mimogrede, to je zdaj precej moderno početje. Zelo malo verjetno je sicer, da bi s tem odstranila koga, ki je npr. mučitej živali. Zelo malo verjetno je tudi, da imam čas za proslavljanje in prav nič verjetno ni, da bi se takšna še usedla za volan. Vsi ki umrejo v zadnjem času, so namreč neverjetno dobri ljudje. Torej je statistično gledano veliko več verjetnosti, da bo nekdo, pijan, snel s ceste mene, ker se uvrščam med “dobre ljudi”.  Očitno pa je večini precej vseeno na kateri strani statistike živiš.

In veste kaj je najhuje, ker bo ob takšnem zapisu spet hudo samo tistim, ki jim že tako ni vseeno. Res prekleta jajca, vam rečem.

Drugače pa Zofi na dieti poje 1kg ajdove kaše in 400g ribe, divjačine, konja ali kozlička ter porabi 3l ustekleničene vode na dan, če bi kdo slučajno želel Zofki za kak dan kupiti hrano. Ravno tako še vedno išče posvojitelja, hej, lahko tudi resnega sponzorja vsaj. Saj v bistvu jo je treba hraniti samo še do leta 2012, potem bo pa menda vendar konec sveta.

Srečen konec bi to bil, pravzaprav.

 

 

PS: Obljubljam, da naslednji vnos piše Vixi, ki bo vesela in razigrana, se bo hvalila z novimi izdelki, povedala kaj kupujte letos za darila, da bo šlo zraven še za dober namen in bo trdila, da ne verjame v napovedi o koncu sveta.

Post poletno

Poletja je konec in dušo trga nemir. Res narobe obrnjen koledar. Jesen se mi ne zdi bog si ga vedi kaj. Na sosedovem vrtu so zacvetele astre, ki nepreklicno zaključujejo poletje. Napovedujejo ekstremne vremenske pojave v času El Nina. Tudi prav. Vse skupaj naj odneseta veter in dež. V nosnice se mi krade zoprn spomin na sladkoben vonj po pečenem kostanju, ta prav gotovo zaseda rabeljsko vlogo v mojih čutih. Ko bi vsaj ne bila tako na oko privlačna, jesen, ko bi vsaj ne bila lepa in kot pav okičena. Pogrešala bom od sonca razgret kamen, šepet starih zgodb in hladen piš v tistih uličicah, čisto zadaj.

 

 

Narava se mi zdi redko jezna. Prav nikoli morda. Ima miren in stabilen glas. Niti glasna se mi ne zdi, ko mi s kančkom ironije nalaga kamne na prsi. Pa na predel želodca, da obležijo hladni in težki. “Preživela bom, po tvojih merilih, človek.” Grozljivo je, da vsaka sapa izpod metuljevih kril sproti spreminja potek dogodkov, spreminja usodo. Iz togote bi lahko iztrgala srce tistim, ki svoje umazane roke umivajo v stavku – Sam tako ne morem nič spremeniti. Takšni ne morejo nič spremeniti. Niti prispevati. Niti deliti. Ko bi vsaj bili tiho.

Tri dni že pišem ta vnos. Ne morem verjeti, da je teden že čez polovico. V službi vse počaka. Dopoldnevi planirani, Popoldnevi, prav tako. Avto gre na servis. Ta teden skrbim še za luštno malo rusko hrčkasto živalco. Naslednji teden bom po potrebi preživela večere z 90 mačicami in poskušala ne misliti na to, da bi jih bilo treba 30 evtanazirati, ker posvojiteljev enostavno ni. Še vedno jih je kakih osem na kvadratni meter, barve ploščic se v mačjaku skorajda ne vidi več. Kot da bi bilo to zares pomembno.

Foto: Arhiv zavetišča Horjul

Ustvarjanje se je sprevrglo v trdo delo. Ob mizerni plači bi bilo fino tiste za denar postaviti na prvo mesto, pa ne gre. Sanjala sem že nekoč o tem kako prijetno bi bilo pozabiti na vest, delati tisto kar želiš, ne tisto za kar veš, da je prav. Pa bitje srca vedno znova preglasi šelest bankovcev. Neizmerno vesela sem, da je tako. Vseeno je treba plačati položnice, saj dobavitelji raznih energetskih virov in sodobnih signalov nimajo nobenega razumevanja za prazen žep. Še manj za zapuščene živali in dobrodelnost. Občutek imam da obrazložitev, da bi rada sicer ostala povezana s svetom, z denarjem, ki ga namenim njim pa bi raje postala botra VitiCedeviti, ne bi prišla daleč.

Želela sem najaviti termoforčke v Celju, pri Lenki in škratu, že konec tega tedna ter zanimiv projekt Dom in stil, pa ne bom, ker si oboje zasluži nov vnos, tak kot se šika.

Naj tole ostane samo glasen lom srca in opomnik, da vsak posameznik šteje v vsem kar počne. Od vas je odvisno ali pomagate rušiti, ali pomagate graditi.

Bil bi čas…

…da malo osvežim blog, saj bi utegnil kdo misliti, da sem si privoščila dolge sproščujoče počitnice.

…da izpolnim vse želje (naročila), saj bi utegnil kdo misliti, da zaradi bogatije ne potrebujem popoldanskega dela.

…da naredim spet kaj lepega, saj bi utegnil kdo misliti, da sem ostala brez idej.

…da preberem kakšno knjigo do konca.

…da izginem na morje.

 

  

Bil bi čas…

…da VSI, ki niste resni vzreditelji, daste svoje samice sterilizirati in samce kastrirati. S tem mislim tako mačke kot pse. Vsi, ki svoje samice “pazite”, jih pazite s kratkim štrikom in s svojim življenjem, ker je gor na hribu en trop mladičev, samih takšnih samic, ki so jih lastniki pazili ko so se gonile. Pravzaprav kvazi lastnikov, ker so jih pozabili tudi cepiti in hkrati čipirati.

…da VSI, ki sedite na svojih debelih zadnjicah v avtomobilu in trobite pasji materi z mladičem na sredini ceste in čakate, da se bo nekdo drug ukvarjal z vašim problemom, nehate obstajati, ker ste na tem svetu viška in je z vami več dela kot koristi.

…da vsi, ki pišete žolčne maile, listke za na poštne nabiralnike, za na zabojnike za smeti, na vrata dvigala, da vsi, ki svoje majhne organe in majhne možgane skrivate za anonimnimi litanijami na forumih in v komentarjih na blogih, obnovite slovensko slovnico. Takoj po opravljeni lobotomiji.

…in res bi bil skrajni čas, da VSI, ki svojega psa/mačka/hrčka/želvo peljete odložiti nekomu drugemu pred vrata, nekje v kaki knjigi preberete kaj je to odgovornost. Vseeno mi je, če se boste odločili za humano uspavanje svojih živali, a ne prelagajte tega bremena na druge. Naredite to in potem trpite v skladu s tem.

 

 

Žal mi je, a po zadnjih 14 dneh, moj vnos ne more biti drugačen kot takle kot je. Utrujena sem. V zaostanku sem. Moj pankreas živi svoje življenje, popolnoma neodvisno od ostalih organov v mojem telesu. Denarnica sledi modnim recesijskim trendom. Ne morem več poslušati ljudi, ki imajo “muskelfiber” od pretežkih diamantnih ogrlic. V službi je dela veliko, plačuje nihče. V Horjulu je kakih 8 mačk/m2, pa so še majhne, čez tri mesece bodo napol odrasle, torej dvakrat večje in še vedno jih bo 8/m2. Je kaj svetlobe na koncu tunela?

 

 Samo drobne lučke so, a brez njih najbrž ne bi preživela. Hvala, lučke moje.

Življenje smrdi, potem pa umreš.

Včeraj sem morala prvič v življenju potrdit evtanazijo za mladega, prostoživečega, levkotičnega mucka. Srce se mi trga.

Prav takšen je bil kot Orinđ (na sliki) in okoliški otroci so mu že dali ime. Preklet bodi, kdor ga je vrgel ven. Ali njegovega nekastriranega očeta. Ali nesterilizirano mati.

Ni prav. Nič več ni prav na tem pofukanem svetu. Ne morem risat nič. Še najmanj mačke. Vse kar sem lahko narisala je za vrat obešen, crknjen zajec iz blaga.

Ne da ne morem risat. Nič ne morem. Gnusi se mi že sam obstoj. Čakam da bo ura tri, da grem na občino prijavit ODD, ki danes nima nobenega pametnega smisla več. Čakam, da bo tri, da grem po prazen mačji transporter in poravnam račun za test.

25 izdelkov čaka, da jih odnesem v eno luštno trgovinico in jih poskusim spraviti v evre. Seveda to ne bo ta teden, ker traja osem dni, da te občina spravi v register. Če se slučajno pretopijo v denar, upam, da ga ne bom dajala za pozitivne teste za muce, ki jih ljudje razmetavajo po cestah. Mogoče se bom cele zadeve s prodajo veselila kdaj drugič, drug teden mogoče.

Danes se mi vse zdi precej nesmiselno.

Pometanje pred pragom

Že včeraj se mi je v glavi, na poti domov, spisal današnji vnos. O pometanju pred domačim pragom, o slovenceljnih in njihovi grdi navadi pljuvanja. Pljuvanje kot nacionalni šport. In ovčereja. Zelo slovensko. Narejeno v Sloveniji.

V pljuvanju po pločnikih, bi zagotovo našla kak narod, ki to dela bolje od nas. Slovenija postaja drama queen vseh držav. Dajmo delat dramo iz vsega. Kdo bo tokrat kriv, za to ker narod ne zna vozit, ne pozna prometnih znakov in vsesplošno ne razmišlja? Naj bodo komunalci, ker snega je tako malo, da je težko kriv za to. Ovčje komplekse gojimo in negujemo lepše, kot Zelandci svoje ovce. Na cesti je sicer nekaj snega in malo drsi, ampak nihče nam tega ni povedal! Ni bilo znaka in nihče nam ni dal pisne prošnje, da vožnjo prilagodimo razmeram. Ampak na Kozarjah je pa display in na njem piše "POZOR, SPOLZKO!". Tukaj se bomo pa ustavili, saj znak lepo pravi, da tukajle je pa spolzko. Ha in ta isti display je kak mesec nazaj opozarjal "MEGLA! FOG!". Žal se je znak motil in je bila megla samo od Kranja do Golovca, od Ljubljane do Logatca pa niti meglice. Ampak... Če znak pravi da je megla bo že držalo, torej moramo takoj prižgati vse delujoče meglenke, ki jih avto premore. Če ne drugega, da se pohvalimo z njimi, mi ki imamo za dodatno opremo.

Ah še to, če te na tastari Linhartovi spuščam, je to zato, ker imava oba znak in ti si desni, ker je diagonalno obrnjen ovinek prednosten in ne ker si mi simpatičen, ker jaz kamela ne znam vozit ali ker čakam, da se svet začne vrteti v nasprotno smer. Čakam te zato, ker sem za razliko od tebe prebrala CPP, očitno poznam en znak in eno pravilo več kot ti, čakam te, ker imaš prekleto prednost.

...

Preden se mi brez kave spet dvigne pritisk. Ko sem prišla z našponanimi živci domov, me je čakal convo na Etsy-u:

You are in my treasury, little Ana!

:) Maryse

Maryse mi je polepšala dan. Še naprej bom pometala pred svojim pragom in še naprej prezirala mahanje z metlo tistih, ki doma smeti rinejo pod tepih. Hvala Maryse, za primerno, naravno dozo pomirjevala.