Črna... je nova črna

Že nekaj časa spremljam čudovite stvaritve iz črne žice, ki jih spretno zvijajo dekleta na sosednjem forumu Nakit snova. Ko sem videla razglasitev finalistov iz natečaja za izdelavo nakita v duhu roza pentlje pa sem črno žico naročila takoj. Zapestnica pod št. 1 je namreč takšna, da bi si želela, da bi jo sama naredila.

FOTO: Igor Zaplatil, OPIS - predvidevam da od kreatorja: Srebrna roža, zapestnica z roza pentljo je izdelana iz debelejše posrebrene in tanjše črne žice. Osnovni fantazijski vzorci so se mi porajali sproti. Debelejšo žico dopolnjuje črna tanka nitka. Piko na i pa izdelku dajejo našiti detajli v srebrni barvi, zraven sodi roza satenast trak.

Tudi drug nakit in dodatki v finalu so pohvalno lepi in lepo izdelani. Ta ima vseeno v sebi tisto nekaj več, ročno izdelavo v detajle in pravi pink ribbon. Je ženstvena, damska in dostojanstva. Vstaja iz črnine in cveti srebrno. Čudovita se mi zdi.

Seveda ne znam in za tako oblikovno zahteven izdelek nimam dovolj prakse, niti potrpljenja.

Žico sem naročila pri Hobby&Art-u v Kranju, kjer večkrat kaj naročim, saj so prijazno hitri in ugodni v mejah normale. Torej, žica je barvana bakrena žica, kar seveda spet pomeni, da je treba biti s kleščami nenormalno pazljiv, saj baker zelo rad posije izpod barve. Vseeno je manj bojazni da bo izdelek čez nekaj časa izgledal oksidiran in plehnat, kar se zgodi pri posrebreni žici. Izdelek je daleč od kvalitetnega, saj je bila nuja da poskušam na hitro nekaj narediti, da vidim efekt, prevelika. Kljub temu na dekolteju izgleda fenomenalno. Trakec iz organze mu doda še nekaj malega damskosti. Mislim, da bo nastalo še kaj roza črnega.

Včeraj sem izdelala štiri smisle življenja in jih imam za nekaj časa dovolj. Vmes sem končala še nekaj drugih ploščic in tukaj vam bom privoščila samo par novih motivčkov, s katerimi sem bila tudi jaz zadovoljna.

Imam ustvarjalni vikend. Človek bi mislil, da bom ustvarila več...

Konec sveta

O koncu sveta, se veliko govori zadnje čase. Govori se v medijih, v verskih skupnostih, včasih pa o tem govorijo čisto običajni ljudje, na kavi, ali pa ko pridejo domov, da mi lahko pokvarijo že tako slab teden do konca in verjetno tudi prihajajoči vikend. Mogoče je namen samo, da se pobijeva med sabo preden svet pobije naju.

Kakšnega pametnega nasveta nimam, mislim da konstruiranje barke ne bo pomagalo, prav tako ne betonski bunkerji, še manj pakiranje kovčkov in čakanje na pomoč iz vesolja. Po mojem mnenju in kljub moji veliki želji da bi to doživela, konec sveta ne bo izgledal spektakularno, kot naprimer ultimativni in zadnji največji ognjemet. Konec sveta se konec koncev dogaja vsak dan, za vsakega ki danes umre, jutri sveta ni več. Konca sveta kot takšnega pa nekako ne vidim, zaradi zlorabe besedne zveze je zadeva razvodenela in postala nekako demode, svet se pa še kar vrti. Velike grožnje se spremenijo v mirovna pogajanja in svet se spet vrti. Tik pred propadom borze, index nekoliko trzne v plus in svet se spet vrti.

Konec človeštva, je seveda povsem druga zadeva. Morda se nam zdi, da smo pametni in veliki, pa smo povsem nemočni, če se praoblika življenja odloči, da bi ona rabila ves ta prostor, ki ga zasedamo. Neumni, nerazumni in povsem nedovzetni za pogajanje, virusi ne sprašujejo. Ti bi znali sfrizirati svet po svoje. In po svoje bi me strašno zabavalo, če bi lastnike strašnih civiliziranih nuklearnih orožij pobila malce mutirana gripa. Precej nespektakularno in dvomim, da bi Bruce Willis dovolj hitro odkril cepivo, ki bi rešilo svet...

Iz mene seveda govori virus, virus, ki mi je zagrenil zadnji teden življenja in še vedno nisem v redu. In če ne bi bilo poročil in neverjetno zagrenjenega sostanovalca sploh ne bi opazila, da živim takorekoč na robu preživetja. Težko je razmišljati o tem kako bi imel čim bolj polno rit, če se trudiš v sebi obdržati vsaj grižljaj prepečenca.

In kako majhno in nepomembno se ob vseh teh velikih stvareh ki nam grozijo, zdi dejstvo, da mi je bila cel teden v edino uteho in zabavo skicirka, das masa in čopiči. Ah, neznosna lahkost bivanja...

Resno, kako zelo zanič je urejevalnik za slike v Bloggerju!?

Jesen

Ko se vozim po avtocesti in nisem za volanom, gledam barje, ki beži mimo. Ali jaz bežim? Nekdo ali nekaj beži. Nekam. Sem tisti redki looney, ki ga okolica lahko vsak dan znova impresionira in jo redko jemlje za samo po sebi umevno.

Barje je danes drugačno. Rdeče. Rumeno tudi. In rjavo. Zeleno. Vse je, polno je svetlobe in vsak sončni žarek pričara nove in nove vzorce, nove barve. Res noro in kljub nekaj velikim mojstrom, ki jih ta svet pozna, ne bo nihče, nikoli dosegel narave. Narava je popolna, pa čeprav sem pristaš tega, da nič ni popolno, narava vendar je. Še v svojem strašnem maščevanju je popolna in temeljita. Enkratna in neponovljiva.

Ko se zavem, da sva prevozila avtocesto v tišini, ker sem imela svoj značilno zasanjan obraz, je svet lep. Res lep, ker ugotovim, da bi čisto lahko tudi kaj rekel vmes, pa ne vem, ugotovim, da je prižgan radio in jaz ga ne slišim. Ugotovim, da je bil tiho in me pustil gledati s srcem. Takrat ga ljubim. In ljubim ga tudi takrat, ko mi prinese prvi divji kostanj, za v žep, mi reče, ker vem da jih vedno nosiš po žepih. Res jih jeseni, dokler niso zgubani in posušeni. Nekateri počijo. In še vedno jih težko vržem stran, saj so še vedno popolni. Ponavadi zdržijo do pomladi, ko v žep vtaknem cvet marjetice (ki se potem nesramno raztrese po pralnem stroju) in poleti jih zamenja kamen.

Škoda da jeseni v resnici ne maram preveč.

Vsak dan ima nekdo rojstni dan

Na rojstne dneve pozabljam. Nalašč, podzavestno ali zato ker številk ne obdržim v glavi veliko in ne dolgo časa. Na rojstni dan ne pozabim, če me Mojcej povabi na izlet za svoj rojstni dan naprimer. In ker Mojcej ni hotela nič, sem ji naredila nič, virtualno darilo, torej nič. Mojcej ima zato svojo stran mojcej.webs.com No ja, pa en čisto majhen štempeljček z njenim imenom, da se bo lahko podpisala na vse kar bo naredila. Čestitka je bila šlampasta, zato, da jo bo lahko mirne vesti vrgla stran. Pa je Mojcej samo primer. Rojstni dnevi mi enostavno ne pomenijo več veliko zato tudi težko izbiram darila in sem na sploh obremenjena, če me nekdo spomni na rojstni dan. Pa me spomnijo, da lahko vsaj mail pošljem in se delam, kot da sem se spomnila. Ne, v resnici se tudi to ne delam in kar povem, da sem pozabila.


Nekako naporni so bili zadnji tedni in iskreno, sploh ne vem kdaj so minili in kaj se je vmes zgodilo. Zdi se mi kot bi zjutraj vstala in šla zvečer spat, vmes pa bi preteklo le tistih par jutranjih minut ob kavi in cigaretu. Mački so krivi. In barvanje zadnje runde ploščic se je vleklo v nedogled. Mački so krivi. En mora bit kriv. V resnici sem vmes naredila pet čisto dobrih ploščic, oblikovala en logotip in se lotila celo pisanja eksta za denar. Ja, copy, ki je nekomu dovolj všeč, da ga bo plačal. To vse seveda poleg službe, kjer je bilo zadnji čas vse nujno! do včeraj!. Vmes sem crkljala zdaj enega zdaj drugega mačka, jih ločevala, da ni bilo preveč pihanja in renčanja, praznila mačje stranišče, vozila na cepljenje zdaj enega zdaj drugega in predvsem hranila zdaj enega, zdaj drugega. Prava ljudska kuhinja zjutraj - tri skodele, ena junior, dve adult, vsakemu žličko ribjega olja, debelemu še Glicopan zraven, Miciju mleko, onima dvema vodo...

Ampak stvari so se umirile, mačkoni so se spoznali in sprijaznili en z drugim. Življenje se vrača v stari tir in ploščice sem pobarvala, polakirala in jim zavezala trakce.

Manca je 6 mesecev stara punčka. Zdaj najbrž že sedem, ko sem toliko mečkala.
Mačje mesto že dolgo ne rabi več razlage.

Tale bo za Polono, ki poskrbi, da se mucki takole guncajo, namesto, da jih povozi avto.


Ta verzija kopalnice mi je zdaj precej bolj pri srcu kot tiste prve.

Ah, menda bo že kdo, kdaj imel fantka.