Ráca racà na Ptuj in čofota v Lučkinem gaju

Namesto, da bi trapasta ptica letela na jug, moja raca frči naokrog po malih, prijetnih slovenskih krajih.

Eno nežno gnezdece je spletla v Ptujski prodajni galeriji Štibl.

 

Če si želite Ptuj odnesti s seboj, je to zdaj povsem mogoče.

Enega, bolj pisanega, si je spletla v cvetličarni Lučkin gaj, v Mežici.

 

Tam v gaju, cel dan žvrgolijo ptice.

V obeh trgovinicah ponujajo še druge krasne reči, vse na roke narejene in z ljubeznijo prepojene.

Objemi drevo, vedno objemi drevo.

Kljub ustaljenim in naročenim in že v naprej zamišljenim, včasih inspiracija pride hitro in jasno. Takrat je treba. TREBA nujno! Takrat mi najbolj na svetu pride mini skicirka za male nore ideje, ki mi jo je naredila Sonja. Sonja še čaka, zelo potrpežljivo in to nadvse cenim, da takšna inspiracija zanjo še pride. Punčka za punčko bo projekt takrat, ko bom imela največ dela in bom napad najmanj pričakovala. Tako pač je na mojem končku račje mlake. Ima pa zato skica za njen logotip prvo mesto med malimi norimi idejami, na prvi strani. Logotip SonjaUstvarja je pravzaprav vzel nedolžnost beli prazni knjižici. Morda bi o tem, kako zelo obožujem prazne zvezke, kdaj drugič.

Vesna me je razveselila z darilom. Kar s tremi darili pravzaprav, za moje tri mačje predilnice. Sešila jim je mehke žogice iz pisanega blaga, zaradi notri všitega kraguljčka pa še nežno zvončkljajo. Žogice so zadetek v polno. Hvala Vesna. Upam, da najdeš telefon.

 

In tako mi naslov njenega bloga oz. njene blagovne znamke ni dal miru. In rezultat nemira, ki bo šel v kratkem na pot k Vesni, je rojen. K Vesni gre, ker tja spada in prav čaka, da pride domov.

Verjetno je odveč še enkrat ponoviti nasvet, da objemite drevo, vedno ko se za to pokaže priložnost. Ni nujno da boste doživeli razsvetljenje, morda boste prej iz izkušnje odnesli klopa, vseeno, občutek je neverjeten. K nasvetu bom dodala še to, da pazljivo izberite drevo.  Za začetnike priporočam bukev. Ima gladko deblo, se ne smoli in ne medi preveč. 

…

Ko pa sem ravno tu, predstavljam še nova Horjulska muca in kuža meseca. Tokrat je to muc Borči in psička Loga s sinetom Logijem. Borči je sladek muc in o njem ni bilo težko pisati, pri Logi in Logiju pa sem na žalost lahko opisala kar svojo izkušnjo z njima.

Pisala je Vixi, fotografije pa so last Zavetišča Horjul in Ande aka Nutelle.

Ker septembra še ni konec…

Velja omeniti še, ravno tako septemberski, ploščici za sestrici. Vedno me malce skrbi, da personalizirane ploščice na koncu ne bodo všeč naročniku. Sploh tokrat je bila zadeva zelo meni prepuščena in verjetno prvič za tako stvar, nisem pošiljala niti skice. Za vsak slučaj sem jih izvedla tako, da bi se dalo v takem primeru enostavno zamenjati ploščico z imenom. Imena ostanejo in mucki gredo na vrata k Lari in Kaji.

Posebej bi rada pokazala sovo, za katero še vedno ne vem, če bo dosegala namen in je bila narejena testno (svojega diplomanta čaka v Iki), saj za diplomo nimamo nobenega pametnega izreka ali voščila.

Prav tako v september spada še Ruth the cook, ki je bila narejena za darilo. Vesela sem, da mi je uspelo v zelo kratkem času narediti, posušiti (3D elementi se sušijo celo večnost), pobarvati in polakirati tole kuharičko, saj mi za darila ponavadi zmanjka časa. Pa mi ne bi smelo. Ruth je šla v fino rdečo kuhinjo, kjer se res dobro, pravzaprav gurmansko kuha, povrh vsega pa znajo pripraviti domač sladoled iz celega kupa kvalitetnih čokolad.

 
Hm, mimogrede sva nekje vmes s Sonjo dokončali tudi logotip za Sonjo. Za Sonjo, ki ustvarja. Naredila sem ga, podkupljena z njeno punčko iz blaga, s prikupno, uporabno in nadkičasto v najboljšem možnem smislu, skicirkico za male nore ideje, pa še topel flis s kapuco se mi obeta. Ampak pokazala ga pa še ne bom, logotipa, ker prav verjetno se spodobi, da sama “odpre” svojo novo podobo, lahko pa pokukate v njen blog, kako izgleda vodni žig za fotografije, ki je prvi ugledal luč sveta.

 

Šele zdaj, ko sem vse skupaj vrgla na kup, mi je jasno zakaj sem danes cel dan sesala, pomivala in prala, saj verjetno v celem mesecu nisem videla sesalca več kot dvakrat. Priznam, da se niti nisva pogrešala. No mogoče malo, saj se mi zdaj zdi, da se da dihati doma. Od samega navdušenja, sem se šla zvečer (zdaj že včeraj) malo družit še z zavetiškim sesalcem in zavetiškimi mačkami. Še vedno so vse navajene na poljube in še vedno jih veliko čaka na nov dom. Prav vse si zaslužijo tako življenje kot najini trije veličastni.

Limonada, sardine, tortica mogoče?

Se sliši kar malce kulinarično. No pa ne bo, vsaj ne tako, da bi vi imeli kaj od tega. Pravzaprav, boste tudi vi imeli nekaj od tega. Z mano boste lahko ponosno delili hecno blogovsko nagrado, videli boste kako jaz pripravim sardine in z mojim absolutnim privoljenjem boste lulali v hlače, od smeha... ob pogledu na torte.

Carmen, ki piše prijeten kulinarični blog Vizija kuhanja, dovolj domač, da se ne počutim kot bi spremljala novo kučino in zraven ne razumela nič (še tega ne da govorimo o krožnikih) in dovolj kul, da golaž spremeni v fensi hrano, mi je podelila nagrado na svojem blogu. Punce z oblikovne očitno rade dobro kuhajo, razen mene, ki sicer obožujem kulinarično teorijo, prakso doma pa prepuščam izvrstnemu kuharju, ki nima nobene veze z oblikovno. Pa tudi s kuhanjem ne, če smo ravno pri tem.

Skratka dobila sem Lemonade stand award, ki me res hecno spominja na Viktorje in Limone. Se spomnite? Seveda morate biti žlahten letnik vsaj 80 in na dol, raje fejst na dol. Revija Stop je podeljevala Viktorje, samo v pisni obliki, tistim, ki so pretekli teden pozitivno izstopali in iz tega so se razvili današnji The Viktorji. Limono pa je podelil seveda tistim, ki so v prteklem tednu prodali kako debelo bučo, ustrelili kozla ali kako drugače brcnili v temo. Vseeno sem zelo vesela vsakega blog priznanja in tale limonada se mi zdi posebej posrečena:

Verjetno bi morala nagrado podeliti naprej in jo tudi bom na nek način, vsem, ki se vam zdi da si limonco zaslužite. Zlobno? Sploh ne, še posebej vesela bom, če se oglasite in poveste zakaj se vam zdi, da zaslužite limonado. Predvsem me zanima ali je vaša sladkana ali se zraven kremžite. Ne pozabite, da so limone zdrave, predvesm zato, ker vsebujejo res veliko C vitamina.

Morda je limonada primerna nagrada za moje sardine, sardine a la Vixi. Če pričakujete razlago zanje, pričakujete od mene preveč.

Da pa se bo nagrada res izplačala, vas bom s svoje race preusmerila na Cake wrecks blog. Ne da moj blog ni najboljši od vseh, le da je tale all in one. Zanimiv, paša za oči, nad duhovito napisan in zmaguje na resnih tekmovanjih, ki se jim reče, kaj pa jaz vem, Blogsy ali Blogskar najbrž. Blog spada med kulinarične, kar morda ne bo več čisto jasno po parih prebranih vnosih. Priporočam kozarec dobre limonade in praznjenje mehurja pred branjem. Vzemite si nekaj časa, ker je pritiskanje gubka "older posts" tako kot kikiriki, ko vzameš enega ne nehaš, dokler vrečka ni prazna. Objavljam le eno slikico in citiram del komentarja nanjo:

I think my favorite part on this one is the random sombrero: like the doctor would come in, consult his clipboard, and say, "Ok, Mr. Smith, I am going to need you to remove all your clothes... but feel free to keep that bitchin' sombrero on."

Posted by Jen on Cake Wrecks

Ne prezrite - takorekoč vse torte so profi izdelave, torej narejene s strani slaščičarjev in pekov...

Oh, nova objava

Čas je že bil, že zdavnaj, za novo objavo, pa se mi vsakič tema izmuzne in obvisi. Tole bo najbolj nametana tema in objava z obilico slabih slik in z obilico nedomiselnega teksta.


Projekt za katerega sem hotela, da bi bil center nove objave še niti slučajno ni končan. In še nekaj časa ne bo. Tudi slik nastajanja nimam. Večina jih pa tako že ve za kateri projekt gre in ste celo videli par prvih fotografij. Nekoč sem se hvalila z vixtinsko kapelo pri miniaturnih obeskih, ha, čakajte da vidite tole! Danes spet nadaljujem s Tanjino pridno pomočjo. Itak, da fotoaparata nimam s sabo, ima prazne baterije.

Potem sem vmes naredila nove ploščice

dva mačkončka z akrilom na les.

Vse to sem predala prejšnjo soboto na srečanju Otoka zakladov, ki je bilo, z dobrim zaletom, samo en pljunek stran od VileLune. Ploščice mi je naročila Mily, slikici sta bili za organizatorki srečanja, Fikus in Snežinko, obe tudi moji "sosedi". Denarčki od Oskarja bodo šli prvi pomoči potrebni zverinici. Srečanje pa... od kar sem v daljnjem periferalnem Logatcu, imam občutek, da sem sociofob. No pa nisem v resnici in nikoli nisem bila. Dejstvo je da ne maram toliko žensk na kupu (60! Ne resno, šestdeset!), ampak se zadeva spremeni ko toliko žensk vežejo podobni interesi. O fak, uau, iiiiii, noro, kako se pa tole naredi, kje si kupila,... Ko pridemo do materijala, je - koliko stane, pravzaprav zadnje vprašanje na listi. Vmes smo trije, tudi edini petelin z otoka, pobegnili na kavo v lokalni... kakorkoli se že temu reče.

Ampak punce res delajo izjemne stvari in kar težko verjameš, da je pred tabo čudovit plod nekih ustvarjalnih rok. Resno navdušena sem nad delom naše Bradačke in nad vesela male prikupne keramične miške, ki mi jo je podarila. Letošnje odkritje novih obrazov, zlatih rok in nemirnih dušic sta Mily in Marelica. Nekatere duše v resnici svetijo. Svetijo podnevi, v temi, celo med hordo ustvarjalk.

Naredila sem eno stekleničko upanja, se smukala okrog doma narejenih dobrot, se nasmejala in naklepetala. Do naslednjega rojstnega dneva foruma - dovolj.

Zakaj sem že nujno morala osvežit blog?! O ti mater! Skoraj bi izpustila najpomembnejše - Paula iz daljnega San Diega me je počastila s prvim nakupom v mojem Etsy kotičku. S takojšnjim plačilom sodi v sam vrh internetnih strank. Da ne bi bilo vse masleno, se njena naslova (tisti z Etsy-a in tisti s PayPal-a) ne ujemata in čakam da mi sporoči na katerega naj pošljem. Malenkost, ki jo je treba vedno preveriti, saj se lahko zgodi, da paket pošljete na star naslov ali kaj podobnega. Načeloma naj bi veljal tisti od PayPala, ni pa nujno. Glede na to, da me bo bolela glava do trenutka ko bo paket prejela, ga bom za začetek poskusila vsaj poslati na pravi naslov.

In kakšen je občutek? Za kratek moment je isto, kot bi te zvila salmonela in naslednji moment, kot bi zagledal res čednega fanta. Ker se meni očitno nobena stvar ne zgodi podnevi, sem sredi noči vlekla iz škatel mehurčkasto folijo, s štempilkami malo olepšala škatlo in skrbno zalepila robove. Spakirano je, poslala bom ko dobim njen odgovor in potem dolgi dnevi upanja, da bo paket dostavljen. Le bain - lepo visi na vratih kopalnice, Pulinega novega doma, na oni strani velike luže.

Takole izgleda paket:

Tole je notri:

In takole izgleda desni rob moje Etsy štrcunce:

I feel Fensi today. Fensišmensi.

Pri FensišmensiTM Ani sem si zaslužila Fensišmensi značko, kar mi je v čast.

Fensi navdahnjena sem naredila "moje fensi gnezdece", ki mi je bilo v veselje. Navdih je prišel pravočasno. Hvala Ana.

Ploščica je narejena za darilo bodoči mamici, ki se s svojim ljubezenskim ptičkom seli v novo kul stanovanje. Želja je bila da je darilo zanjo, da namiguje da bo stanovanje kul ter da se vidi, da kmalu prihaja nov član. Ptice s svojo simboliko so se ponudile za motiv, gnezdo sem zamenjala z mehko blaznino z jako modernim polkadot vzorcem. Obstoječemu jajcu sem dodala tri, ker od viška ne boli glava, ne bi pa mi bilo všeč, da se kasneje odločita za nove piščančke, ki pa manjkajo na družinskem portretu. Fensi je nov Kul. Opomba avtorja.

Samo na hitro

Nič nisem naredila. Prav nič. Skicirka se sicer polni, ampak, da bi pa kaj meso postalo... Pa bo, tale vikend, pa če se na glavo postavim. Eno kul gnezdo in en čuvajoči angel. Bo. Mora pravzaprav.


Všeč mi je, da mi preprečite izgubo vere v ljudi. Všeč mi je, da ste prijazni, da iz teksta vidim, da ste nasmejani. Da mi pišete samo zato, da poveste, da je bil dan za trenutek bolj barvit in bolj prijazen. Čisto malo tudi zaradi mene. Da me delite naprej, tudi med otroške duše. Včasih zgrizem del svinčnika ali še raje, odgriznem radirko, ko razbijam glavo in iz nje iztiskam vijuge na papir, ki postajajo mačke, gusarji, angelci, ptice. Besede. Včasih tako zelo intimno, vstopam v domove, otroške sobe in kopalnice, kukam v shrambo in razmišljam o štorkljah, ki še letijo. In rastem.

Včasih pa, tako kot tale raztegnjen januar, gledam v zrak.


Na hitro sem napisala, kot da znam kaj narediti na hitro, razen pospraviti in pomiti kopalnico. Hotela sem na ogled postaviti nov banner in avatar mojega Etsy kotička. Etsy people mu dajejo same pozitivne besede na forumu. Jih je vreden? Vesela bom vašega mnenja.



In da pohvalim tole mojo punco Ano, tokrat jo je ShaShaAnn uvrstila v svoj Treasury, Treasury "podcenjenih", ki bo na ogled do sobote.
ShaShaAnn riše čudovite ilustracije.


Tole je na hitro, vixiway.

Pometanje pred pragom

Že včeraj se mi je v glavi, na poti domov, spisal današnji vnos. O pometanju pred domačim pragom, o slovenceljnih in njihovi grdi navadi pljuvanja. Pljuvanje kot nacionalni šport. In ovčereja. Zelo slovensko. Narejeno v Sloveniji.

V pljuvanju po pločnikih, bi zagotovo našla kak narod, ki to dela bolje od nas. Slovenija postaja drama queen vseh držav. Dajmo delat dramo iz vsega. Kdo bo tokrat kriv, za to ker narod ne zna vozit, ne pozna prometnih znakov in vsesplošno ne razmišlja? Naj bodo komunalci, ker snega je tako malo, da je težko kriv za to. Ovčje komplekse gojimo in negujemo lepše, kot Zelandci svoje ovce. Na cesti je sicer nekaj snega in malo drsi, ampak nihče nam tega ni povedal! Ni bilo znaka in nihče nam ni dal pisne prošnje, da vožnjo prilagodimo razmeram. Ampak na Kozarjah je pa display in na njem piše "POZOR, SPOLZKO!". Tukaj se bomo pa ustavili, saj znak lepo pravi, da tukajle je pa spolzko. Ha in ta isti display je kak mesec nazaj opozarjal "MEGLA! FOG!". Žal se je znak motil in je bila megla samo od Kranja do Golovca, od Ljubljane do Logatca pa niti meglice. Ampak... Če znak pravi da je megla bo že držalo, torej moramo takoj prižgati vse delujoče meglenke, ki jih avto premore. Če ne drugega, da se pohvalimo z njimi, mi ki imamo za dodatno opremo.

Ah še to, če te na tastari Linhartovi spuščam, je to zato, ker imava oba znak in ti si desni, ker je diagonalno obrnjen ovinek prednosten in ne ker si mi simpatičen, ker jaz kamela ne znam vozit ali ker čakam, da se svet začne vrteti v nasprotno smer. Čakam te zato, ker sem za razliko od tebe prebrala CPP, očitno poznam en znak in eno pravilo več kot ti, čakam te, ker imaš prekleto prednost.

...

Preden se mi brez kave spet dvigne pritisk. Ko sem prišla z našponanimi živci domov, me je čakal convo na Etsy-u:

You are in my treasury, little Ana!

:) Maryse

Maryse mi je polepšala dan. Še naprej bom pometala pred svojim pragom in še naprej prezirala mahanje z metlo tistih, ki doma smeti rinejo pod tepih. Hvala Maryse, za primerno, naravno dozo pomirjevala.

Bye-bye

Stvari, slike, arome in besede mi pogostojo zaposlijo možgane. Lahko bi se vpisala v kategorijo tistih, ki preveč razmišljajo. Razmišljanje, ki se sprevrže v sanjarjenje je v resnici lahko "my favorite waste of time". Zato lahko toliko časa preživim sama s sabo, ker sem večino časa kje drugje in misel je najbolj nepredvidljiva cesta. Pred novim letom se je pojavila želja za darilo. Darilo za fanta, darilo, ki ga nebi vezalo na ta trenutek, ki bi razložilo čustva a jih ne kovalo v večnost. Večno tvoja, Za vedno skupaj... Odpade.

Z lahkoto me je odneslo kakih 7 let nazaj, ko sem ugotovila, da večnost traja 13 let. Ko sem ugotovila, da je prav vse na tem prekletem svetu relativno. Ker sem takrat razmišljala o večnosti kot dejstvu, sem morala odstraniti večino podarjenih stvari, odstraniti slike, zamenjati garderobo in celo zamenjati frizuro. Želim si, da bi nanj ostal vsaj en materijalen spomin, ki bi bil oseben a ne bi prebudil zbadanja v srcu. Pa si res? Ostali so spomini, ki so potrebovali leta filtriranja skozi drobne filtre za kavo, leta pranja na mrzlem dežju in leta čustvenih centrifug, da so (p)ostali samo čisti, lepi, beli in dovolj zbledeli, da so izgubili ostrino. Dovolj oprani, da so mehki in dišeči in samo še sladke občutke zbujajoči. Mislim, da so dovolj, saj se do njih pride skozi trening iztiskanja bolečine iz srca, ki je neprecenljiv v tem trdem življenju tu, na Zemlji.


Upam, da bo spomin ostal obema, ne le njemu nate - srečno:

Z vsako nesrečno ljubeznijo - bye-bye srce. Nikoli pa zares ne veš, če morda ne leti stran in ne leti nemara k tebi. Oddaljene stvari so relativne, tako v pomenu kot v velikosti.

Najlepše od srca in prave ljubezni

Vedno je vse najlepše, kadar je od srca. V telih ploščicah sem se ujela. V užitek so mi. Ne ravno vse, a se potrudim, da vsako spremenim v posebno in edinstveno. Zato od tega ne bom nikoli obogatela, ker nočejo nastajati po tekočem traku, ker jaz tako ne znam funkcionirati. V vsako vrežem tudi malo sebe, predvsem pa se trudim vrezati del tistega komur ali čemur je namenjena. Ob ustvarjanju mislim nate. Nate, ki boš izdelek dobil v roke. Za njimi stoji zgodba, zato so dobile oznako, da "imajo tisto nekaj". In mene resnično najbolj veseli, da imajo tisto nekaj. Čarovnica v družinskem deblu se potrudi, da zadanem, čeprav se mi zdi, da večino dela opravi vesolje. Vesolje mi šepne, srce izbere barvo.

Vesolje mi noče šepniti številk za loto. To verjetno še pride.


Tia in Neja sta sestrični, hčerki dveh sester, ki sta močno povezani. Družinske vezi se mi zdijo jako pomembne, kadar so res lepe in iskrene in popolnoma zanemarljive, kadar to niso. Tako zelo lepi deklici sta in njuni materi - sestri, bosta poskrbeli za to, da bosta sestrični ostali prijateljici. Neja obožuje mucke, Tia je bolj filozofska. Tijino mamo skrbi veliko stvari trenutno. Vse bo v redu in razmišljam že o novi ploščici.

Maria je še ena izmed mnogih "mini me". Tako sem izgledala jaz in tako sem videla svojo hči. Vgrajenega ima dovolj srca, da se v njej najde mnogo deklet, da mnogo mam v njej vidi svojo hči, da babice vidijo vnukinje. Vilinski otroci, ki vidijo več, kot smo jim pripravljeni verjeti. Se ne spomnite česa vse, vam niso verjeli?

Zavetišče Horjul je pogosto v mojih mislih. Preveč prebivalcev ima, da bi vse poznala po imenih, jih pa pozna Polona. Polona, ki jo vsak vidi kot svoje ogledalo. Jaz vidim nežno in rožnato, mehko in toplo. Tisti, ki jo vidi drugače, bi mogoče moral razmisliti o sebi. In ko mislim na mokre smrčke, ki bi se morali tiščati lic svojih lastnikov, namesto zamreženih boksov, ko mislim na mačje tačke, ki bi morale mečkati naročje svojih ljudi, namesto neskončnega naročja Polone, takrat nastanejo meni najljubši izdelki. In ko se zanje izlicitira visoka cena, sem srečna, čeprav gre vedno iz žepa tistih, ki že tako prispevajo več kot dovolj.

Našla sem sliko od lanskega leta, moja manči med slikanjem v naravi. Najlepša in vedno s srcem. Tisto najpomembnejše je, kar me dela takšno kot sem. Hvala.

Včeraj bi lahko bi lep dan.

Imela sem dopust in uživala sem kljub temu, da sem cel dan po malem končevala eno "honorarno" zadevo. Vmes sem se malo pojavljala na Etsiju vsepovsod, če ne te res nihče ne najde. Ena od uporabnic me je uvrstila v Treasury in mi polepšala dan. Še vmes sem debelo gledala v stran na FBju in ugotavljala kakšne so sploh razlike med prvim, drugim in tretjim zavihkom. Našla sem "bivšo" nečakinjo Nino in vesela bom, če ostaneva v stiku. Še vmes vmes, sem pojedla ostanke kosila od prejšnjega dne in si zraven naredila motovilec z jajcem. Proti večeru sem naredila dve ploščici umila glavo in s tem tudi zapečatila zdravje za ta teden z grozljivim glavobolom in vnetim grlom. Naročila sem nekaj štampiljk, belo blazinico in volneno prejo z iglami za filcanje. En dan prej sem šla gledat Briliantino in se zraven zabavala kot že dolgo ne. Popolno in razbito v parih sekundah, s pogledom. Kako sita sem ljudi, ki jim v življenju nič ni prav. In sita sem svojih načel, da ne obupam, ker sem sita ljudi, ki hitro obupajo.

In tako danes nisem navdušena več nad ničemer. Tudi na jogo ne grem, bom likala in se smilila sama sebi ker živim v družbi, ki ne razume zmečkanih cunj.

Stokrat sem v dnevu razčlenila kaj na spletu obdržati in kaj pozabiti. Open Diary, Blogger, Otok Zakladov, Nakit snova, DeviantArt, Etsy in zdaj FB? Poleg živalskih forumov, PLja in Čarodejke... Na koliko koncih je človek lahko? Jaz na vseh a na nobenem prav posebej zbrano. Meni je to sicer čisto OK a vem, da se od mene pričakuje več. Zakaj razumem namige v mojo smer, zakaj jih eni ne. Zakaj se osebam na FB reče "prijatelji" in zakaj je poletja 2 meseca, zime pa 10!? Tako škoda mi je časa, ki ga mečem stran za tiste, ki jim je vseeno, za tiste, ki jih je sam gobec, za tiste, ki nimajo nobenega spoštovanja, pa vseeno pometajo z mano samo zato, ker sem slab gospodar svojega časa...

Ana, ki me je razveseljevala še včeraj:

Dva prepoznavna mačja frisa, ki sta me tudi razveseljevala včeraj:

In dve mačji mesti, ki sem mislila, da me bodo vedno razveseljevala...

Pa tako lep dan je bil....

Moja mala Miškapiška

Moja mala Matilda. Kličem jo Miškapiška, tako mene pokliče moja manči.

Prva cigančica mi je v trenutku ušla skozi prste, še nepobarvana je zavezala culo, počakala na barve in šla. Kar nekaj mojih del sem stežka dala iz rok, a tako težko kot cigančice pa še ničesar. A ker imam Tanjo zelo rada, ji nisem znala reči ne, ne za tako stvar, ne za ciganko, ki ji je bila mogoče res usojena.

Ker verjetno svoje male Matilde ne bom nikoli naredila, take Matilde, ki bi se name drla, mi kakala v dlani in bruhnila čez ramo, sem naredila Matildo, ki me bo vseeno spominjala name in bo nosila moje ime. Ima skodrane lase - po meni in nerazčesane, ker mami sovraži glavnike. Oblekla sem jo po svojem okusu, ker bo mala Matilda svoj stil razvila iz tega, kar se bo do takrat ko bo svoj stil razvila, naučila. Matilda je pridno dekletce, malce čudaška, bi se čudile matere svojih razgrajačev. Matilda z mano posluša Enyo, RHCP, Metallico, pa "jutuje" in Rollinge. DM, Kjure, Madono, Bajago in Massive Attack. In Floyde, oh z Matildo poslušava Floyde. Rada ima luno, mačke, marjetice in pred avtomobilskimi gumami rešuje deževnike. Obožuje pravljice in ilustracije Svetlane Makarovič. Rada poje in Annie je najin najljubši film, zraven jočeva, se smejiva, upava na srečen konec in še nekaj dni prepevava - The sun'll come out Tomorrow, Bet your bottom dollar, That tomorrow, There'll be suuun! Just thinkin' about, Tomorrow, Clears away the cobwebs, And the sorrooooow, 'Til there's noooone! When I'm stuck in a day, That's gray, And looonely, I just stick out my chin, And Grin, And Saaaaay, Oh! The sun'll come out, Tomorrow, So ya gotta hang on 'Til tomorrooow, Come what maaaay, Tomorrow! Tomorrow! I love ya Tomorrow! You're always A daaaaay A waaaaay!



Slike so slabe, a saj jih je večina novodošlih punčk. S tresočo roko posnetih, v slabi svetlobi sobe, v rdeči hiši.

Male živalice

Bom nahitro, ker me boli trebušna od joge, me bolijo hrbtne mišice od joge in me boli vrat. Od joge. Lesena sem kot šperplata in Kundulini joga, ki se mi res ne zdi naporna proti lanski dinamični, pretegne prav vsako mišico v telesu, čeprav se mi zdi da sem naredila par preprostih vaj, preostanek vadbe pa prepevala in meditirala. Na začetek polne lune se zapre neko okno... energijsko okno? Ne vem več, vem samo, da je dober čas da delamo na sebi in smo pozitivni.

Rada bi predstavila dve mačkici:

Zajčka Pikca, ki ga ni več z nami, njegov portretek pa sem delala z neko posebno toploto v srcu. Prošnja za portret mi je segla do srca, denar za ploščico je šel na Repek za nekega mucka, ki je trenutno potreben pomoči. Za preminule živalice se reče, da gredo na mavrico, zato tudi mavrica. Upam, da bo Bučki v lep spomin.

Če se tudi vam zdi podoben kužatu in se sprašujete zakaj nima zobkov... Zajcem zobki v resnici ne štrlijo iz ustec in vidi se jih samo če vohljajo in privzdignejo nos, oziroma dvignejo smrček!

Tresla se je gora, rodila se je miš. miš v špajzi.

Za dva strašna pirata, plošček za na vrata. Da bosta našla v svojo sobo.

Zadnji dve sta me izmučili. Po naročilu, če motiv ni moj... uf zajebano. Ampak sta mi zdaj grozno všeč in se je splačalo. Mečkala sem pa dolgo. Priznam.

Bodite torej pozitivni. Vsaj do polne lune, potem lahko v miru naprej furamo vsak svojo depro.