Časa ni. Dobesedno.

Pa je teden naokrog. Sem v zanikanju obstoja časa. Sem tudi v zanikanju obstoja nezlikanih cunj, nepomitih tal in hišnega prahu. V mojem svetu tega ni in tako zelo si želim, da tega tudi v resničnem svetu ne bi bilo. Smisel zlikanih cunj mi je tako neznan že od nekdaj. Sploh mojih cunj, ki tudi po likanju večinoma izgledajo kot bi likalnika nikoli ne videle.

Kljub temu da izgleda kot bi bila v stiski s časom, sem naredila kar nekaj novih zadev. Večina njih je botrovala čisto resnemu kinkanju za mizo v službi. Od kar moram pri prijavi v spletne aplikacije pri letnici rojstva že krepko premakniti drsnik, mi slabih pet ur spanja ni več dovolj. Bom povedala še drugače, spanje do petih, mi ni dovolj.

Nikjer nisem povedala, da so vixtinski obeski narejeni iz das mase. Niso kamenčki, lahki so. Obešalce je zvito iz 0.8 mm žice in vgrajeno v maso, da se notri zasuši, brez lepila torej. Mucice rišem po vseh vogalčkih svoje skicirke in jih preden vzamem čopič v roke, prej s svinčnikom narišem tudi na obeske.

Kupila sem si nov 00 šopič in upam, da bom s tem dobila boljši, natančnejši rezultat, koneckoncev so nekateri čopiči z mano še iz časa moje nedolžnosti in mislim da je čas za njihovo upokojitev. Najboljši so zagotovo retuširni čopiči, tisti s katerimi so se popravljali negativi [negativ/film je zadeva, ki je bila v fotoaparatih še pred čipom]. S skorajšnjim izumrtjem filma so nekako redka vrsta tudi retuširni čopiči, saj jih verjetno uporabljajo le še nori in čudaški umetniški fotografi, da z retušo na film ustvarijo kake odbite efekte - seveda morajo na veliko napisati da gre za ročno tehniko retuširanja saj drugače vsi mislijo, da je narejeno v Photoshopu...

S starim čopičem sem nazadnje pobarvala še tele tri junake ter jih poimenovala Ben, Lilly in Šime.

Zavoljo milega naročila sem celo v roke vzela žico in skrivila tale komplet

Tudi ploščice sem se trudila narediti na zalogo. Vsaj deset. Trenutno imam spet samo tri brez lastnika in pet se jih suši še ne pobarvanih.

Takole izgleda skica in končni izdelek narejen po skici. Ploščici sta za darilo dvojčkoma, za krst.

Za cat in dog loverje

Kuhinja, za katero me je imelo, da bi jo obesila kar na svoja vrata. No, pa že visi pri Katji.

Kovačeva kobila ostaja brez vseh ploščic in s kupljenim lesenim napisom "TOILETE" na vratih stranišča.

Ah, jajca. Da o pnevmatikah sploh ne govorim.

No pa sem naredila preizkus z jajci. Tudi slikala sem cel postopek. Fotografije so tako slabe, da mi jih je nerodno kazati, pa še povem naj vam da je na bakreno žico po kakih 10 urah minimalen efekt. Bom ponovila s posrebreno žico enkrat v prihodnosti in poslikala ponovno. Srebro vsaj konkretno potemni. Jajc pa je v hladilniku še pet in vsak dan manj se uvrščajo med jedilne.

Ja, efekta na bakreno zapestnico je bilo ravno toliko, da se ne sveti rozasto oranžno, ampak je malo bolj umirjena.

Doma se kažejo očitni napredki v medsebojnih odnosih. Srčni sostanovalec je šele popoldan omenil, da je opazil jajca v tupperware-u, da je opazil tudi, da je notri nekaj nažičkanega in mi povedal, da je sklepal, da gre za enega mojih eksperimentov in da se ni vznemiril. Opa.

...

In to se ti zgodi, če nehaš pisati in nadaljuješ naslednji dan. Prazna guma. Menjanje gume sem sicer vadila, a sem vseeno poklicala mojega, ki se je takoj odpravil meni na pomoč. Ker nisem navdušena nad podobo "dumb brunette", ki stoji ob cesti in čaka, da ji bo nekdo zamenjal kolo, sem se pogumno lotila zadeve. Za pomoč punci v zelo mini majčki, iz katere ji vsakič ko se skloni skoraj pobegne ena Mici, umazani do komolcev, skakajoči po ključu za odtegovanje vijakov in dvigajoči skoraj tono težak avto, bi človek pričakoval, da se bo moških kar trlo, kavalirjev... Japajade. Edini, ki je kazal znak, da bo vprašal če rabim pomoč je imel tako grdo gledajočo deklico s sabo, da tudi iz tega ni bilo nič. Ko je pridrvel najdražji totherescue je situacijo samo še ocenil in pritegnil vijake.

Resno priporočam eno vadbeno menjavo pod nadzorom moškega osebka, da poskusite, da veste kam je treba podstaviti dvigalko in in se prepričate, da se vijak tudi pod vašo težo odtegne. Kolo zmore zamenjati vsak. In če pogled na žensko ki se sama trudi okrog umazanih koles na avtu ni najlepši, je še manj privlačen pogled na žensko, ki s teličkovim pogledom prosi za pomoč pri menjavi, pa si nihče noče umazati rok.

Tole bo zelo očitno eden tistih malce zmedenih vnosov.

Z vami moram nujno deliti blog, da ne pozabim. Krasne informacije, prijazen stil pisanja, cuuuute roba. Fajn Ana.

Lahko se zgodi, da bom ploščice lahko ponudila malce širšemu krogu. Za ta namen seveda nimam še nobene ploščice. No ja, hišnega angela in Silly Lilly zaenkrat. Všeraj sem naredila dve ploščici za dvojčka in eno kuhinjo. Vse se suši. Skicirala sem tudi pet različnih muckov že kar na obeske, danes pa čopič v roke. No verjetno. Čaka tudi mozaik na svoje fuge.

Tole pa je nastalo prejšnjo rundo. Ludwig z lavando, ki bo zagotovo ostal pri meni, Angelc za srečelov za nedonošenčke in Adolf, Dolfi vrtnarček.

Love cats. Always.

Do jajc še nisem prišla in bojim se da jo bo zapestnica popihala prej, preden si bom vzela čas za kuhanje enga jajca v trdo. 8 minut, če sem si prav zapomnila. Sem si res? Da ne bom slučajno morala v kuharico pogledati ali obletati kulinarika.net za ta podatek. Ne, ne nisem ena tistih, ki ne znajo skuhati niti jajca, nasprotno, kar nekaj jedi obvladam v kuhinji, ampak spomin imam pa kot zlata ribica včasih. Če jajce v trdo kuhaš le enkrat na leto - za veliko noč, je to podobno kot premikanje ure naprej in nazaj dvakrat na leto, na kakšni zakomplicirani digitalni uri. Od spomladi do jeseni gladko pozabim kateri gumb je že treba držati in katerega pritiskati, da gre ura naprej.

Razlog tiči tudi v tem, da me je trenutno nakit spet malo spustil, z izjemo vixtinskih obeskov. Čopič se zadnji čas kar lepi za moje prste, das masa se dere name vsakič ko grem mimo kovčka s potrebščinami - vzemi me, povaljaj me, zapiči vame palčko za ražnjič... Kaj pa hočem? Odprem skicirko, pobrskam med risbicami in nastaja.

Ena za Mačjelovkino stojnico. Stojnica bo del Rokovega sejma v Dravljah na Trgu sv. Roka (Župnija Dravlje, Vodnikova 279), ki bo potekal od 16. do 17.08.2008. Mačjelovke bomo imele stojnico le v nedeljo 17.8.2008

Ena za srečelov za mariborske nedonošenčke.

Dva "Homewarmerja" kar tako.

Ko bom ugotovila še zakaj mi nekatere slike tako grdo nakocka, bom pa sploh zadovoljna.

Nikakor ne bom pozabila Josepha, člana družine okrog katere se trenutno moj kreativni svet vrti. 4 cm ga je skupaj po višini.

Male mačkice čakajo trakove iz Kitajske, na katere jih bom obesila. Kitajci nas bodo požrli. V resnici so njihove cene več kot ugodne...

Vixtinska kapela, Hans in Theodor, še več mačk in morje

Vem, da sem obljubila trike z jajci, pa mi od kar sem prišla z morja za to še ni uspelo najti časa. Glavo mi bo od rojevanja idej razgnalo, telo pa se no na to odziva s slow motion efektom. Ne gre. Hitreje kot to, ne gre. Če ne bo v vsakem izdelku duša vgrajena serijsko, lahko kar preneham in raje kupim fotokopirni stroj. Ali kaj podobnega.

Za spodnja dva obeska sem dušo izgnala iz sebe danes in jo s čopičema oznake 0 in 1 naslikala na obeska iz das mase. Ne ni sikstinska kapela je pa vixtinska kapela. Mini zadevici mi trenutno v želodcu povzročata podobne občutke kot jih zbudi ljubezen. Če boste moje pisarije spremljali še naprej boste kmalu ugotovili, da taki izpadi niso nič posebnega, ravno tako ni nič čudnega, da poskušam mačke vriniti še v nakit.

Torej vixtinski strop in stvarjenje mini mačk - Hans in Theodor:

Torej obeski iz das mase, obešalni del iz žice kar vgrajen v maso, motiv naslikan z vodenimi barvicami čez pa mat lak. Meni se zdita prikupna.

V tem tednu sem končala tudi dva mačja portreta, kupnina gre na račun društva za pomoč živalim v stiski in še enemu od zaupanja vrednih živalskih/mačjih društev ali zavetišču Horjul.

Tarzan gre jutri na pošto

Žučko čaka, da "mama" pride z dopusta

Poigrala sem se tudi z lavando z vrta - obožujem vonj lavande. Navodila za izdelavo so na marsikateri internetni strani. Pogooglajte "lavender wand".

Na hitro pa - stebla odrežete čim daljša, tesno povežete pod cvetovi, stebla zapognete tako, da so cvetovi ujeti v sredini in potem tesno pletetete s svilenim trakom kot košarico. Jaz pustim en trakec dovolj dolg v sredini, da na koncu zvežem s tistim, s katerim sem prepletala. Ljubko izgleda, noro diši, v provansi pa vam bodo takšno stvar prodali za suho zlato...

O morju ne bom izgubljala besed. Morje je morje. Še vedno. Slani tuš kapljic, ki ga ustvarja močen maestral ob stiku vala in premca čolna bo večno čaroben. Sosedje čakajo Evropo, prepričani, da bo potem bolje. Težko jim je razbiti sanje, saj so za to dovzetni kot sveže zaljubljena najstnika, če jima poskušaš povedati da življenje v prihodnosti ne bo vedno samo med. Zakaj sploh bi? Dobrohotni nasveti so samo reciklirani nasveti, ki jih sami nismo upoštevali in jih poskušamo prodati naprej. Moj recikliran in po robovih že zmečkan nasvet je - pazite kaj si želite, želje se namreč vedno uresničijo.