Ráca racà na Ptuj in čofota v Lučkinem gaju

Namesto, da bi trapasta ptica letela na jug, moja raca frči naokrog po malih, prijetnih slovenskih krajih.

Eno nežno gnezdece je spletla v Ptujski prodajni galeriji Štibl.

 

Če si želite Ptuj odnesti s seboj, je to zdaj povsem mogoče.

Enega, bolj pisanega, si je spletla v cvetličarni Lučkin gaj, v Mežici.

 

Tam v gaju, cel dan žvrgolijo ptice.

V obeh trgovinicah ponujajo še druge krasne reči, vse na roke narejene in z ljubeznijo prepojene.

Objemi drevo, vedno objemi drevo.

Kljub ustaljenim in naročenim in že v naprej zamišljenim, včasih inspiracija pride hitro in jasno. Takrat je treba. TREBA nujno! Takrat mi najbolj na svetu pride mini skicirka za male nore ideje, ki mi jo je naredila Sonja. Sonja še čaka, zelo potrpežljivo in to nadvse cenim, da takšna inspiracija zanjo še pride. Punčka za punčko bo projekt takrat, ko bom imela največ dela in bom napad najmanj pričakovala. Tako pač je na mojem končku račje mlake. Ima pa zato skica za njen logotip prvo mesto med malimi norimi idejami, na prvi strani. Logotip SonjaUstvarja je pravzaprav vzel nedolžnost beli prazni knjižici. Morda bi o tem, kako zelo obožujem prazne zvezke, kdaj drugič.

Vesna me je razveselila z darilom. Kar s tremi darili pravzaprav, za moje tri mačje predilnice. Sešila jim je mehke žogice iz pisanega blaga, zaradi notri všitega kraguljčka pa še nežno zvončkljajo. Žogice so zadetek v polno. Hvala Vesna. Upam, da najdeš telefon.

 

In tako mi naslov njenega bloga oz. njene blagovne znamke ni dal miru. In rezultat nemira, ki bo šel v kratkem na pot k Vesni, je rojen. K Vesni gre, ker tja spada in prav čaka, da pride domov.

Verjetno je odveč še enkrat ponoviti nasvet, da objemite drevo, vedno ko se za to pokaže priložnost. Ni nujno da boste doživeli razsvetljenje, morda boste prej iz izkušnje odnesli klopa, vseeno, občutek je neverjeten. K nasvetu bom dodala še to, da pazljivo izberite drevo.  Za začetnike priporočam bukev. Ima gladko deblo, se ne smoli in ne medi preveč. 

…

Ko pa sem ravno tu, predstavljam še nova Horjulska muca in kuža meseca. Tokrat je to muc Borči in psička Loga s sinetom Logijem. Borči je sladek muc in o njem ni bilo težko pisati, pri Logi in Logiju pa sem na žalost lahko opisala kar svojo izkušnjo z njima.

Pisala je Vixi, fotografije pa so last Zavetišča Horjul in Ande aka Nutelle.

Ker septembra še ni konec…

Velja omeniti še, ravno tako septemberski, ploščici za sestrici. Vedno me malce skrbi, da personalizirane ploščice na koncu ne bodo všeč naročniku. Sploh tokrat je bila zadeva zelo meni prepuščena in verjetno prvič za tako stvar, nisem pošiljala niti skice. Za vsak slučaj sem jih izvedla tako, da bi se dalo v takem primeru enostavno zamenjati ploščico z imenom. Imena ostanejo in mucki gredo na vrata k Lari in Kaji.

Posebej bi rada pokazala sovo, za katero še vedno ne vem, če bo dosegala namen in je bila narejena testno (svojega diplomanta čaka v Iki), saj za diplomo nimamo nobenega pametnega izreka ali voščila.

Prav tako v september spada še Ruth the cook, ki je bila narejena za darilo. Vesela sem, da mi je uspelo v zelo kratkem času narediti, posušiti (3D elementi se sušijo celo večnost), pobarvati in polakirati tole kuharičko, saj mi za darila ponavadi zmanjka časa. Pa mi ne bi smelo. Ruth je šla v fino rdečo kuhinjo, kjer se res dobro, pravzaprav gurmansko kuha, povrh vsega pa znajo pripraviti domač sladoled iz celega kupa kvalitetnih čokolad.

 
Hm, mimogrede sva nekje vmes s Sonjo dokončali tudi logotip za Sonjo. Za Sonjo, ki ustvarja. Naredila sem ga, podkupljena z njeno punčko iz blaga, s prikupno, uporabno in nadkičasto v najboljšem možnem smislu, skicirkico za male nore ideje, pa še topel flis s kapuco se mi obeta. Ampak pokazala ga pa še ne bom, logotipa, ker prav verjetno se spodobi, da sama “odpre” svojo novo podobo, lahko pa pokukate v njen blog, kako izgleda vodni žig za fotografije, ki je prvi ugledal luč sveta.

 

Šele zdaj, ko sem vse skupaj vrgla na kup, mi je jasno zakaj sem danes cel dan sesala, pomivala in prala, saj verjetno v celem mesecu nisem videla sesalca več kot dvakrat. Priznam, da se niti nisva pogrešala. No mogoče malo, saj se mi zdaj zdi, da se da dihati doma. Od samega navdušenja, sem se šla zvečer (zdaj že včeraj) malo družit še z zavetiškim sesalcem in zavetiškimi mačkami. Še vedno so vse navajene na poljube in še vedno jih veliko čaka na nov dom. Prav vse si zaslužijo tako življenje kot najini trije veličastni.

Cel september

Vse bom delila z vami, lepo pregledno, kar po alinejah.

- Na raci sem se pozabila na vsa usta hvalit z intervjujem v P e p e r m i n t u

  

- Prav na brzino sta oddrveli tudi ilustraciji za na majčke in ostale materiale za Mačjo hišo. Majčke, jopice, dekice, brisačke, nahrbtniki, barvice… vse to bo na voljo enkrat do konca tega meseca.

- Da ne bo izgledalo kot da cel september nisem prav nič napisala, vabim, da preberete Horjulska Muco in Kuža meseca. Štirje Kranjski mačji dudarji in psica Tiha iz Kamnika. Fotografije: Zavetišče Horjul

- V Iko sem končno dostavila novo pošiljko. Nekaj elementov sem spremenila, kaj odvzela, malo dodala. Sem zadovoljna, ploščice se vidno razvijajo.

   

- Mačje mesto si je za pravilno uganjen Wooferang prislužila Jasna na blogu Lahkotnost bivanja. Morda  pa Pepermint, za pravilno uganjen pribor za mešanje solate. No ja, to bo odločila Pullga, jaz pa pokažem nagrado.

  

- Pullga stoji tudi nekje v projektu Dom in Stil. Dobrodošel portal za izmenjavanje izkušenj, pridobivanje mnenj ali samo za “show off” svojih domačih kotičkov. Trenutno poteka natečaj za fotografijo vhodnih vrat, za nagrado pa je prav pravcat denar, gotovina, s katero potem lahko kupite kake krasne dodatke za v stanovanje ali še bolje, material za ustvarjanje. Ah ali pa samo plačate kako položnico. Jaz si vsekakor želim videti vaša vrata. Moja so, kot se za vixijino kobilo spodobi, zaenkrat še lepo bosa… Vseeno, prijavljena sem že, samo še en domači fotosešn moram izvesti.

- Danes se mi je zazdelo, da bi vsak otrok skoraj moral imeti konjička iz nogavice. Ker je kul, ker takšni konjički dirjajo najhitreje, ker vlečejo pepelkino bučno kočijo in nosijo edine prince na belem konju (če uporabite bel štunf), ki jih bodo male princeske kdajkoli videle v svojem življenju. Kako vašim princem in princeskam naredite takšnega konjička je napisala Vesna v precej novorojenem blogu Objemi drevo. Prijetno pisanje, luštni izdelki, lepe fotke. Objemi drevo ne sme ostati spregledano.

- V septembru sem naredila veliko ploščic, nekaj risb, ogromno skic in čistko v škatlah na podstrešju. Dvakrat sem obupala nad štrikanjem in se mimogrede zaljubila v vampirja iz filma. Nabrala sem nekaj čudovitih jesenskih jurčkov in postala lastnica lastnega frfruja. Nerealiziranih je ostalo nekaj kavic in obiskov a nekako komaj dohajam sama sebe. Prenehala sem postavljati prednostno lestvico, ker ne znese, zdaj se trudim še otresti slabe vesti. Če ne želite, da sem sitna, me ne silite, da karkoli obljubljam. Še vedno ne znam na glas izgovoriti “ne” in še vedno me na momente ima, da bi popoldansko izdelavo ploščic zamenjala za prostovoljno delo v zavetišču. V septembru sem se tudi zavedla dejstva, da nisem bila niti eno soboto v mestu in sem s tem zamudila še eno sezono Art marketa, prav tako pa sem se zavedla dejstva, da nisem niti enega vikenda v poletni sezoni posvetila svojemu vrtu, ko pa sem ravno pri tem, bi želela kak vikend posvetiti tudi svojemu ljubemu sostanovalcu. Že cel september se čudim črni luknji, ki golta moje dneve.

Vixi naprodaj!

Danes sem končno prišla do mesta in odnesla zalogico izdelkov v trgovinico Ika.

Ika je resnično nadprijetna trgovina. Prijetno jo delajo polne police in stene slovenskih izdelkov. Izključno slovenskih izdelkov. Slovenskih unikatov. Prijetno jo dela tudi lokacija v starem delu mesta Ljubljana in starem delu mesta Škofja Loka. Nadvse prijetno jo dela tudi energija lastnice Ike in njene hčerke Ive. Ika je lahko obisk svojevrstne galerije ali z nadvse prijetnim klepetom pospremljen nakup.

Čudovita Anina Fensišmensi ponudba

 [fotografija je z internetne strani trgovine Ika]

Zanimiva DudaKunda za katero stoji ena sončna Urška h kateri ob četrtkih zjutraj hodim na KundaJogo. Z omare visijo dobre vile.

 [fotografija je z internetne strani trgovine Ika]

Vse ima svojega pridnega, talentiranega avtorja in vsak šepetaje pripoveduje svojo zgodbo

  [fotografija je z internetne strani trgovine Ika]

 

In kaj je Vixi tam pustila, da bi lahko grelo vaše stene in vrata? Sneak peek:

 

Jasno da vas iskreno navdušeno vabim v ta mali ustvarjalni raj. Trgovinica ima nadvse prijetno karmo.

Oh, nova objava

Čas je že bil, že zdavnaj, za novo objavo, pa se mi vsakič tema izmuzne in obvisi. Tole bo najbolj nametana tema in objava z obilico slabih slik in z obilico nedomiselnega teksta.


Projekt za katerega sem hotela, da bi bil center nove objave še niti slučajno ni končan. In še nekaj časa ne bo. Tudi slik nastajanja nimam. Večina jih pa tako že ve za kateri projekt gre in ste celo videli par prvih fotografij. Nekoč sem se hvalila z vixtinsko kapelo pri miniaturnih obeskih, ha, čakajte da vidite tole! Danes spet nadaljujem s Tanjino pridno pomočjo. Itak, da fotoaparata nimam s sabo, ima prazne baterije.

Potem sem vmes naredila nove ploščice

dva mačkončka z akrilom na les.

Vse to sem predala prejšnjo soboto na srečanju Otoka zakladov, ki je bilo, z dobrim zaletom, samo en pljunek stran od VileLune. Ploščice mi je naročila Mily, slikici sta bili za organizatorki srečanja, Fikus in Snežinko, obe tudi moji "sosedi". Denarčki od Oskarja bodo šli prvi pomoči potrebni zverinici. Srečanje pa... od kar sem v daljnjem periferalnem Logatcu, imam občutek, da sem sociofob. No pa nisem v resnici in nikoli nisem bila. Dejstvo je da ne maram toliko žensk na kupu (60! Ne resno, šestdeset!), ampak se zadeva spremeni ko toliko žensk vežejo podobni interesi. O fak, uau, iiiiii, noro, kako se pa tole naredi, kje si kupila,... Ko pridemo do materijala, je - koliko stane, pravzaprav zadnje vprašanje na listi. Vmes smo trije, tudi edini petelin z otoka, pobegnili na kavo v lokalni... kakorkoli se že temu reče.

Ampak punce res delajo izjemne stvari in kar težko verjameš, da je pred tabo čudovit plod nekih ustvarjalnih rok. Resno navdušena sem nad delom naše Bradačke in nad vesela male prikupne keramične miške, ki mi jo je podarila. Letošnje odkritje novih obrazov, zlatih rok in nemirnih dušic sta Mily in Marelica. Nekatere duše v resnici svetijo. Svetijo podnevi, v temi, celo med hordo ustvarjalk.

Naredila sem eno stekleničko upanja, se smukala okrog doma narejenih dobrot, se nasmejala in naklepetala. Do naslednjega rojstnega dneva foruma - dovolj.

Zakaj sem že nujno morala osvežit blog?! O ti mater! Skoraj bi izpustila najpomembnejše - Paula iz daljnega San Diega me je počastila s prvim nakupom v mojem Etsy kotičku. S takojšnjim plačilom sodi v sam vrh internetnih strank. Da ne bi bilo vse masleno, se njena naslova (tisti z Etsy-a in tisti s PayPal-a) ne ujemata in čakam da mi sporoči na katerega naj pošljem. Malenkost, ki jo je treba vedno preveriti, saj se lahko zgodi, da paket pošljete na star naslov ali kaj podobnega. Načeloma naj bi veljal tisti od PayPala, ni pa nujno. Glede na to, da me bo bolela glava do trenutka ko bo paket prejela, ga bom za začetek poskusila vsaj poslati na pravi naslov.

In kakšen je občutek? Za kratek moment je isto, kot bi te zvila salmonela in naslednji moment, kot bi zagledal res čednega fanta. Ker se meni očitno nobena stvar ne zgodi podnevi, sem sredi noči vlekla iz škatel mehurčkasto folijo, s štempilkami malo olepšala škatlo in skrbno zalepila robove. Spakirano je, poslala bom ko dobim njen odgovor in potem dolgi dnevi upanja, da bo paket dostavljen. Le bain - lepo visi na vratih kopalnice, Pulinega novega doma, na oni strani velike luže.

Takole izgleda paket:

Tole je notri:

In takole izgleda desni rob moje Etsy štrcunce:

I feel Fensi today. Fensišmensi.

Pri FensišmensiTM Ani sem si zaslužila Fensišmensi značko, kar mi je v čast.

Fensi navdahnjena sem naredila "moje fensi gnezdece", ki mi je bilo v veselje. Navdih je prišel pravočasno. Hvala Ana.

Ploščica je narejena za darilo bodoči mamici, ki se s svojim ljubezenskim ptičkom seli v novo kul stanovanje. Želja je bila da je darilo zanjo, da namiguje da bo stanovanje kul ter da se vidi, da kmalu prihaja nov član. Ptice s svojo simboliko so se ponudile za motiv, gnezdo sem zamenjala z mehko blaznino z jako modernim polkadot vzorcem. Obstoječemu jajcu sem dodala tri, ker od viška ne boli glava, ne bi pa mi bilo všeč, da se kasneje odločita za nove piščančke, ki pa manjkajo na družinskem portretu. Fensi je nov Kul. Opomba avtorja.

Pometanje pred pragom

Že včeraj se mi je v glavi, na poti domov, spisal današnji vnos. O pometanju pred domačim pragom, o slovenceljnih in njihovi grdi navadi pljuvanja. Pljuvanje kot nacionalni šport. In ovčereja. Zelo slovensko. Narejeno v Sloveniji.

V pljuvanju po pločnikih, bi zagotovo našla kak narod, ki to dela bolje od nas. Slovenija postaja drama queen vseh držav. Dajmo delat dramo iz vsega. Kdo bo tokrat kriv, za to ker narod ne zna vozit, ne pozna prometnih znakov in vsesplošno ne razmišlja? Naj bodo komunalci, ker snega je tako malo, da je težko kriv za to. Ovčje komplekse gojimo in negujemo lepše, kot Zelandci svoje ovce. Na cesti je sicer nekaj snega in malo drsi, ampak nihče nam tega ni povedal! Ni bilo znaka in nihče nam ni dal pisne prošnje, da vožnjo prilagodimo razmeram. Ampak na Kozarjah je pa display in na njem piše "POZOR, SPOLZKO!". Tukaj se bomo pa ustavili, saj znak lepo pravi, da tukajle je pa spolzko. Ha in ta isti display je kak mesec nazaj opozarjal "MEGLA! FOG!". Žal se je znak motil in je bila megla samo od Kranja do Golovca, od Ljubljane do Logatca pa niti meglice. Ampak... Če znak pravi da je megla bo že držalo, torej moramo takoj prižgati vse delujoče meglenke, ki jih avto premore. Če ne drugega, da se pohvalimo z njimi, mi ki imamo za dodatno opremo.

Ah še to, če te na tastari Linhartovi spuščam, je to zato, ker imava oba znak in ti si desni, ker je diagonalno obrnjen ovinek prednosten in ne ker si mi simpatičen, ker jaz kamela ne znam vozit ali ker čakam, da se svet začne vrteti v nasprotno smer. Čakam te zato, ker sem za razliko od tebe prebrala CPP, očitno poznam en znak in eno pravilo več kot ti, čakam te, ker imaš prekleto prednost.

...

Preden se mi brez kave spet dvigne pritisk. Ko sem prišla z našponanimi živci domov, me je čakal convo na Etsy-u:

You are in my treasury, little Ana!

:) Maryse

Maryse mi je polepšala dan. Še naprej bom pometala pred svojim pragom in še naprej prezirala mahanje z metlo tistih, ki doma smeti rinejo pod tepih. Hvala Maryse, za primerno, naravno dozo pomirjevala.

Bye-bye

Stvari, slike, arome in besede mi pogostojo zaposlijo možgane. Lahko bi se vpisala v kategorijo tistih, ki preveč razmišljajo. Razmišljanje, ki se sprevrže v sanjarjenje je v resnici lahko "my favorite waste of time". Zato lahko toliko časa preživim sama s sabo, ker sem večino časa kje drugje in misel je najbolj nepredvidljiva cesta. Pred novim letom se je pojavila želja za darilo. Darilo za fanta, darilo, ki ga nebi vezalo na ta trenutek, ki bi razložilo čustva a jih ne kovalo v večnost. Večno tvoja, Za vedno skupaj... Odpade.

Z lahkoto me je odneslo kakih 7 let nazaj, ko sem ugotovila, da večnost traja 13 let. Ko sem ugotovila, da je prav vse na tem prekletem svetu relativno. Ker sem takrat razmišljala o večnosti kot dejstvu, sem morala odstraniti večino podarjenih stvari, odstraniti slike, zamenjati garderobo in celo zamenjati frizuro. Želim si, da bi nanj ostal vsaj en materijalen spomin, ki bi bil oseben a ne bi prebudil zbadanja v srcu. Pa si res? Ostali so spomini, ki so potrebovali leta filtriranja skozi drobne filtre za kavo, leta pranja na mrzlem dežju in leta čustvenih centrifug, da so (p)ostali samo čisti, lepi, beli in dovolj zbledeli, da so izgubili ostrino. Dovolj oprani, da so mehki in dišeči in samo še sladke občutke zbujajoči. Mislim, da so dovolj, saj se do njih pride skozi trening iztiskanja bolečine iz srca, ki je neprecenljiv v tem trdem življenju tu, na Zemlji.


Upam, da bo spomin ostal obema, ne le njemu nate - srečno:

Z vsako nesrečno ljubeznijo - bye-bye srce. Nikoli pa zares ne veš, če morda ne leti stran in ne leti nemara k tebi. Oddaljene stvari so relativne, tako v pomenu kot v velikosti.

Najlepše od srca in prave ljubezni

Vedno je vse najlepše, kadar je od srca. V telih ploščicah sem se ujela. V užitek so mi. Ne ravno vse, a se potrudim, da vsako spremenim v posebno in edinstveno. Zato od tega ne bom nikoli obogatela, ker nočejo nastajati po tekočem traku, ker jaz tako ne znam funkcionirati. V vsako vrežem tudi malo sebe, predvsem pa se trudim vrezati del tistega komur ali čemur je namenjena. Ob ustvarjanju mislim nate. Nate, ki boš izdelek dobil v roke. Za njimi stoji zgodba, zato so dobile oznako, da "imajo tisto nekaj". In mene resnično najbolj veseli, da imajo tisto nekaj. Čarovnica v družinskem deblu se potrudi, da zadanem, čeprav se mi zdi, da večino dela opravi vesolje. Vesolje mi šepne, srce izbere barvo.

Vesolje mi noče šepniti številk za loto. To verjetno še pride.


Tia in Neja sta sestrični, hčerki dveh sester, ki sta močno povezani. Družinske vezi se mi zdijo jako pomembne, kadar so res lepe in iskrene in popolnoma zanemarljive, kadar to niso. Tako zelo lepi deklici sta in njuni materi - sestri, bosta poskrbeli za to, da bosta sestrični ostali prijateljici. Neja obožuje mucke, Tia je bolj filozofska. Tijino mamo skrbi veliko stvari trenutno. Vse bo v redu in razmišljam že o novi ploščici.

Maria je še ena izmed mnogih "mini me". Tako sem izgledala jaz in tako sem videla svojo hči. Vgrajenega ima dovolj srca, da se v njej najde mnogo deklet, da mnogo mam v njej vidi svojo hči, da babice vidijo vnukinje. Vilinski otroci, ki vidijo več, kot smo jim pripravljeni verjeti. Se ne spomnite česa vse, vam niso verjeli?

Zavetišče Horjul je pogosto v mojih mislih. Preveč prebivalcev ima, da bi vse poznala po imenih, jih pa pozna Polona. Polona, ki jo vsak vidi kot svoje ogledalo. Jaz vidim nežno in rožnato, mehko in toplo. Tisti, ki jo vidi drugače, bi mogoče moral razmisliti o sebi. In ko mislim na mokre smrčke, ki bi se morali tiščati lic svojih lastnikov, namesto zamreženih boksov, ko mislim na mačje tačke, ki bi morale mečkati naročje svojih ljudi, namesto neskončnega naročja Polone, takrat nastanejo meni najljubši izdelki. In ko se zanje izlicitira visoka cena, sem srečna, čeprav gre vedno iz žepa tistih, ki že tako prispevajo več kot dovolj.

Našla sem sliko od lanskega leta, moja manči med slikanjem v naravi. Najlepša in vedno s srcem. Tisto najpomembnejše je, kar me dela takšno kot sem. Hvala.