… nisem najbolj trezna.Tokrat enkrat v letu. Tokrat enkrat ko sama spijem steklenico in še čez. Ko ne bi smela pisati in me bo jutri bolela glava na bloggerju in na FB. Ko nostalgija v obliki dveh Sašinih mesiđev na telefonu in oba pravita “ Srecnols”, hoče ubiti vse kar še za silo živi v meni.
Toliko slabega v 2009. Dovolj, da tečejo solze Res?! Ko bi vsaj vedela kaj bom napisala. Ko bi tista steklenica srebrne ne kričala v hladilniku, da je samo zame in, da enkrat na leto pa lahko. Do konca. Ko bi vsaj lahko zbrala vsaj spomine v glavi v celoto. Saša veš kaj mi hodi po glavi? Tisti črni salonarji iz Baške. Tebi se je zdelo seksi, da gleda ven črta med mezincem in prstancem na nogi meni pa ne. To mi hodi po glavi. In bovla. In milijon brezskrbnih grehov.
Še bolj boli, ko iščeš svojo zgodovino in se ne spomniš gesla za svojih 9 let življenja. In potem ga uganeš in še vedno je tam zgodovina. In najdeš
2.1. 2002 – It’s so over. End of the story.
6.1.2003 – Brand new year. I tell him that I love him too.
4.1.2004 - Thank you. Always. I love you all, all you sweet bitter pretty neurotic moody shiny humble dark flyin' flippin' another diferent lovely shimering.
In tako naprej. Zaveš se, da je mimo osem let in ti ne veš kje so. Vse tole je nevrotična Vixi, ki se trudi po vseh svojih močeh, medtem ko njeni Vesni uhaja podtlak pod obe očesi, medtem ko se prepira celo telo. In mehurčki, rezervirani za samo en dan v letu, v možgane.
Srebrna še vedno čepi v hladilniku in do juti se bodo solze posušile. Sanjarjenja in spomini bodo ostali v glavi in vreli na dan takrat, ko prsti ne bodo tako blizu tipkovnice. Takrat ko bo razum vsem želel dom. Vsem želel bolje.
Le ploščic bo za vse dovolj. Slej ko prej.
Privoščite si svoj dan mehurčkov, svoj dan solz. Pa kadarkoli. in zakaj ne ravno danes?
8 Comments:
Pošiljam ti en velik kup objemov! :*
Ta hip mi ne pade na pamet nič boljšega, kot da ti zaželim dobro leto, ki bi te sprejelo v svoj topel objem tako, kot si, z vsemi temnimi kotički in odkloni gor-dol-levo-desno vred. In bi se ga takega kasneje tudi spominjala.
Spomini so en drekec-pekec, če se še tako trudiš pospravit grde nekam v kot, slej ko prej pokukajo ven.. pa naj bo zaradi mehurčkov ali pa najdenih davno izgubljenih in pozabljenih stikov, stvari.. enostavno bo treba prežvečit in it naprej. Pa čeprav ta hip boli in tudi meni že par dni solze silijo v oči.
Bejba, drži se. S ploščicami ali pa brez.. TI si pomembna.
ah, vixi.
ti želim, da bo prehod v dvatisočenajstko poln lepih in dobrih in prisrčnih in toplih spominov na dvatisočdesetko.
ljudje, ki imajo tako srce, kot ga imaš ti, si zaslužijo boljše. najboljše.
ploščic bo dovolj. :) saj s tem poveš vse.
hugs and kisses še od mene.
draga vixi!mi je težko, ko je žalosten nekdo kot si ti, ki naredi toliko dobrega za druge..pod smrekco me je čakalo darilo in v njem majica s tvojim mucom in napisom, da za vsakega mačka nekje kavč raste..tok lepo..
prej ali slej se ti bodo solze posušile in te sigurno čakajo še lepši trenutki kot si si kdaj predstavljala...objem tudi od mene
Vixi, solzice so včasih fajn, pa mehurčki tudi ... naredijo prostor smehu.
Zame si pa ti en velik termoforček za lansko kaotično leto. Ti in vse "mačje" punce, ki sem vas prek ekrana ali v živo lani spoznala. <3
mamaF
ni kaj, leto, ki je na srečo za nami... res, na srečo, je bilo očitno en velik kp drekopeka. tak! vixi, vem, da prav nič ne pomaga, če nas je veliko, ki smo se poslovili od njega z bolečino, pa ne zato, ker bi nam bilo hudo za njim, pač pa ker je bolečino nasulo... izdatno.
zato - na zdravje novemu! na zdravje ploščicam, dobrim besedam in dejanjem, prijetnim ljudem. kot si ti.
srečno!
še enkrat jaz... nagradico imaš pri meni ;)
Zdaj pa koj odpri tisti drugi šampanjc in ga spij za vse tisto lepo kar se ti je zgodilo, kar se dogaja in kar se še bo! Poljubček!
Post a Comment