Dobrodelne licitacije in kriza let

Na spletnem portalu Mojpes.net, redno potekajo licitacije za zavetišče Horjul. Vsakdo lahko sodeluje kot donator predmeta ali kupec. Torej, donator predmeta zadevo podari in postavi izklicno ceno, najvišji ponudnik znesek plača zavetišču Horjul in prejme izlicitirano blago. Predmeti na licitacijah so razni – nove stvari, ki jih niste nikoli uporabili, rabljene lepo ohranjene stvari, ki jih ne rabite več, stvari, ki ste jih sami ustvarili ali celo kar kupili za licitacije…

Do sedaj nisem ravno vzorno sodelovala, nekaj malenkosti sem dala na licitacije, nazadnje pomanjšane sličice iz vixtinske kapele – sten horjulskega mačjaka. Par stvari sem kupila tam, npr. krasno stojalo za knjigo, ki se je nekomu prašilo doma. Pred kratkim sem se odločila, da malo pobrskam in podarim še kak predmet, ki ga nisem sama naredila, kaj kar meni dela gnečo, pa bi lahko komu prav prišlo. Naletela sem na reklamno torbo v velikosti prenosnika z nekega izobraževanja. Ker na smrt sovražim slabe logotipe, natisnjene na reklamni material, ki bi bil brez njih še čisto uporaben, sem se odločila, da jo malenkost predelam. Narisala sem, jasno, kakšno presenečenje, mačka. Preko logotipa in kar z akrili.

Sem se morala kar malo potruditi, ker se barva vpije in seka ven temen material in posledično tudi natisnjen logo. Dela se s čopičem kot na platno, pravzaprav prijetno. In ker se barva vpije, ni videti, da bi slikica hotela razpast, odpast se zradirat ali karkoli. Na 90 pa menda torbe zdajšnja lastnica tudi ne bo oprala in mačkona odplaknila dol. Akrili so seveda vodoodporni ko so suhi, mački pa niso preveč navdušeni nad vodo.

 

 

Finta se mi zdi zelo všečna, zato sem nabrala CD tošlčke, ki jih je podarjala ena od slovenskih političnih strank in preko njihovih grbov in napisov, narisala psa. In seveda na enega tudi mačka. Ta dva bosta na vrsti 21. julija.

 

Bo prav prišlo vse kar se bo nabralo, drug teden gre kar 18 pasjih mladičev na kastracije/sterilizacije, med njimi tudi 9 Najkinih srčkov.

Če vam je v veselje narediti kaj koristnega, malce pobrskajte med šaro, ki vam nabira prah. Pobrskajte tudi med ponujeno robo, ker se najde marsikaj zanimivega. Samo registrirani morate biti pa lahko sodelujete, kot ponudnik in kot kupec. Ampak v obeh primerih si prosim zabožjovoljo, najprej preberite pravila in se jih držite.

Kaj je s krizo let?

Krizo identitete bi rekla raje. Blog je prerasel Giselin template. Že od novega leta osnutek na osnutek. Pa nič. Imam mogoče enotno štampiljko, vizitko, karkoli? Embalažo? Mogoče vem, kaj bom v življenju z vsemi temi mačjimi projekti, ki se odpirajo in zapirajo in stojijo in se tenstajo in cmarijo? Ne maram momentov ko postanem nestrpna, ker se potem nič ne zgodi. In potem malo stojim na mestu. Kaj me definira? Me kaj definira? Bi, ne bi? Močno pink ali raje rdečo? Sploh znam risat? Sploh znam karkoli?

Cel vrag je prepir z več osebnostmi in vse so ti. Večina njih je močno motenih.

V del zemlje ujeto

Z vsemi elementi spojeno. Na zraku, v ognju in vodi iz zemlje. Dve prav posebni duši moje krvi. Mati in sin virtuoza, hči le nemi opazovalec izza objektiva.

 

Bonca je bila včasih Bonifacij, potem pa so to prijatelji poenostavili in poženščili. Ostala je Bonca od časov, ko se je nickname-u še reklo partizansko ime.

V letih kar jo poznam, od kar je moja mati, je kljub peklu ohranila nežno dušo in milino,

 

 

twisted sense of humour, ki se v sklopu mentorstva prenaša na Matica

(škrat je Matičevo delo)

 

običaje ter ljubezen do živali in narave

 

 

in čut za estetiko.

 

  

 

 

Njeni dve jabolki sta različne sorte a kljub temu sta si podobni kot je jabolko jabolku le lahko podobno. Matic ni imel lepega otroštva. Bolezen je zaznamovala njegovo pot in bala sem se, da njegova pot ne bo nikoli vodila nikamor. A vseeno je pot potrebna, tudi če hočeš nikamor. Zgodila se je meni tako ljuba podoba feniksa, ki vstaja iz svojega pepela. Nadvse cenim njegovo voljo in talent. Predvsem cenim tisto, kar je nastalo na tej z ostrimi kamni posuti in s trnjem obdani poti. Iz malo nore družine, še en nor sadež, ki je ohranil dušo in nežnost s čudovitim družinskim humorjem,

 

običaje ter ljubezen do živali in narave

 

 

 

in čut za vse estetsko seveda.

 

 

 

 

Kljub izjemno nenavadnemu naboru še ostalih družinskih članov, si verjetno ne bi izbrala “normalne” družine, tudi če bi jo lahko. Normalnost je precenjena, družina pa nična vrednota, če ni spoštovanja.

Mačka, mačke, mački, mačko, pri mački, z mačko

Nimaš pojma, kako boš to naredila. Nazadnje si bila menda stara 11 let, ko si stene svoje sobe porisala z Disneyevimi junaki. Jumbo in sraka na veji z mornarsko majico. In mali Jumbov mišek. Strašno si bila zadovoljna in vesela, da ti je mama to dovolila ter na koncu še pohvalila trud in vse risbe.

Tanja je rekla - nič ti ne bom rekla, ti bo Polona sama povedala.

Polona, lastnica zavetišča Horjul, bi imela mačke v mačjaku. Poleg cca. 14 pravih mačk, še mačke po stenah. Seveda, zakaj pa ne? Saj to vendar počnem... že od nekdaj. In pred kratkim sem prebrala Michelangelov življenjepis in menda ja vem vse o slikanju fresk. Najbolj sem si zapomnila, da je imel pomočnike. Tanja. OK. Oh, kako so že mešali materijale, da so dobili barve? In s čem so premazali zidove? Joj kako je že bilo? Mogoče bi raje vprašala na Otoku zakladov, kako delajo domače freske? Pametno razmišljanje - akrili, Jupol, dipi - sem dobila odgovore. Počasi sem zaključila nakupovalni listek: Akrili, penzli, palete. Jupol in kredo za obrise imam doma. Lončke za vodo tudi. Tanjo imam. Pa dajmo.

Najprej ena polovica mačjaka, tista, ki se da zapreti za karanteno in okrevajoče, špital takorekoč.

Prebivalci so navdušeni. Kmalu se naučiva, da jim vrečka s pripomočki predstavlja zabavo. Prav tako barve in čopiči in voda, najini plašči in torbici. Kaj sva pa mislili? Obnašava se, kot ne bi imeli obe najmanj dva mačka doma.

Ker ne moreva skriti čopičev, ga jaz zataknem v lase. Super, Kaletu se zdi, da bi ga prav lahko pretepel, le dovolj se mora stegniti z enega od mačjih plezal. Hlače s katerih visijo trakovi so zares neprimerna oprema za v mačjak. Pupa bo odvezala Tanji vezalke, Loki pa bo kar preko rame poskušal doseči čopič, ki sem ga iz las pospravila v srajčni žep, kjer imam tudi lonček z minimalno količino vode.

Trenutno v hospitalu ni nobenega in vseh 14 divja po celem prostoru. More the marrier.

Še rumeni, sončni, zdravi del mačjaka. Čudovita feliksica Mila brez tačke malce godrnja kadar se ji preveč približa kak mačkon, je pa moja najljubša buc postaja ko hodim od ene do druge stene.

Bali, črn kot noč, se steguje zdaj po meni, zdaj po Tanji. Če ne Bali pa Maki. In še ena, tista tigrasta, ali je mogoče tisti tigrast. Adici se iz šavja dlake svetijo oči, ki ne izpustijo nobenega najinega premika. Iz vseh kotov se prede pesem - pobožaj me, stisni me k sebi, čohljaj me, daj mi buc, igraj se z mano. Vzemi me s seboj?

Mici izgleda jezna. Izgleda, sem napisala. Mici lahko prede najglasneje in daje najlepše buce od vseh. Nima ušesk, kar jo naredi podobno prikupnemu belemu tjulenjčku. Oranžnega ni nobenega. Nič hudega, saj je pred vrati pomlad in brezvestneži bodo spet obilno puščali mladičke ob smetnjakih, v smetnjakih, pred vrati zavetišč, na bencinskih črpalkah ali pa se bodo skotili srečnim svobodno živečim mačkam, ki bodo čisto naravno skočile pod avto in pustile svoje potomčke na milost in nemilost crkovati, počasi, kje v kakšni živi meji. Gotovo bo med njimi kakšen oranžen.

Nikakor si v vsem tem času nisem zapomnila njihovih imen, pravzaprav vsem rečem mici, pa je mir. Polona ve vsa imena in ko stopi v mačjak tudi ve, če kateri manjka in je ostal v zunanjem delu mačjaka. Vem da sta Pupa in Kale dvorna zabavljača, tista dva ki sta imela petdeset klicev, ko so ju na forumu označili za bengalska mačka, prej pa nobenega. Vem da sta obe dolgodlakici plašni, pa Mila tudi, ah, pa tista druga feliksica tudi ni posebej zaupljiva. Vem da je Mici že gospa v letih. Vem, da ne vem veliko, čutim pa. Vsakič ko sva stopili v mačjak da pričneva z delom, je bilo čutiti kup veselja, kup sreče in kljub nenehnemu džumbusu je bilo čutiti tisti poseben zen, ki ga oddajajo živali, mačke še posebej, če se mene vpraša.

Še nekaj sten je, ki bodo dobile kakšno mačko, psa, baje celo ribe. Polona je videti vesela, kar je obema v največje zadovoljstvo, saj je mačkam prav figo mar za umetnost.

Vsem potencialnim, bodočim mačjeljubcem pa polagam na srce, ne izbirajte mačke po izgledu, po fotkah na forumu, po slikah v časopisih. Zmenite se za obisk v času uradnih ur, stopite v mačjak in dovolite, da si mačka izbere vas oziroma počakajte kak trenutek, na kemijo. Pridite odprtega duha in dopustite možnost, da je nekje nekdo, ki o mačkah ve več kot vi. Veliko več kot vi. Poslušajte nasvete in napotke kot zreli ljudje. In za božjo voljo, plačajte stroške posvojnine in primaknite kak evro, posvojnina v povprečju namreč ne pokriva oskrbe ene mačke za čas, ki ga je prebila v zavetišču, pravzaprav komaj pokriva sterilizacijo. Tako boste omogočili naslednjemu nesrečnežu preživetje.

In nikar ne mislite da boste mački lastnik, le nor suženj ki prinaša hrano in je zadovoljen, da ji lahko voha dišeče kosmate tačke, kadar mačka to dovoli.

Pozdrav od Vixi di Lodovico Buonarroti Simoni in Tanie da Vinci.

Muca copatarica

Ne. Samo copatarica, Vesna Copatarica. Tako ljubki so se mi zdeli, tako večen model, very Mary Jane.

Sredi noči sem morala iz zelo šumeče vrečke vlečt ven filc, zrezat krojček, odrezat filc in sešit vsaj enega. Sredi noči sem se spravila nad črn filc s črnim cvirnom. Brezveze najbrž razlagam, da sem šla spat objokana, saj sem oči utrudila do nezavesti in se v poltemi še zbodla parkrat zelo kvalitetno. Naslednji dan, na svetlobi, pa sem jih končala. In obrobila. In zdaj jim manjka samo še nekaj rožnato kičastega spredaj, ampak še ne vem kaj.

Seveda da sem ponosna. Kot prava copatarica sem ob sveči (to je pesniško pretiravanje), na roke, šivala majhne copatke. Pa sploh ne šivam v resnici, nikoli. Na roke, ste dobro prebrali? Na roke! Tudi nogic zanje še ni na zunanji strani trebuha in prav lahko se zgodi, da bodo nogice zahtevale modre povdarke na copatkih...

Sem omenila, da je postopek izdelave neverjetno preprost? Vseeno, tu so.

Kroj za tele modne mini čeveljce sem kupila pri preciouspatterns za slabe 4$. Best buy za lastno zabavo - super razloženo, postopek v slikah in kroj v več velikostih, v PDF formatu.

Valentinov poklon

K hiši sem privlekla akrile. Čeprav akrili niso moj materijal in slikanje ni moja vrlina. Slikice so se kuhale v glavi in zdaj ko padajo ven, lahko rečem, da sem upala da bodo takšne kot tale valentinček. Vedno sem mislila, da bi morala slikati tako, kot slika moja manči. Tako zares. Pokrajine in tihožitja. Tako študijsko in realno. Tako mi je bilo všeč. Saj sem poskusila, pa so bili poskusi tako klavrni, da me je slikanje minilo. Nimam potrpljenja, barve, svetlobe in sence ne vidim tako dobro kot moja mama. Kako lahko je priznati, da je v nečem tvoja mati veliko, veliko boljša. S ponosom priznati. In ravno ona je rekla - zakaj pa ne naslikaš tvojih muckov, jaz mislim, da bi bili super. Zakaj že ne? Ker sem padla v das ploščice. Ker sem imela doma samo vodenke, suhe barvice, olja ki se neskončno dolgo sušijo, pastelne krede, barve za keramiko, barve za steklo, za tekstil in svilo... Niti enega samcatega lončka akrilne barve, ki: se hitro suši, je ultra prekriven, daje vtis olja če to želiš in je vodoodporen.

Prvi poskusi so mi potrgali živce. Nobenega prelivanja! Kot bi barvala z barvami za cestne oznake se mi je zdelo. Flehice brez malo prostornine. Za popizdit! V parih poskusih sem našla nek svoj način povdarkov, ki kar dobro naredijo svoje. Prepričana sem, da bo z vsako naslednjo le še bolje. Tako sem včeraj posvetila popoldan in del noči za valentinčka Samota, ki lovi zadnji vlak na posebnih valentinovih licitacijah za Horjul. Vtaknila sem ga v okvirček iz Ikee, ki se da obesiti na steno ali postaviti na polico. Če se vam zdi, da bi lahko darovali kak evro za živali in v zameno dobili še valentinovo darilo, lahko poskusite ponuditi najvišjo ceno. Vsekakor se mi zdi, da izdelkom tak namen da Posebno Dodano Vrednost. Drobno pisanje s čopičem 0 in barvo ki se noro hitro suši, mi je zvleklo par sočnih z jezika.

Tole je Samo, ki vas gleda iz srca:



Imejte v mislih, da je slika original vixi in da bo moji smrti prekleto veliko vredna. Morda naložba v dediščino, za vaše otroke.

Še bom packala z akrili, kar všeč mi je kar nastane, čeprav spada pod kul kjut kič kategorijo.

Drugič... neizmerno ljubko.

Lastne stvaritve so me začele razveseljevati in skrbi me, da mi pada kriterij. To menda pride z leti. Znižal se mi je kriterij za življensko okolje. Če sem včasih mislila, da moram živeti v centru Ljubljane in da mora biti stanovanje pred vselitvijo v piko opremljeno, mi je danes v veselje hiša daleč na periferiji in daleč od tega, da je opremljena. Če je bil moj fant včasih najmanj princ s kupom vrlin, sem danes zadovoljna s srčnim moškim s kupom napak. Pri hrani že prej nisem bila izbirčna, danes sem še manj. Kriterije tiščim visoko pri moralnih zadevah, prijateljstvu, človečnosti in mislila sem, da pri svojih izdelkih.

Res se redko zgodi, a očitno me mački hitro prepričajo, zgodila se je tale mala glavica, približno 2 cm velika iz volnenega prediva. Po eni uri prebadanja volne sem strmela v mali obrazek in se važila sami sebi, kako zelo ljubek je. Nič nisem vadila, po tisti malce ponesrečeni marjetici sem sfilcala še eno 3D kroglico in potem mačka. Res ni težko in ko dobiš malo občutka v prste se z iglo dela kot z modelirko v glini. Med strmljenjem in navduševanjem pa sem se v glavi ubadala z drugo stvarjo - s tremi N - namembnost, namembnost in še enkrat namembnost. kaj bi zdaj s tem... Ana je enkrat napisala Anything can be a brooch. Morda pa res.

In še fotografija mojega novega objekta občudovanja. Ena zelo povečana, kjer se vidijo vse frleče dlakice in majhna, ker v resnici se teh cufkov skoraj ne vidi.

Kompleti po deset...

Danes me je nabasan v nabiralnik čakal paketek od Simone. Takoj sem vse razstavila, poiskala iglo in se ob humornih opazkah sostanovalca lotila woodooja. Ugotovil je, da bi lahko naredila podložke za na noge stolov ali pa permanentne vatke za odstranjevanje make upa.

Jaz sem naredila rožo, ne čisto do konca, saj sem tik pred koncem zlomila iglo. Simona hvala za noro zabavo na ponedeljek. Izdelek je furjavosti primeren in na voljo sem imela le te tri, uporabljene barve. Zdaj mi je jasno zakaj igle za filcanje prodajajo v kompletih po pet in deset. Pazit moram, da mi na Ebayu kdo ne spelje paketa z desetimi barvami preje in tremi dragocenimi iglami.

Za podlogo sem vzela peno, ki sva jo spravila ne vem zakaj že, z njo pa je bil obložen kavč ko sva ga kupila. Prepognila sem jo na pol, dobila kakih 5 cm debeline in jo stlačila v božično vrečko iz blaga. Super in zelo na hitro narejen povšterček.

Prvi vtisi? Uf, kakšen žur! Precej zasvojljivo in sproščujuče, po nekaj časa, tudi naporno. Kosmato, prijetno na otip, če je lepo narejeno - hudo fensi.

Ni mi ravno v ponos, a vse je enkrat prvič...

Čisto ženska orodja

Saj veste - čopič za puder, vihalec trepalnic, pilica za nohte, pinceta za obrvi...

Ne govorim o teh orodjih, govorim o čisto pravih ženskih orodjih in materijalih. Kladivo s plastično glavo in kladivo z okroglo glavo, klešče - dolgonose/okroglonose/cvikcange, šmirgel papir 500/1000/1200, hm zelo dobrodošla bormašina z več koristnimi nastavki, nekaterim je blizu žaga, šraufštok in nakovalce, termoskrčke, komplet izvijačev...

Še nekaj kuhinjskih orodij ki jih ženska lahko koristno negospodinjsko uporabi: rezilo za pico ali cikcak za žlikrofe, valjar, pašta mašina, velik kuhinjski nož, lesene palčke za špile, zobotrebci, pečica...

Ne bom več naštevala in ne bom se spuščala v to kakšne pripombe vse spravijo skupaj prodajalci v tehničnih prodajnih centrih. Ženske res veljamo za s firtahom okičene kuhalne stroje. Ko sem si kupovala kovček za orodje je padla pripomba da bo mož darila gotovo vesel, ker je kovček med bolj kvalitetnimi. Pri kladivu je prodajalec cel čas gledal mojega v oči in mu odgovarjal na moja vprašanja, dokler mu ni moj namignil da nima pojma in naj se zmeni s šefico, ker on sploh ne ve za kaj ga bom rabila. Včeraj sta me debelo gledala tako prodajalec kot moja moška polovica, ko sem prodajalca prosila če mi poda termoskrčke, ker je ravno na lestvi in jih jaz ne dosežem.

Zdaj pa k bistvu tega vnosa. Termoskrčke! Krasna zadeva, ki se s pomočjo vročine skrči in objame materjal znotraj nje. Večno bom hvaležna K za tole nazorno razlago v Slovonskih technobah. Tole bo zagotovo rešilo del mučenja, da se žica tekom dela ne bi ruinirala. Res je da moje niso tako kul črne, ampak so barvaste, niso bile tako poceni ampak je prbl. tak paket kot njen stal 3,65€ v Bauhausu, ampak zdaj jih imam doma in če zadeva deluje jih bom naslednič nabavila ugodneje.

Za konec imam še čisto ženski namig. Ko začne sesalec delati sumljivo slabo in ko se vam zazdi, da bo čas za novo krtačo ker stara čudno drsa, ob sesanju ropota in jo je nekam težko porivati sem in tja, vzamete komplet izvijačev (ki BTW niso namenjeni za nič drugega kot mala gospodinjska popravila, ne za ustvarjanje), poiščete primeren križni izvijač, odvijačite dva ali štiri vijake na dnu krtače, odstaranite spodnji del krtače, poberete ven neverjetno svinjarijo ki se je nabrala v krtači (sploh če gostujete mačke), zavijačite nazaj (pomaga če vse delčke, ki jih ni veliko, za vsak slučaj zložite enega zraven drugega po vrstnem redu) in krtača je kot nova. Lahko pa se po damsko spakujete, pokličete servis da to naredijo oni, vam ne povejo kaj so naredili in računajo kot taveliki.

Črna... je nova črna

Že nekaj časa spremljam čudovite stvaritve iz črne žice, ki jih spretno zvijajo dekleta na sosednjem forumu Nakit snova. Ko sem videla razglasitev finalistov iz natečaja za izdelavo nakita v duhu roza pentlje pa sem črno žico naročila takoj. Zapestnica pod št. 1 je namreč takšna, da bi si želela, da bi jo sama naredila.

FOTO: Igor Zaplatil, OPIS - predvidevam da od kreatorja: Srebrna roža, zapestnica z roza pentljo je izdelana iz debelejše posrebrene in tanjše črne žice. Osnovni fantazijski vzorci so se mi porajali sproti. Debelejšo žico dopolnjuje črna tanka nitka. Piko na i pa izdelku dajejo našiti detajli v srebrni barvi, zraven sodi roza satenast trak.

Tudi drug nakit in dodatki v finalu so pohvalno lepi in lepo izdelani. Ta ima vseeno v sebi tisto nekaj več, ročno izdelavo v detajle in pravi pink ribbon. Je ženstvena, damska in dostojanstva. Vstaja iz črnine in cveti srebrno. Čudovita se mi zdi.

Seveda ne znam in za tako oblikovno zahteven izdelek nimam dovolj prakse, niti potrpljenja.

Žico sem naročila pri Hobby&Art-u v Kranju, kjer večkrat kaj naročim, saj so prijazno hitri in ugodni v mejah normale. Torej, žica je barvana bakrena žica, kar seveda spet pomeni, da je treba biti s kleščami nenormalno pazljiv, saj baker zelo rad posije izpod barve. Vseeno je manj bojazni da bo izdelek čez nekaj časa izgledal oksidiran in plehnat, kar se zgodi pri posrebreni žici. Izdelek je daleč od kvalitetnega, saj je bila nuja da poskušam na hitro nekaj narediti, da vidim efekt, prevelika. Kljub temu na dekolteju izgleda fenomenalno. Trakec iz organze mu doda še nekaj malega damskosti. Mislim, da bo nastalo še kaj roza črnega.

Včeraj sem izdelala štiri smisle življenja in jih imam za nekaj časa dovolj. Vmes sem končala še nekaj drugih ploščic in tukaj vam bom privoščila samo par novih motivčkov, s katerimi sem bila tudi jaz zadovoljna.

Imam ustvarjalni vikend. Človek bi mislil, da bom ustvarila več...