V del zemlje ujeto

Z vsemi elementi spojeno. Na zraku, v ognju in vodi iz zemlje. Dve prav posebni duši moje krvi. Mati in sin virtuoza, hči le nemi opazovalec izza objektiva.

 

Bonca je bila včasih Bonifacij, potem pa so to prijatelji poenostavili in poženščili. Ostala je Bonca od časov, ko se je nickname-u še reklo partizansko ime.

V letih kar jo poznam, od kar je moja mati, je kljub peklu ohranila nežno dušo in milino,

 

 

twisted sense of humour, ki se v sklopu mentorstva prenaša na Matica

(škrat je Matičevo delo)

 

običaje ter ljubezen do živali in narave

 

 

in čut za estetiko.

 

  

 

 

Njeni dve jabolki sta različne sorte a kljub temu sta si podobni kot je jabolko jabolku le lahko podobno. Matic ni imel lepega otroštva. Bolezen je zaznamovala njegovo pot in bala sem se, da njegova pot ne bo nikoli vodila nikamor. A vseeno je pot potrebna, tudi če hočeš nikamor. Zgodila se je meni tako ljuba podoba feniksa, ki vstaja iz svojega pepela. Nadvse cenim njegovo voljo in talent. Predvsem cenim tisto, kar je nastalo na tej z ostrimi kamni posuti in s trnjem obdani poti. Iz malo nore družine, še en nor sadež, ki je ohranil dušo in nežnost s čudovitim družinskim humorjem,

 

običaje ter ljubezen do živali in narave

 

 

 

in čut za vse estetsko seveda.

 

 

 

 

Kljub izjemno nenavadnemu naboru še ostalih družinskih članov, si verjetno ne bi izbrala “normalne” družine, tudi če bi jo lahko. Normalnost je precenjena, družina pa nična vrednota, če ni spoštovanja.

Sveti vixi gral, vse bo v redu.

V filmu Ghost, sta Demi Moore in Patrick Swayze skupaj vrtela glino in se potem vsa glinasta in umazana dala dol. Zdaj mi je približno jasno zakaj je ta scena veljala za najbolj erotično sceno v filmskem svetu. Združuje nekaj prvinskega, glino, vodo in otip, ki ima pri erotiki velik pomen. če dodamo še to, da ti pod prsti raste vaza falične oblike, res ni kaj več dosti dodati.


Z vsako zadevo pa je tako, da je treba nekje začeti. Mami si je kupila peč za glino in seveda takoj za tem tudi vreteno. Z mojim bratom že kar lepo obvladujeta zemljeni element in delata čudovite stvari, predvsem v raku tehniki.

Raku je tehnika glaziranja gline. Glino se najprej biskvitno speče, pečeno se obdela s posebnimi glazurami, ki se jih spet peče. 900 stopinj je potrebnih, da se glazure stopijo in spečejo in kaj vem kaj še vse se dogaja pod izoliranim pokrovom peči. Ko se predmet vzame iz peči, se ga za trenutek pusti na zraku potem pa se ga vrže v naprej pripravljeno posodo polno papirja, kjer zagori. To se potem pokrije in pusti nekaj časa, potem pa se potopi v vodo. Glazure nekje na tej poti popokajo, neglazirani deli pa ostanejo ogljeno črni.


Mama sliši tudi na partizansko ime Bonca in tole je njeno zmajevo jajce:

Matic je pa Matic in tole je njegova krasna skleda:

Meni osebno je pri raku tehniki najlepša črno bela izvedba, torej, bela popokana glazura in zoglenela črna glina. Glazur pa je nešteto barv, ki jih dajejo večinoma oksidi raznih kovin, med sabo se tudi mešajo, na barvo pa vpliva tudi čas pečenja, čas ko je posoda na zraku oz čas ko posoda gori v loncu. Pravzaprav pri barvah nikoli ne veš točno, kaj bo nastalo. To daje glaziranju poseben čar. Glazure se večinoma po izdelkih poliva, se izdelke pomaka, gre pa tudi s čopiči.

Moj prvi podvig je bil pohvaljen. Še dobro, če ne bi prvič prav nič nastalo, se verjetno tega ne bi več pritaknila. Najtežje je kepo gline centrirati na vrtiljak. To izgleda tako, da kepo zaženeš na sredino krožnika in ne smeš zgrešiti centra. Ha, nemalo zabave. Ko kepa enkrat stoji na sredini se začne erotika. Glina se odzove na vsak dotik. Za ustvarjanje oblike je potrebno tudi nekaj moči, saj ima glina neverjeten upor. Seveda s svojim izdelkom nisem zadovoljna, saj nima nobene funkcionalne vrednosti, kar pa sovražim. Še krasilne vrednosti nima kake strašne. Enostavno je neuporaben kelih. Tudi glaziranje je bilo ekspiriment, koliko se da biti natančen, saj je struktura glazur podobna razredčenemu gipsu. Dobili smo sveti vixi gral...

Ker vidim, da sem vam s svojim izlivom jeze in s slovesom od Wrighta zavezala tipke, naj vam povem, da sem solze za velikim glasbenikom že obrisala, saj bo njihova glasba zame v resnici umrla šele z mano, muc pa je zdrav, na varnem, večinoma na toplem in prijazno prede v mojem naročju.

Na koncu bo vse v redu. Če ni v redu, potem še ni konec.