Sedem ljubljenih

Napisati sedem ljubljenih ni prav noben piknik. Ampak dvojčki nismo samo blazno zblojeni, ampak tudi blazno iznajdljivi.

Top ljubljeni v sedmih skupinah:

 

Ljudje:

Jasno ljubim mamo in tistih nekaj bližnjih, ki jih imam. Ljubim Makija, kar je precej logično, saj se dugače res ne bi izplačalo prenašati njegove sitne ovnovske narave. Ljubim par prijateljic in prijateljev, ker me ljubijo kljub parim velikim značajskim zoprnijam.

Živali:

Nadljubim mačke, kar bi bilo nesmiselno skrivati. Res jih. Tudi druge živali pravzaprav ljubim, saj prestavljam polže, če jim grozi, da bodo pohojeni, segrevam čebele, da lahko v hladu odletijo domov, pobiram in premikam kače in slepce, ker bi jih drugače z veseljem kdo z lopato po glavi, lavor na vrtu pa ima plavajoči most, da lahko kuščarji in insekti splezajo iz vode, če padejo not. Na lastnem vrtu dejansko pazim, da ne pohodim čebel in čričkov. Celo psom občasno dovolim, da me slinasto poljubijo, čeprav mi smrdijo do nebes.

Kljub temu razumem naravni krog in sistem prehranjevalne verige.

Okolje:

Ljubim naravo. Ljubim vse kar počne, ker se mi zdi popolna. Sonce. Še posebej ljubim morje. In nevihte. Nevihte ob obali. Poleti ljubim celo snežinke, pozimi namreč zimo sovražim. Ljubim stara mesta, ker v njih čutim ljudi, za več stoletij nazaj.

Občutki:

Obožujem občutek ob prvem poljubu in svojo sposobnost, da občutke lahko prikličem, čeprav je od njih minilo že več let. Ljubim občutek utrujenosti po dobrem delu, ne po vsakem napornem delu, samo po tistem ki pusti občutek svobode in koristnosti (after efekt po tednu dela v zavetišču). Ljubim zatišje po nevihti, ko je vse oprano in meni prizanešeno. Ljubim občutek zmagoslavja, ki me prešine ko premagam, ustvarim ali osvojim karkoli. Nora sem na vsak občutek sreče, ki ga čutim, kadar je ob meni karkoli iz teh sedmih skupin. Ljubim celo topo čustveno bolečino, ki mi zelo jasno pove, da je vse resnično in da še vedno stojim na tleh. Ljubim sproščeno norost.

Vonji:

Mačje tačke, mama, cimet, asfalt po dežju v Ljubljani, Hvarska sivka, Dove original, sveže obriti moški brez kolonjske, vrtnice, na morju joda polno jutro, zrak po nevihti, sveže oprano perilo, oljne barve, ozke ulice, majhne cerkve, Lusheva Pied de pepper krema za noge, s kavo pomešan jutranji cigaretni dim.

Hrana:

Polnjene paprike, sardele, špinača, zelenjavne čorbe, curry, česen, sveže kumare, češnje, morska hrana. Ljubim doma pripravljeno hrano, hrano ki ima veliko boljši okus kot izgled, preprosto hrano. Hrano s preprostimi imeni.

Barve:

Vse barve ljubim in vsaka nekam pristoji. V ospredju bi lahko bila rdeča, ker je povezana s še parimi stvarmi, ki jih ljubim.  Rdeč lak za nohte, šminka, rdeči čevlji in obleke, torbe, stene, fasada najine hiše. Barve ljubim dovolj, da ne dopuščam kategoriziranja in manipulacije z njimi. Barve ne ločujem na moške in ženske. Ne trpim pa slabe izbire barve.

Ko bi vsaj lahko napisala čisto vse. Pa se mi ne da in že tako tvegam, da od tu naprej nihče več ne bo bral race zaradi flancanja.

Prejšnji teden sem večino časa preživela v Zavetišču Horjul. Nisem prepričana, da bom uspela občutke sestaviti v obliko, zaenkrat vem le to, da zdaj razumem precej več kot prej in potrjeno, for the record, ljubim mačke. Vem tudi to, da česa tako napornega nisem počela še nikoli.

Če bi rad kdorkoli, kakorkoli priskočil na pomoč živalim, so na Mojpes.net-u, pisanje Gargamel, napisani namigi kako.