Sveti vixi gral, vse bo v redu.

V filmu Ghost, sta Demi Moore in Patrick Swayze skupaj vrtela glino in se potem vsa glinasta in umazana dala dol. Zdaj mi je približno jasno zakaj je ta scena veljala za najbolj erotično sceno v filmskem svetu. Združuje nekaj prvinskega, glino, vodo in otip, ki ima pri erotiki velik pomen. če dodamo še to, da ti pod prsti raste vaza falične oblike, res ni kaj več dosti dodati.


Z vsako zadevo pa je tako, da je treba nekje začeti. Mami si je kupila peč za glino in seveda takoj za tem tudi vreteno. Z mojim bratom že kar lepo obvladujeta zemljeni element in delata čudovite stvari, predvsem v raku tehniki.

Raku je tehnika glaziranja gline. Glino se najprej biskvitno speče, pečeno se obdela s posebnimi glazurami, ki se jih spet peče. 900 stopinj je potrebnih, da se glazure stopijo in spečejo in kaj vem kaj še vse se dogaja pod izoliranim pokrovom peči. Ko se predmet vzame iz peči, se ga za trenutek pusti na zraku potem pa se ga vrže v naprej pripravljeno posodo polno papirja, kjer zagori. To se potem pokrije in pusti nekaj časa, potem pa se potopi v vodo. Glazure nekje na tej poti popokajo, neglazirani deli pa ostanejo ogljeno črni.


Mama sliši tudi na partizansko ime Bonca in tole je njeno zmajevo jajce:

Matic je pa Matic in tole je njegova krasna skleda:

Meni osebno je pri raku tehniki najlepša črno bela izvedba, torej, bela popokana glazura in zoglenela črna glina. Glazur pa je nešteto barv, ki jih dajejo večinoma oksidi raznih kovin, med sabo se tudi mešajo, na barvo pa vpliva tudi čas pečenja, čas ko je posoda na zraku oz čas ko posoda gori v loncu. Pravzaprav pri barvah nikoli ne veš točno, kaj bo nastalo. To daje glaziranju poseben čar. Glazure se večinoma po izdelkih poliva, se izdelke pomaka, gre pa tudi s čopiči.

Moj prvi podvig je bil pohvaljen. Še dobro, če ne bi prvič prav nič nastalo, se verjetno tega ne bi več pritaknila. Najtežje je kepo gline centrirati na vrtiljak. To izgleda tako, da kepo zaženeš na sredino krožnika in ne smeš zgrešiti centra. Ha, nemalo zabave. Ko kepa enkrat stoji na sredini se začne erotika. Glina se odzove na vsak dotik. Za ustvarjanje oblike je potrebno tudi nekaj moči, saj ima glina neverjeten upor. Seveda s svojim izdelkom nisem zadovoljna, saj nima nobene funkcionalne vrednosti, kar pa sovražim. Še krasilne vrednosti nima kake strašne. Enostavno je neuporaben kelih. Tudi glaziranje je bilo ekspiriment, koliko se da biti natančen, saj je struktura glazur podobna razredčenemu gipsu. Dobili smo sveti vixi gral...

Ker vidim, da sem vam s svojim izlivom jeze in s slovesom od Wrighta zavezala tipke, naj vam povem, da sem solze za velikim glasbenikom že obrisala, saj bo njihova glasba zame v resnici umrla šele z mano, muc pa je zdrav, na varnem, večinoma na toplem in prijazno prede v mojem naročju.

Na koncu bo vse v redu. Če ni v redu, potem še ni konec.

In memoriam

See you on a dark side of the moon.

R.I.P. Richard Wright (1943-2008)

FIV pozitiv

wikipedija - FIV

mačji aids - FIV

FIV

Okrog poldneva, mi je postalo malo žal, da švicarji niso uspeli zemlje zagnati v črno luknjo. Za tako usran svet pa res ne bi bilo nobene škode. Resnično brez veze. Dokler boste metali lačne in žejne mačke čez prag zato, ker niso več majhni in ljubki, do takrat me ljudje ne zanimate preveč. Pravzaprav je razlogov še več, dokler boste trobezljali neumnosti o kastraciji in sterilizaciji ter kako je to poseganje v naravo, dokler bodo psi samo alarmi na verigah pripeti, dokler bo strel poceni evtanazija, dokler boste tiščali glave v pesek, dokler boste rojevali otroke in jih takole učili, me ne zanimate sploh. Spokajte preklete kufre in odfrčite na Ašterkomando.

Muc je res srček. Prede kar non stop za vsak slučaj, da ne bi podvomila o tem da je zadovoljen. Zadovoljen ker je živ in se njegova jutra ne začnejo z brco v rit ampak s kvalitetnim zajtrkom in z malo čohljanja. Mačke so baje divje zveri, sprašujem se kaj je tega nesrečnika tako prestrašilo, da se že pet dni ni ganil s terase iz hišice. Se vam je že kdaj zgodilo, da ste bili tako srečni, da najraje ne bi odprli oči, ker se lahko v trenutku vse razblini? Točno to. Lulat steče v bližnjo gredico, kjer je verjetno že zdavnaj preuredil vse čebulice tulipanov in potem teče nazaj, da se prepriča, če je blazina še tam in topla hišica in če je njegova posoda z vodo še polna. Mimogrede preveri še, če jaz še vedno vsakih pet minut pogledujem ven, ker preverjam če je z njim vse v redu.

Aja tulipani? Bodo drugo leto pač zrasli mešano in ne barvno usklajeni, koga v resnici briga.

Da obtožujem in napadam? Če se je kdo spoznal v zgornjem odstavku, prekleto da res.

Trenutno nisem nič kaj kreativno razpoložena, čeprav sem vesela, da sem spet končala kar nekaj novih ploščic in vse so prikupne. Če koga zanima naj pokuka v tihi del kreativne race, če pa ste iz zgornjega odstavka pa ni treba tja hodit nič gledat. Ignorant people - not very welcome.

Barvanje

Kar dopust sem si vzela konec prejšnjega tedna. Preživela sem čudovit dan v Dobrni. Sliši se upokojensko in... no tudi je na nek način. Namočila sem se v Kleopatrini kopeli, v kamnitem bazenu, v termalni vodi ki že sama poskrbi za blagodejnost in je ravnoprav topla. Še naslednji dan sem dišala po pačuliju, ylangu, bergamotki. Če sem poštena, dišala sem kot egipčanska grobnica in všeč mi je bilo. Dišeča olja, tišina, tiho pljuskanje vode in stari stari kamni. Vrag, kako zelo pogrešam kopalno kad. Ko bom v fazi postavljanja stopnic v zgornje nadstropje, bom rekla kakšno na račun opremljanja kopalnice in delovne sobe.

Delovne sobice še nimam, zato vse pripomočke znesem na kuhinjsko mizo kar res ni najbolj priročno, ampak barvati se da. Tokrat me je dokončno izučilo, da temno vijolične iz vodenih barvic ne bom izvabila. Fleki, fleki in še enkrat fleki. Absolutno moram ostati pri nežnih barvah, oziroma dokončno priznati poraz tistim barvam, ki s svojo pigmentacijo ne dovolijo enakomernega nanosa. O ja, napis sem poskusila črn, bel, celo rdeč. Noben se ne vidi.
Kopalnica je nastala oranžna, z ne malo problemi. Tudi oranžna se je upirala z vsemi štirimi. Mislim, da sem jo končno vseeno spravila na kolena. Na milnih mehurčkih sem sprobala tudi nove pearl vodenke. Otroška igračka, ki da neverjetno prijazen efekt. Kot pri motorni žagi, kjer se je treba upreti želji, da bi vse razžagal, se je pri teh barvicah treba upireti želji, da bi vse pobarval pearl.
Smisel življenja je sicer zelo nazorno narisan, vseeno se mi je ploščica zdela prazna. Moj je rekel naj dorišem muho. Dorisala sem čebelico in se potem spomnila, da čebela pa res ni vzor lenarjenja. Jin in jang? Ah sranje, morala bi dorisati muho.
Naslednji dve sta mi ljubi, verjetno zaradi baby efekta. Pa ni čisto moj stil, a rozasti odtenki mi vseeno vzbudijo nek nežen, sanjav občutek. Kot velika fanica Sarah Key sem že kot otrok prerisovala njene punčke. Zelo sem si želela, da bi risala v njenem stilu, pa kopiranje stila nikakor ne gre in vedno znova so nastajale čisto druge punčke. Ostala je ljubezen do lesenih plotov in gugalnic, muck, ptičkov in pocinkanih kanglic.
Prijateljstvo psa in mačke bi težko opisala kot roza, vijolično in charteuse zeleno, a najino prijateljstvo je prav teh barv.

Barve pridejo kar same. Že ko rišem motiv se dostikrat vmes rojeva barva, ki jo je treba samo še namešati in upati, da ne bo lisasta. Oranžno rojeni muc še vedno vztraja pri dobrih ljudeh. Jutri ga čaka veterinarski pregled in vsa ostala neprijetna navlaka. In potem išče dom. Dober dom brez izhoda na cesto, s kvalitetno hrano, z ljubečimi rokami in s pogodbo, ki vse to potrjuje.

Moja, moja...

...sta.

Senior po imenu Debeli. Prišel je poškodovan, garjast, bolhast, z virusom FIV in lačen. Ostal je živ, brez bolh in ostalih zajedalcev, zaceljen, kastriran in sit. Zadovoljen. Najin.Junior po imenu Miži. Najden v pvc vrečki, v smetnjaku, s še tremi bratci/sestricami. V oskrbo jih je vzela čudovita, ravnotako ob smeteh najdena, Sneguljčica. Spravila jih je gor hkrati s svojimi štirimi palčki. Njihova zgodba. Mižijeva zgodba.


Nikoli ne bi smeli nikomur obrniti hrbta. Pa ga vse prevečkrat. Ni vam treba biti LJUBITELJ živali, samo ljudje poskusite biti. Izobraženi, s polno mero empatije in z vestjo. Toplo priporočam branje npr. Mačjelovkinega foruma, Mojpes.net foruma, Zavetišča Horjul in Horjulskega dnevnika, DZZŽ Ljubljana... Še več jih je, a bo za začetek več kot dovolj. Obljubljam emocionalno branje, solze, smeh, tudi krohot, nemočen bes, sram in upam, da tudi zazrtje vase. Spoznanje da nismo sami in da smo za nastale situacije sami krivi.

V pisanje so me prisilile žalostne lačne očke pomarančnega mucka, ki me že cel dan gledajo izza steklenih vrat. Muc ni nikogaršnji, vendar ljudje mislijo, da bo muc pač lovil hrano, ko njih ne bo. Ali ne mislijo nič. Najbrž ne mislijo nič. Prijazen je, nič plašen. Muc se je že najedel, skupaj z lokalnim ježem sta zmazala skledo in pol mačje hrane in se nažlampala mačjega mleka. Kaj mu torej manjka?!

Malo nežnosti... (+ ampulo proti bolham in kastracijo, dokler ne bo prepozno)



Fotografije so obdelane s programom za scrapbook, če bi tudi vi želeli okičiti vaše cenjene fotografije.