Medklic

(sledi dolg tekst, recimo mu “bob ob steno”, ki bo nekaterim krasno izhodišče za pričkanje in tratenje časa. Nekaterim morda v čisto prijetno branje, morda tudi odkritje česa novega. Nekaterim priznanje za njihovo delo, za katerega nočem, da ostane skrito)

Najprej, “for the record”, sem povsem sita tega, da bojda nekoga poveličujem in sem krivična do vseh ostalih, bla bla bla. Kup informacij, ki vam da kar dobro sliko o vsem, je dostopen javno – uradne ure, internet, telefon. Zavetišč je pri nas pravzaprav veliko, glede na površino. Za nekatera bi bilo bolje če jih ne bi bilo, a teh je še najmanj, v premnogih pa bi se živalim slabo pisalo, če bi bile odvisne od vodstva zavetišč. Govorila sem o zavetišču in o politiki vodstva. Ne o društvih, ne o posameznikih, niti ne o projektih.

Torej naj na tem mestu v nebo povzdignem vse pridne prostovoljce in (predvem) prostovoljke. Spet ne vse, ampak tiste ki o problemu razmišljajo globalno, v lokalnih zavetiščih sekirajo vodstvo, jim v obraz mečejo zakone in pravilnike, ter podajajo prijave na VURS. Zraven poskrbijo še za to, da imajo živali na čem ležati, da so čiste, sprehojene in imajo primerno nego. Še več, mnogo se jih trudi z ročno narejenimi izdelki, ki jih tržijo izključno živalim v prid. Še več, zastonj pišejo tekste, lektorirajo, prevajajo, oblikujejo logotipe, oglase, plakate, glasila, fotografirajo, oblikujejo in postavljajo internetne strani in jih tudi redno ažurirajo… Dela je v ozadju toliko, kot na terenu in je ravno tako pomembno, potrebno in zelo iskano.

Če želijo poimensko objavo, jih z veseljem ovekovečim na raci, a glede na to, da nekaj zelo predanih poznam osebno, tega niti ne želijo.

Če kdo dovolj pozna delovanje kakega drugega zavetišča, poimensko, brez megle, da ga lahko izpostavi kot “non kill” in živalim ter trenutni problematiki prijaznega, v skladu z zakonom in pravili delujočega, je vabljen, da spiše sestavek, ki ga bom objavila v njegovem imenu oz. objavila link do le tega.

Sklepam in upam, da bralec razume razliko med evtanazijo in usmrtitvijo, med društvom in zavetiščem.

Slišati je že bilo, da pljuvanje jemlje zagon, česar si res ne bi želela, torej raje hvalim tam, kjer imam kaj.

Številni prostovoljci in prostovoljke nimajo svojih stojnic in trgovin, da bi jim bil povrnjen kak strošek, ki ga nesebično dajejo iz svojega žepa, je pa nekaj društev, ki se trudijo prostovoljcem pomagati. Poskušajo kriti stroške veterinarskih storitev, hrano in opremo za začasnike, predvsem pa se trudijo z ozaveščanjem in izobraževanjem. Večinoma so člani(ce) društva tudi tisti, ki tekajo gor in dol po terenu in se bolj ali manj uspešno bodejo s svojimi občinami in lokalnimi zavetišči. Tisti, ki so jim v glavnem interesu živali in delujejo kolikor se da celovito na tem področju, tudi veliko sodelujejo med seboj.

Rada bi sestavila šoping listo tistih, ki po mojih izkušnjah, po slišanem in do sedaj videnem, delajo dolgoročno in gre denar res za sterilizacije/kastracije, operacije, okrevanja, nakup opreme, hrane, zdravil… Take, ki vedo, da se samo na donacije ne gre zanašati in se trudijo tudi sami sebe, vsaj deloma, financirati. Takšna oblika donacije je za marsikoga lažje sprejemljiva, saj za svoj denar nekaj dobi, poleg zadoščenja, da je šla kupnina za nek namen. Po vrhu vsega, so izdelki nadkrasni in za vsakogar se najde nekaj.

To ne pomeni, da živali v okrilju tistih, ki jih ne omenjam ne potrebujejo pomoči, nasprotno, dobra informiranost in pomoč v obliki prostovoljstva, lahko marsikaj spremeni na dolgi rok. Čisto vse na koncu koncev, ni v denarju.

Še tolele – na humanitarne organizacije, društva ipd. za pomoč otrokom, ženskam, žrtvam nasilja, socialno šibkim, odvisnikom… se ne spoznam preveč. Vem, da je situacija nekaterih ustanov ravno tako krizna in da so nekatere ravno tako pokvarjene do obisti. Ne bom enačila živali in ljudi, ker gre to marsikomu v nos, čeprav je zame bitje srca nekako enako glasno tukaj ali tam. Če je kdo dejaven v humanitarnih vodah in ima listo zaupanja vrednih, ki se na kakšen način v tem času zbrati sredstva za svoje delovanje, naj mi jo pošlje in z veseljem jo bom delila z vami.

Objemi drevo, vedno objemi drevo.

Kljub ustaljenim in naročenim in že v naprej zamišljenim, včasih inspiracija pride hitro in jasno. Takrat je treba. TREBA nujno! Takrat mi najbolj na svetu pride mini skicirka za male nore ideje, ki mi jo je naredila Sonja. Sonja še čaka, zelo potrpežljivo in to nadvse cenim, da takšna inspiracija zanjo še pride. Punčka za punčko bo projekt takrat, ko bom imela največ dela in bom napad najmanj pričakovala. Tako pač je na mojem končku račje mlake. Ima pa zato skica za njen logotip prvo mesto med malimi norimi idejami, na prvi strani. Logotip SonjaUstvarja je pravzaprav vzel nedolžnost beli prazni knjižici. Morda bi o tem, kako zelo obožujem prazne zvezke, kdaj drugič.

Vesna me je razveselila z darilom. Kar s tremi darili pravzaprav, za moje tri mačje predilnice. Sešila jim je mehke žogice iz pisanega blaga, zaradi notri všitega kraguljčka pa še nežno zvončkljajo. Žogice so zadetek v polno. Hvala Vesna. Upam, da najdeš telefon.

 

In tako mi naslov njenega bloga oz. njene blagovne znamke ni dal miru. In rezultat nemira, ki bo šel v kratkem na pot k Vesni, je rojen. K Vesni gre, ker tja spada in prav čaka, da pride domov.

Verjetno je odveč še enkrat ponoviti nasvet, da objemite drevo, vedno ko se za to pokaže priložnost. Ni nujno da boste doživeli razsvetljenje, morda boste prej iz izkušnje odnesli klopa, vseeno, občutek je neverjeten. K nasvetu bom dodala še to, da pazljivo izberite drevo.  Za začetnike priporočam bukev. Ima gladko deblo, se ne smoli in ne medi preveč. 

…

Ko pa sem ravno tu, predstavljam še nova Horjulska muca in kuža meseca. Tokrat je to muc Borči in psička Loga s sinetom Logijem. Borči je sladek muc in o njem ni bilo težko pisati, pri Logi in Logiju pa sem na žalost lahko opisala kar svojo izkušnjo z njima.

Pisala je Vixi, fotografije pa so last Zavetišča Horjul in Ande aka Nutelle.

Bil bi čas…

…da malo osvežim blog, saj bi utegnil kdo misliti, da sem si privoščila dolge sproščujoče počitnice.

…da izpolnim vse želje (naročila), saj bi utegnil kdo misliti, da zaradi bogatije ne potrebujem popoldanskega dela.

…da naredim spet kaj lepega, saj bi utegnil kdo misliti, da sem ostala brez idej.

…da preberem kakšno knjigo do konca.

…da izginem na morje.

 

  

Bil bi čas…

…da VSI, ki niste resni vzreditelji, daste svoje samice sterilizirati in samce kastrirati. S tem mislim tako mačke kot pse. Vsi, ki svoje samice “pazite”, jih pazite s kratkim štrikom in s svojim življenjem, ker je gor na hribu en trop mladičev, samih takšnih samic, ki so jih lastniki pazili ko so se gonile. Pravzaprav kvazi lastnikov, ker so jih pozabili tudi cepiti in hkrati čipirati.

…da VSI, ki sedite na svojih debelih zadnjicah v avtomobilu in trobite pasji materi z mladičem na sredini ceste in čakate, da se bo nekdo drug ukvarjal z vašim problemom, nehate obstajati, ker ste na tem svetu viška in je z vami več dela kot koristi.

…da vsi, ki pišete žolčne maile, listke za na poštne nabiralnike, za na zabojnike za smeti, na vrata dvigala, da vsi, ki svoje majhne organe in majhne možgane skrivate za anonimnimi litanijami na forumih in v komentarjih na blogih, obnovite slovensko slovnico. Takoj po opravljeni lobotomiji.

…in res bi bil skrajni čas, da VSI, ki svojega psa/mačka/hrčka/želvo peljete odložiti nekomu drugemu pred vrata, nekje v kaki knjigi preberete kaj je to odgovornost. Vseeno mi je, če se boste odločili za humano uspavanje svojih živali, a ne prelagajte tega bremena na druge. Naredite to in potem trpite v skladu s tem.

 

 

Žal mi je, a po zadnjih 14 dneh, moj vnos ne more biti drugačen kot takle kot je. Utrujena sem. V zaostanku sem. Moj pankreas živi svoje življenje, popolnoma neodvisno od ostalih organov v mojem telesu. Denarnica sledi modnim recesijskim trendom. Ne morem več poslušati ljudi, ki imajo “muskelfiber” od pretežkih diamantnih ogrlic. V službi je dela veliko, plačuje nihče. V Horjulu je kakih 8 mačk/m2, pa so še majhne, čez tri mesece bodo napol odrasle, torej dvakrat večje in še vedno jih bo 8/m2. Je kaj svetlobe na koncu tunela?

 

 Samo drobne lučke so, a brez njih najbrž ne bi preživela. Hvala, lučke moje.

Bo ostalo brez naslova?

Prav verjetno. Od zadnje objave sem zelo malo spala. Oblikovalski poklic ni ravno iskan trenutno, tudi ni nujno dobro plačan, je pa definitivno eden od poklicev, v katerem se da dodatno popoldan zaslužit. Menda niste mislili, da se tak stavek lahko konča brez – AMPAK… Torej, AMPAK samo če: 

• te delodajalec ne veže nase s klavzulo
• če imaš doma spodoben računalnik
• če znaš delati vse in to hitro
• če si pripravljen delati eno in isto delo 8 ur v službi in potem še vsaj 8 ur doma
• če imaš tolerantnega sostanovalca, ki obupa nad pritoževanjem ko zmanjka zlikanih cunj
• če se nimaš za izvrstnega kreativca in si pripravljen kršiti kup oblikovalskih pravil
• če… dobiš delo

Za zadnjo alinejo so tu prijatelji, ki delo, ko ga imajo preveč, delijo s tabo. Dobri prijatelji, pa čeprav zaradi njih ne spiš skoraj nič in ješ samo še Kinga Quatro. Taki prijatelji s tabo potem delijo tudi zaslužek od tega dela, če bo seveda naročnik v teh recesijskih časih sploh plačal. Če ne, pa sta oba v istem kupčku dreka, ki ga spet po prijateljsko delita.

 

Toliko o prijateljih, ki se vedno znova izkažejo za vse kar človek dragocenega ima v življenju, pa ni treba za to plačati DDVja ali kakega drugega oderuškega davka.

 

 

Včerajšnji šoping se je izkazal za šparoven izlet po CPju. Vse majice v mojem dometu kar kričijo “neumna sem in stara 15 let”, vse, ki bi pogojno lahko komunicirale “30 jih imam in to me nič ne moti” pa so precej izven mojega budgeta. Kot vedno se je izkazalo, da življenje ni fer in predvsem, da bi morala svoje cunje kreirati sama. V cornerju Diseguala sem preizkušala svoje telekinetične sposobnosti, pa se trimestna številka ni spremenila v dvomestno, prečudovit letni plašček ni izginil v plamenih in obešalniku se kovinski deli niso zravnali. Kaj bi s krivljenjem žlic, če iz telekineze ne moreš izstisniti nič koristnega za vsakdanje življenje, le skrivljen beštek imaš doma v predalu?

Bom vadila in poskušala skriviti kako budilko v stilu Rogerja Wooda

Še ena nenavadna stvar se je zgodila. Nigelina kuharska knjiga me je pustila hladno, po odkritju da je čisto spodobno pečenko uničila s kokakolo pa me je sploh minilo vse. Pa tako sem si jo želela, da po spoznanju, da me žreb ne mara preveč in da je Polonin blog cookie v žrebu ob sumljivi komisiji dobila Saša, nisem mislila na nič drugega kot da se odpovem enemu poceni modrcu in kupim tole knjigo. Vidite to je dober in prodoren marketing! Če ne bi poznala umazanega ozadja propagande, bi jo kupila, čeprav imam rada svojo pečenko na sredini surovo in daleč od karamele. Pravzaprav imam vso svojo hrano rada čim dlje od karamele.

Potem sem se jasno sprehodila okrog kuharske mize in se resno navdušila samo nad novo Vendelino (mislim novejšo od moje). Vse ostalo je sicer fejst fensi, kuharji so postavni, slike so briljantne… brbončice pa so se zbudile šele ob sliki na kateri dve nuni razvlačita vlečeno testo. Torej, za vse, ki mi še niste dali darila za rojstni dan (ki sem ga imela v vmesnem času) – Zmeraj sestra Vendelina je knjiga, ki si jo zares želim kadar nisem zaslepljena z zvenečimi imeni in pripadajočo propagando.

 

 

Ko sem ravno pri čvekanju in izlivanju čustev na papir, lahko napišem še kako jezna sem nase, ker sem površna… ah, kar butasta bo dober izraz! Mislim, da se mentalno zdravemu, odraslemu človeku težko zgodi, da ob pogledu na zapis do 22h, pomisli, da je to do polnoči. Se pa zgodi Vixi (to mrho bom res dala v kot na koruzo klečat) in zaradi te šlamparije zgubim na licitacijah krasen na kožo mi pisan telefon, ki za razliko od mojega dela. Škoda besed. V upanju, da se bo dalo zmagovalno licitatorko kako podkupiti se zdaj za kazen učim – koliko ur ima dan, koliko minut ima ura, koliko kvadratnih metrov je en ar in koliko gramov gre v eno kilo…

 

 

A ustvarjanje? Nimam časa za ustvarjanje, a vam nisem ravnokar razložila, da ima moj dan samo 22 ur!?

Kriva sem…

…po tretjem členu osnutka frišnega kazenskega modnega zakonika.

 

Najprej naj v svoj zagovor povem, da ni tako hudo, kot se sliši. Res ne.

 

Kot izjema pa potrjujem pravilo, da videz vara. Za vrsto ravnih zob in za širokim nasmehom, za rdečo šminko in ne predolgimi rdečimi nohti, za nedolžno belino… se skrivajo temačne skrivnosti, ki so mislile, da ne bodo nikoli prestopile meja domačega vrta.

 

Na svoja široka, manekenska ramena sprejemam breme kazni, a le izvedljivi del. Za dva kamna (fino brušena demanta) okoli vratu, mi je zmanjkalo limita na kartici. Posledično je objavljanje številke MasterCarda nesmiselno, saj bi izvajalca kazni blokirali že ob poskusu nakupa škatle cigaret. Moji podatki (s številko noge vred – razvidno iz priložene fotografije spodaj) so lahko dostopni pravzaprav, zadnja nalezljiva bolezen bi bila obširna oblika trebušne gripe, zadnjih pet spolnih partnerjev pa – hja, good luck with finding that out.

In še sramotilna fotografija, ki bo obkrožila svet in mi odvzela vso kredibilnost.

 

Obrazložitve:

• V sliko copat, ki jih ne bomo imenovali, ne strmite predolgo saj lahko resno poškoduje vidni živec in pusti dolgotrajne glavobole. Lahko se pojavi blažja oblika napadov kurje polti.
• Ne poskušajte tega doma. Pravzaprav, če to poskušate, potem to počnite samo doma. Neimenovanih kosov plastike nikakor ne nosite nikjer, kjer bi vas lahko videli ljudje, ki imajo oči. Najbolje bo, če vse skupaj prepustite profesionalcem.
• Zgornji dve fotografiji sem objavila zgolj samo zato, da si bo Polonap lažje predstavljala Vixi za compom, ki ji iz ust, polnih kislih kumaric, prši kefir.
• Vsi, ki tale vnos spremljate z zadovoljnim kimanjem, ki lahko pomeni samo - “a sem jaz rekel/a, da se ji bo enkrat do konca zmešalo…”, si preberite vse objave zakonika. S komentarji vred.
• Užitka, da bi se mi zmešalo že zdaj, vam še ne privoščim.

 

 

PS: Kako to mislite, če nimam pametnejšega dela? Seveda ga imam, a tole je bilo vendar nujno.

Aneks:

Ker si resno želim odpustka, še bolj pa si želim zadeti na lotu, bom poskusila s strelom v CB stilu. Bi šlo skozi? Vsaj skozi prste?

Limonada, sardine, tortica mogoče?

Se sliši kar malce kulinarično. No pa ne bo, vsaj ne tako, da bi vi imeli kaj od tega. Pravzaprav, boste tudi vi imeli nekaj od tega. Z mano boste lahko ponosno delili hecno blogovsko nagrado, videli boste kako jaz pripravim sardine in z mojim absolutnim privoljenjem boste lulali v hlače, od smeha... ob pogledu na torte.

Carmen, ki piše prijeten kulinarični blog Vizija kuhanja, dovolj domač, da se ne počutim kot bi spremljala novo kučino in zraven ne razumela nič (še tega ne da govorimo o krožnikih) in dovolj kul, da golaž spremeni v fensi hrano, mi je podelila nagrado na svojem blogu. Punce z oblikovne očitno rade dobro kuhajo, razen mene, ki sicer obožujem kulinarično teorijo, prakso doma pa prepuščam izvrstnemu kuharju, ki nima nobene veze z oblikovno. Pa tudi s kuhanjem ne, če smo ravno pri tem.

Skratka dobila sem Lemonade stand award, ki me res hecno spominja na Viktorje in Limone. Se spomnite? Seveda morate biti žlahten letnik vsaj 80 in na dol, raje fejst na dol. Revija Stop je podeljevala Viktorje, samo v pisni obliki, tistim, ki so pretekli teden pozitivno izstopali in iz tega so se razvili današnji The Viktorji. Limono pa je podelil seveda tistim, ki so v prteklem tednu prodali kako debelo bučo, ustrelili kozla ali kako drugače brcnili v temo. Vseeno sem zelo vesela vsakega blog priznanja in tale limonada se mi zdi posebej posrečena:

Verjetno bi morala nagrado podeliti naprej in jo tudi bom na nek način, vsem, ki se vam zdi da si limonco zaslužite. Zlobno? Sploh ne, še posebej vesela bom, če se oglasite in poveste zakaj se vam zdi, da zaslužite limonado. Predvsem me zanima ali je vaša sladkana ali se zraven kremžite. Ne pozabite, da so limone zdrave, predvesm zato, ker vsebujejo res veliko C vitamina.

Morda je limonada primerna nagrada za moje sardine, sardine a la Vixi. Če pričakujete razlago zanje, pričakujete od mene preveč.

Da pa se bo nagrada res izplačala, vas bom s svoje race preusmerila na Cake wrecks blog. Ne da moj blog ni najboljši od vseh, le da je tale all in one. Zanimiv, paša za oči, nad duhovito napisan in zmaguje na resnih tekmovanjih, ki se jim reče, kaj pa jaz vem, Blogsy ali Blogskar najbrž. Blog spada med kulinarične, kar morda ne bo več čisto jasno po parih prebranih vnosih. Priporočam kozarec dobre limonade in praznjenje mehurja pred branjem. Vzemite si nekaj časa, ker je pritiskanje gubka "older posts" tako kot kikiriki, ko vzameš enega ne nehaš, dokler vrečka ni prazna. Objavljam le eno slikico in citiram del komentarja nanjo:

I think my favorite part on this one is the random sombrero: like the doctor would come in, consult his clipboard, and say, "Ok, Mr. Smith, I am going to need you to remove all your clothes... but feel free to keep that bitchin' sombrero on."

Posted by Jen on Cake Wrecks

Ne prezrite - takorekoč vse torte so profi izdelave, torej narejene s strani slaščičarjev in pekov...

I feel Fensi today. Fensišmensi.

Pri FensišmensiTM Ani sem si zaslužila Fensišmensi značko, kar mi je v čast.

Fensi navdahnjena sem naredila "moje fensi gnezdece", ki mi je bilo v veselje. Navdih je prišel pravočasno. Hvala Ana.

Ploščica je narejena za darilo bodoči mamici, ki se s svojim ljubezenskim ptičkom seli v novo kul stanovanje. Želja je bila da je darilo zanjo, da namiguje da bo stanovanje kul ter da se vidi, da kmalu prihaja nov član. Ptice s svojo simboliko so se ponudile za motiv, gnezdo sem zamenjala z mehko blaznino z jako modernim polkadot vzorcem. Obstoječemu jajcu sem dodala tri, ker od viška ne boli glava, ne bi pa mi bilo všeč, da se kasneje odločita za nove piščančke, ki pa manjkajo na družinskem portretu. Fensi je nov Kul. Opomba avtorja.

The best things in life are free

In prav škoda je, da se od njih ne da živeti.

Dve zlati punci sta me obdarili s prikupno nagrado, nagrado za to, da dam ven kar se nakopiči in včasih iz tega nastanejo kaka dobra dela, za to, da nastaja Kreativna raca, ki je štartala kot eksperiment in podlaga neki čisto drugi stvari. Pravila podeljevanja "fajn blog" nagrad gredo nekako takole - objavim link od podeljitelja nagrade in nagradim štiri bloge po mojem izboru, jih nalinkam in povem zakaj sem jih izbrala. To res ne bo težko, kar nekaj super ljudi piše bloge in jaz jih precej redno spremljam. In jaz lahko nagradim osem blogov, saj sem dobila dve različni nagradi. Dela pa s tem kar nekaj, kar seveda pri rahlo leni Vesni sproži nekaj godrnjanja v brado, a ker vas res rada berem, bom linkala in razlagala že očitno.

Prva je bila Urška in pravi:

Ni napisala zakaj a previdevam, da najde kaj zase, kot jaz pri njej. Spremljam precej več pisarij, kot jih imam označenih. Plazim se z linka na link, z bloga na blog. Oglašam se samo v nekaterih, če bi se hotela v vseh, bi lahko počela samo to. Urška dela krasne scrapbooke, letošnji koledarji so vsekakor vredni ogleda in kadar šiva figurice, šiva ljubko.


V kategorijo "Rada pokukam" bi pri meni vsekakor spadali:
Sonja ustvarja. Veliko stvari razloži v svojem blogu, deli sto in eno craft zadevo/pripomoček/trgovino s svojimi bralci in poteši tisti roza delček mene, ki ga ne spuščam vedno na plano. Sonjo tudi v živo poznam in mi je všeč, da je veliko nasmejana.
Janine stvarjalne drobtinice. Jana se loti vsega, vse jo pritegne, vse krasno uspe in nima obstanka ob eni tehniki. Zelo se potrudi s fotografijami. Rada pogledam kaj je novega pri njej.
Slovonske technobe. Poleg ustvarjanja K., ki je tudi polna dobrih nasvetov, me vedno znova pritegne izbran in malo wierd okus Slovona, ki pomaga ustvarjati ta trojni blog.
Črtast Špelin blog. Špela je veselo bitje, veliko ustvarja, na več področjih. Deli ustvarjanje, svoj vsak dan in recepte. Tudi v slikah.

Druga, Gordy je mnenja, da zaslužim:

Gordy v svojem kujalniku, pardon v kujalnici, piše o marsičem. Všeč mi je, ker se mi včasih zdi, da nimava nič skupnega in potem ugotovim, da imava, marsikaj. Njena razlaga zakaj je izbrala mene, me je več kot razveselila in naj povem, da Gordy zna narisati mačko v parih potezah in to takšno, ki se je Vixi še ni lotila - s klobko volne.

V ta del bom "nominirala" bloge, ki so zame več kot le blogi, predvsem so nekaj drugega kot klasični craft blogi.
Dnevnik zavetišča Horjul. Polona odlično piše. Blog se iz informativnega dnevnika zavetišča nemalokrat morfira v osebno izpoved med vrsticami ali pravo humoresko. Večkrat pusti solze v očeh, ne nujno žalosti, tudi besa. Tudi smeha. Obvezno in redno spremljam.
Kolibri. Kaj me je pritegnilo pri njej ne vem. Malce skrivnosti. Domišljija. Okus po dežju v njenem pisanju. Fotografija. Sanjarjenje. Najbrž vse to, še posebej pa me pritegne to, da ima v vsem tem še kreativno žilico, ki ji kar sili na plan. Spominja ma na nekoga...
Fensi Šmensi. Ana me je s svojim pisanjem in šivanjem prevzela kar takoj. Zelo barvito pripovedovanje o marsičem kar me zanima, pa si ne vzamem časa. Krasni povzetki potovanj, raziskovanj, trgovin in razstav. Stil, ki mi je všeč in si samo pobožno želim, da bi ga tudi imela.
Frišno novo jutro. Naj priznam, da sem ta blog odkrila danes, v Urškinih komentarjih? Prebrala na dušek za nazaj in se navdušila nad spet malo drugačnim okusom in drugačnim ustvarjanjem. Odličen stil pisanja. Frišno.

Za nekatere bloge nimam pojma kdo za njimi stoji in tudi to jim daje svoj čar. Želim si, da bi lahko vključila še nekaj blogov, ki mi dražijo čute, kulinarični, poetični, nekateri zelo osebni... Naj bo to to zaenkrat. Moji najpogosteje obiskani so na levi v stolpcu, nekaj pa je takih do katerih dostopam preko komentarjev ki jih pustite v moji raci ali so favoriti mojih favoritov. Ko bi le imela čas, brati vas vse zanimive, cele dneve.

Moram zdaj res še narediti cel krog in povedati mojim biserom, da so si pri meni zaslužili neformalno nagrado za svoje pisanje?! Ah, no prav.

Razdiranje fočkalne zabave

Pofočkana. Dvakrat. Ker gre za resnice in ne skrivnosti se to lahko grem a se bo fočkanje z moje strani ustavilo. Resen party breaker sem za vse verižne zadeve. Napisala naj bi sedem resnic o sebi in pofočkala sedem blogerjev/blogerk, da naredijo isto. Zanima me čemu to služi. Rumene strani bloga - pa menda ja ne mislite, da boste o meni zvedeli kaj takšnega česar me je v dno duše sram, pa bom zavoljo fočkanja to vseeno povedala? No way! Samo resnice. No ni tako neumno, saj so nekatere stvari ljubke ali prijetne in ko sem jih prebrala so mi osebo še bolj prikupile. Lahko bi me odbile. Risky bussines. Sedem resnic lahko napišeš na več načinov. Lahko so to tvoje sramote, tvoje šibke točke, tvoje neprijetne resnice, tvoje smešne resnice, tvoje neumnosti, pretekli dogodki ali samo dejstva, ki znajo biti najbolj odbijajoča.

Torej ruska roleta priljubljenosti:

1 - resnica je, da nimam otrok in jih nimam namena imeti, če bo sreča mila.

2 - resnica je, da imam živali raje kot ljudi in jim tudi pomagam raje kot ljudem.

3 - resnica je, da kadim in mi je všeč.

4 - resnica je, da sem naivna in še vedno verjamem, da bo vse v redu.

5 - resnica je, da sovražim stereotipe.

6 - resnica je, da sovražim pranje las in jih perem kar se da redko.

7 - resnica je, da sovražim verižna pisma in večino stvari tipa "podaj naprej".

Ker ste moje najljubše občinstvo in ker bom pofočkala samo dva za katera se mi zdi, da to še nista bila, vam dajem še sedem prijaznih resnic v zameno za pet pofočkancev:

1 - resnica je, da sem za prijatelje pripravljena storiti veliko, skoraj vse.

2 - resnica je, da sem mehkega srca in imam velikokrat vlažne oči.

3 - resnica je, da ne prenesem nasilja in glasnega govorjenja.

4 - resnica je, da nikoli ne obsojam na podlagi mnenj drugih ljudi. Vedno na podlagi svojih.

5 - resnica je, da se da po meni dolgo hoditi, preden mi poči film.

6 - resnica je, da sem navezana na mamo. Preveč.

7 - resnica je, da se v mislih še vedno veliko pogovarjam s pokojnim dedkom in staro mamo.

Pofočkani - Mojcej, Zofi? Would you? To sta tudi dve, ki jih v resnici poznam in bi hotela sploh slišat za njune resnice, za vsako iz drugega razloga.

Mogoče bi morala pol manj filozofirati in se enostavno igrati igrico. Pa mi ni zabavno, če ne morem komplicirati.

Jutri bom poskusila poslikati Matildino prijateljico Ano. In nove ploščice.

Danes sem ponovno aktivirala FB, ampak ne jamčim, da ga ne bom prav kmalu spet blokirala, že sama stran mi ni simpatična in v resnici ne vem kaj bi počela z njo. Životinjsko carstvo? Really? Prav toliko neumno in toliko zasvojljivo kot Travian, ki sem ga furala do konca in zraven umirala od dolgčasa.

Ah, jajca. Da o pnevmatikah sploh ne govorim.

No pa sem naredila preizkus z jajci. Tudi slikala sem cel postopek. Fotografije so tako slabe, da mi jih je nerodno kazati, pa še povem naj vam da je na bakreno žico po kakih 10 urah minimalen efekt. Bom ponovila s posrebreno žico enkrat v prihodnosti in poslikala ponovno. Srebro vsaj konkretno potemni. Jajc pa je v hladilniku še pet in vsak dan manj se uvrščajo med jedilne.

Ja, efekta na bakreno zapestnico je bilo ravno toliko, da se ne sveti rozasto oranžno, ampak je malo bolj umirjena.

Doma se kažejo očitni napredki v medsebojnih odnosih. Srčni sostanovalec je šele popoldan omenil, da je opazil jajca v tupperware-u, da je opazil tudi, da je notri nekaj nažičkanega in mi povedal, da je sklepal, da gre za enega mojih eksperimentov in da se ni vznemiril. Opa.

...

In to se ti zgodi, če nehaš pisati in nadaljuješ naslednji dan. Prazna guma. Menjanje gume sem sicer vadila, a sem vseeno poklicala mojega, ki se je takoj odpravil meni na pomoč. Ker nisem navdušena nad podobo "dumb brunette", ki stoji ob cesti in čaka, da ji bo nekdo zamenjal kolo, sem se pogumno lotila zadeve. Za pomoč punci v zelo mini majčki, iz katere ji vsakič ko se skloni skoraj pobegne ena Mici, umazani do komolcev, skakajoči po ključu za odtegovanje vijakov in dvigajoči skoraj tono težak avto, bi človek pričakoval, da se bo moških kar trlo, kavalirjev... Japajade. Edini, ki je kazal znak, da bo vprašal če rabim pomoč je imel tako grdo gledajočo deklico s sabo, da tudi iz tega ni bilo nič. Ko je pridrvel najdražji totherescue je situacijo samo še ocenil in pritegnil vijake.

Resno priporočam eno vadbeno menjavo pod nadzorom moškega osebka, da poskusite, da veste kam je treba podstaviti dvigalko in in se prepričate, da se vijak tudi pod vašo težo odtegne. Kolo zmore zamenjati vsak. In če pogled na žensko ki se sama trudi okrog umazanih koles na avtu ni najlepši, je še manj privlačen pogled na žensko, ki s teličkovim pogledom prosi za pomoč pri menjavi, pa si nihče noče umazati rok.

Tole bo zelo očitno eden tistih malce zmedenih vnosov.

Z vami moram nujno deliti blog, da ne pozabim. Krasne informacije, prijazen stil pisanja, cuuuute roba. Fajn Ana.

Lahko se zgodi, da bom ploščice lahko ponudila malce širšemu krogu. Za ta namen seveda nimam še nobene ploščice. No ja, hišnega angela in Silly Lilly zaenkrat. Všeraj sem naredila dve ploščici za dvojčka in eno kuhinjo. Vse se suši. Skicirala sem tudi pet različnih muckov že kar na obeske, danes pa čopič v roke. No verjetno. Čaka tudi mozaik na svoje fuge.

Tole pa je nastalo prejšnjo rundo. Ludwig z lavando, ki bo zagotovo ostal pri meni, Angelc za srečelov za nedonošenčke in Adolf, Dolfi vrtnarček.