Ráca racà na Ptuj in čofota v Lučkinem gaju

Namesto, da bi trapasta ptica letela na jug, moja raca frči naokrog po malih, prijetnih slovenskih krajih.

Eno nežno gnezdece je spletla v Ptujski prodajni galeriji Štibl.

 

Če si želite Ptuj odnesti s seboj, je to zdaj povsem mogoče.

Enega, bolj pisanega, si je spletla v cvetličarni Lučkin gaj, v Mežici.

 

Tam v gaju, cel dan žvrgolijo ptice.

V obeh trgovinicah ponujajo še druge krasne reči, vse na roke narejene in z ljubeznijo prepojene.

Cel september

Vse bom delila z vami, lepo pregledno, kar po alinejah.

- Na raci sem se pozabila na vsa usta hvalit z intervjujem v P e p e r m i n t u

  

- Prav na brzino sta oddrveli tudi ilustraciji za na majčke in ostale materiale za Mačjo hišo. Majčke, jopice, dekice, brisačke, nahrbtniki, barvice… vse to bo na voljo enkrat do konca tega meseca.

- Da ne bo izgledalo kot da cel september nisem prav nič napisala, vabim, da preberete Horjulska Muco in Kuža meseca. Štirje Kranjski mačji dudarji in psica Tiha iz Kamnika. Fotografije: Zavetišče Horjul

- V Iko sem končno dostavila novo pošiljko. Nekaj elementov sem spremenila, kaj odvzela, malo dodala. Sem zadovoljna, ploščice se vidno razvijajo.

   

- Mačje mesto si je za pravilno uganjen Wooferang prislužila Jasna na blogu Lahkotnost bivanja. Morda  pa Pepermint, za pravilno uganjen pribor za mešanje solate. No ja, to bo odločila Pullga, jaz pa pokažem nagrado.

  

- Pullga stoji tudi nekje v projektu Dom in Stil. Dobrodošel portal za izmenjavanje izkušenj, pridobivanje mnenj ali samo za “show off” svojih domačih kotičkov. Trenutno poteka natečaj za fotografijo vhodnih vrat, za nagrado pa je prav pravcat denar, gotovina, s katero potem lahko kupite kake krasne dodatke za v stanovanje ali še bolje, material za ustvarjanje. Ah ali pa samo plačate kako položnico. Jaz si vsekakor želim videti vaša vrata. Moja so, kot se za vixijino kobilo spodobi, zaenkrat še lepo bosa… Vseeno, prijavljena sem že, samo še en domači fotosešn moram izvesti.

- Danes se mi je zazdelo, da bi vsak otrok skoraj moral imeti konjička iz nogavice. Ker je kul, ker takšni konjički dirjajo najhitreje, ker vlečejo pepelkino bučno kočijo in nosijo edine prince na belem konju (če uporabite bel štunf), ki jih bodo male princeske kdajkoli videle v svojem življenju. Kako vašim princem in princeskam naredite takšnega konjička je napisala Vesna v precej novorojenem blogu Objemi drevo. Prijetno pisanje, luštni izdelki, lepe fotke. Objemi drevo ne sme ostati spregledano.

- V septembru sem naredila veliko ploščic, nekaj risb, ogromno skic in čistko v škatlah na podstrešju. Dvakrat sem obupala nad štrikanjem in se mimogrede zaljubila v vampirja iz filma. Nabrala sem nekaj čudovitih jesenskih jurčkov in postala lastnica lastnega frfruja. Nerealiziranih je ostalo nekaj kavic in obiskov a nekako komaj dohajam sama sebe. Prenehala sem postavljati prednostno lestvico, ker ne znese, zdaj se trudim še otresti slabe vesti. Če ne želite, da sem sitna, me ne silite, da karkoli obljubljam. Še vedno ne znam na glas izgovoriti “ne” in še vedno me na momente ima, da bi popoldansko izdelavo ploščic zamenjala za prostovoljno delo v zavetišču. V septembru sem se tudi zavedla dejstva, da nisem bila niti eno soboto v mestu in sem s tem zamudila še eno sezono Art marketa, prav tako pa sem se zavedla dejstva, da nisem niti enega vikenda v poletni sezoni posvetila svojemu vrtu, ko pa sem ravno pri tem, bi želela kak vikend posvetiti tudi svojemu ljubemu sostanovalcu. Že cel september se čudim črni luknji, ki golta moje dneve.

Luštno je in lepo, pri Lenki in škratu v Celju

Kolibri me je prav lepo opomnila, da furam depro. Safr po domače. Tako nežno mi je to namignila, da sem se prav nasmehnila. Prav res je kar nekaj mojih zadnjih vnosov nekoliko otožnih. Kritičnih. Dobra stran je, da nisem ves čas taka, mi pa takšne misli najraje silijo na “papir”. Več kot prav je, da z vami delim tudi nasmehe.

 

Nasmehov polna je bila četrtkova kava z Alenko, ki ima prijetno knjigarnico za otroke, Lenka+Škrat, v Celju. Alenka je ena tistih prijetnih oseb, ob katerih je kava prijeten odmor in užitek. Pravzaprav, je bil posloven sestanek, a sem že skozi prva elektronska sporočila dobila tisti prijeten občutek, tak ko se ti zdi, da človeka že kar malo poznaš, morda malo vidiš v dušo.  To se mi zgodi pri ljudeh, ki imajo a) radi živali b) ki imajo radi kreativnost c) ki imajo radi oboje našteto.

 

Všeč mi je tudi, če imajo ljudje radi pravljice. Pravljice v ljudeh vzbujajo kreativnost.

 

 

Pravljice ne malokdaj tudi privzgajajo občutek za živali.

  

 

Alenka ima rada pravljice. V njeni knjigarni zdaj visijo tudi vixi izdelki. Vesela sem, ker je to že drugi, pravzaprav tretji, res prijeten prostor, kjer se jih da kupiti. V take prostore prihajajo prijetni ljudje, ki imajo prav tako radi pravljice, unikatne izdelke in rada bi verjela, da tudi živali. Dober občutek je, če veš da bodo tvoji termoforčki greli prijazne zidove in razveseljevali dobre ljudi.

 

Vse s tistega konca iskreno vabim med otroške knjige in ročno izdelane drobnarije. Škratje ne grizejo in nič se ne vznemirjajo, če si pridete samo spočiti oči. Lenka in škrat je veliko več, kot samo knjigarna. Tam je luštno in lepo.

 

Vixi naprodaj!

Danes sem končno prišla do mesta in odnesla zalogico izdelkov v trgovinico Ika.

Ika je resnično nadprijetna trgovina. Prijetno jo delajo polne police in stene slovenskih izdelkov. Izključno slovenskih izdelkov. Slovenskih unikatov. Prijetno jo dela tudi lokacija v starem delu mesta Ljubljana in starem delu mesta Škofja Loka. Nadvse prijetno jo dela tudi energija lastnice Ike in njene hčerke Ive. Ika je lahko obisk svojevrstne galerije ali z nadvse prijetnim klepetom pospremljen nakup.

Čudovita Anina Fensišmensi ponudba

 [fotografija je z internetne strani trgovine Ika]

Zanimiva DudaKunda za katero stoji ena sončna Urška h kateri ob četrtkih zjutraj hodim na KundaJogo. Z omare visijo dobre vile.

 [fotografija je z internetne strani trgovine Ika]

Vse ima svojega pridnega, talentiranega avtorja in vsak šepetaje pripoveduje svojo zgodbo

  [fotografija je z internetne strani trgovine Ika]

 

In kaj je Vixi tam pustila, da bi lahko grelo vaše stene in vrata? Sneak peek:

 

Jasno da vas iskreno navdušeno vabim v ta mali ustvarjalni raj. Trgovinica ima nadvse prijetno karmo.

Bye-bye

Stvari, slike, arome in besede mi pogostojo zaposlijo možgane. Lahko bi se vpisala v kategorijo tistih, ki preveč razmišljajo. Razmišljanje, ki se sprevrže v sanjarjenje je v resnici lahko "my favorite waste of time". Zato lahko toliko časa preživim sama s sabo, ker sem večino časa kje drugje in misel je najbolj nepredvidljiva cesta. Pred novim letom se je pojavila želja za darilo. Darilo za fanta, darilo, ki ga nebi vezalo na ta trenutek, ki bi razložilo čustva a jih ne kovalo v večnost. Večno tvoja, Za vedno skupaj... Odpade.

Z lahkoto me je odneslo kakih 7 let nazaj, ko sem ugotovila, da večnost traja 13 let. Ko sem ugotovila, da je prav vse na tem prekletem svetu relativno. Ker sem takrat razmišljala o večnosti kot dejstvu, sem morala odstraniti večino podarjenih stvari, odstraniti slike, zamenjati garderobo in celo zamenjati frizuro. Želim si, da bi nanj ostal vsaj en materijalen spomin, ki bi bil oseben a ne bi prebudil zbadanja v srcu. Pa si res? Ostali so spomini, ki so potrebovali leta filtriranja skozi drobne filtre za kavo, leta pranja na mrzlem dežju in leta čustvenih centrifug, da so (p)ostali samo čisti, lepi, beli in dovolj zbledeli, da so izgubili ostrino. Dovolj oprani, da so mehki in dišeči in samo še sladke občutke zbujajoči. Mislim, da so dovolj, saj se do njih pride skozi trening iztiskanja bolečine iz srca, ki je neprecenljiv v tem trdem življenju tu, na Zemlji.


Upam, da bo spomin ostal obema, ne le njemu nate - srečno:

Z vsako nesrečno ljubeznijo - bye-bye srce. Nikoli pa zares ne veš, če morda ne leti stran in ne leti nemara k tebi. Oddaljene stvari so relativne, tako v pomenu kot v velikosti.

Včeraj bi lahko bi lep dan.

Imela sem dopust in uživala sem kljub temu, da sem cel dan po malem končevala eno "honorarno" zadevo. Vmes sem se malo pojavljala na Etsiju vsepovsod, če ne te res nihče ne najde. Ena od uporabnic me je uvrstila v Treasury in mi polepšala dan. Še vmes sem debelo gledala v stran na FBju in ugotavljala kakšne so sploh razlike med prvim, drugim in tretjim zavihkom. Našla sem "bivšo" nečakinjo Nino in vesela bom, če ostaneva v stiku. Še vmes vmes, sem pojedla ostanke kosila od prejšnjega dne in si zraven naredila motovilec z jajcem. Proti večeru sem naredila dve ploščici umila glavo in s tem tudi zapečatila zdravje za ta teden z grozljivim glavobolom in vnetim grlom. Naročila sem nekaj štampiljk, belo blazinico in volneno prejo z iglami za filcanje. En dan prej sem šla gledat Briliantino in se zraven zabavala kot že dolgo ne. Popolno in razbito v parih sekundah, s pogledom. Kako sita sem ljudi, ki jim v življenju nič ni prav. In sita sem svojih načel, da ne obupam, ker sem sita ljudi, ki hitro obupajo.

In tako danes nisem navdušena več nad ničemer. Tudi na jogo ne grem, bom likala in se smilila sama sebi ker živim v družbi, ki ne razume zmečkanih cunj.

Stokrat sem v dnevu razčlenila kaj na spletu obdržati in kaj pozabiti. Open Diary, Blogger, Otok Zakladov, Nakit snova, DeviantArt, Etsy in zdaj FB? Poleg živalskih forumov, PLja in Čarodejke... Na koliko koncih je človek lahko? Jaz na vseh a na nobenem prav posebej zbrano. Meni je to sicer čisto OK a vem, da se od mene pričakuje več. Zakaj razumem namige v mojo smer, zakaj jih eni ne. Zakaj se osebam na FB reče "prijatelji" in zakaj je poletja 2 meseca, zime pa 10!? Tako škoda mi je časa, ki ga mečem stran za tiste, ki jim je vseeno, za tiste, ki jih je sam gobec, za tiste, ki nimajo nobenega spoštovanja, pa vseeno pometajo z mano samo zato, ker sem slab gospodar svojega časa...

Ana, ki me je razveseljevala še včeraj:

Dva prepoznavna mačja frisa, ki sta me tudi razveseljevala včeraj:

In dve mačji mesti, ki sem mislila, da me bodo vedno razveseljevala...

Pa tako lep dan je bil....

Vixi odpira svoja vrata!

No svoj vogalček na Etsy-u. Nujno sem morala prehiteti samo sebe, ker sem prepočasna, da bi se čakala, da bi poslušala svoje filozofiranje, kako moram prej urediti miljon stvari, razmislit o podobi, razmislit o embalaži... Čemu bo pa podobno, če bo vse urejeno in pošlihatano? Meni že ne.

Torej ničemur oziroma meni podobna štacunca, ta daa!

vixigirl.etsy.com

Če se poigravate z isto idejo in se imate namen v vsakem primeru prijaviti na Etsy, lahko to ravnotako naredite kot moji priporočenci preko tega etsy linka. Ne nobenega denarja ne bom nabrala s tem, sem pa "in for goods and prizes". Res, takole pravijo: If that's not reason enough to let your friends in on all that Etsy has to offer, your referral points will be redeemable in the future for goods and prizes.

Kdo si ne želi "goods" in "prizes"?

Tudi na Pay Pal se lahko prijavite, če tega še niste storili. Zelo koristno pri varnem zapravljanju prek spleta (in pri treningu samokontrole). Predvsem ga boste potrebovali, če boste hoteli svoje dolarje zapraviti v mojem vogalčku.

Tako, dete je rojeno. Bomo videli, če bo preživelo svoje prve štiri mesece življenja...

Konec sveta

O koncu sveta, se veliko govori zadnje čase. Govori se v medijih, v verskih skupnostih, včasih pa o tem govorijo čisto običajni ljudje, na kavi, ali pa ko pridejo domov, da mi lahko pokvarijo že tako slab teden do konca in verjetno tudi prihajajoči vikend. Mogoče je namen samo, da se pobijeva med sabo preden svet pobije naju.

Kakšnega pametnega nasveta nimam, mislim da konstruiranje barke ne bo pomagalo, prav tako ne betonski bunkerji, še manj pakiranje kovčkov in čakanje na pomoč iz vesolja. Po mojem mnenju in kljub moji veliki želji da bi to doživela, konec sveta ne bo izgledal spektakularno, kot naprimer ultimativni in zadnji največji ognjemet. Konec sveta se konec koncev dogaja vsak dan, za vsakega ki danes umre, jutri sveta ni več. Konca sveta kot takšnega pa nekako ne vidim, zaradi zlorabe besedne zveze je zadeva razvodenela in postala nekako demode, svet se pa še kar vrti. Velike grožnje se spremenijo v mirovna pogajanja in svet se spet vrti. Tik pred propadom borze, index nekoliko trzne v plus in svet se spet vrti.

Konec človeštva, je seveda povsem druga zadeva. Morda se nam zdi, da smo pametni in veliki, pa smo povsem nemočni, če se praoblika življenja odloči, da bi ona rabila ves ta prostor, ki ga zasedamo. Neumni, nerazumni in povsem nedovzetni za pogajanje, virusi ne sprašujejo. Ti bi znali sfrizirati svet po svoje. In po svoje bi me strašno zabavalo, če bi lastnike strašnih civiliziranih nuklearnih orožij pobila malce mutirana gripa. Precej nespektakularno in dvomim, da bi Bruce Willis dovolj hitro odkril cepivo, ki bi rešilo svet...

Iz mene seveda govori virus, virus, ki mi je zagrenil zadnji teden življenja in še vedno nisem v redu. In če ne bi bilo poročil in neverjetno zagrenjenega sostanovalca sploh ne bi opazila, da živim takorekoč na robu preživetja. Težko je razmišljati o tem kako bi imel čim bolj polno rit, če se trudiš v sebi obdržati vsaj grižljaj prepečenca.

In kako majhno in nepomembno se ob vseh teh velikih stvareh ki nam grozijo, zdi dejstvo, da mi je bila cel teden v edino uteho in zabavo skicirka, das masa in čopiči. Ah, neznosna lahkost bivanja...

Resno, kako zelo zanič je urejevalnik za slike v Bloggerju!?