Čakajoč na srečen konec…

…ali, na koncu bo vse v redu, če ni v redu, še ni konec.

Zofi je še vedno živa. Super ne, samo da nas ne boli, ker misel na smrt take krasne kužike res para srce, pa da se nam ni treba več ukvarjati s to mislijo. Nam bom kar takoj pokvarila dan, zgodba nima srečnega konca. Sploh še nima konca. To, da Zofi še živi ni in ne bi smela biti stvar osebne izbire, morala bi biti stvar vsake izbire. T61 bi moral biti za živali izhod iz hude bolečine in stiske, končanje muk in dostojanstven konec življenja takrat, ko smrt predstavlja bistveno prednost pred življenjem, na fizični ravni. Ko smrt predstavlja bistveno prednost pred življenjem za žival seveda, ne za človeka odgovornega za to žival. In za Zofi smo po malem odgovorni vsi, pa naj vam je to všeč ali ne, vsaj vsi tisti, ki pravimo, da nam mar, da nam ni vseeno. Vsi tisti, ki smo veseli in hvaležni, da to malo zlato zavetišče obstaja, da je lastnica ena Polona, ki ve kaj je evtanazija in se z njo NE strinja, dokler nima od nje korist samo žival in nihče drug. Edino zavetišče, ki deluje po “non kill” pravilih, pri nas. Edino zavetišče, ki se vsakič posebej, brez razmišljanja, ne zmeni za 30 dnevni zakonski rok, ki skrbi za to, da je tam nekdo 24/7 na uslugo živalim in porabi vsak cent donacij za to, da lahko mačka, ki je tam že več kot eno leto, zadovoljna in debela še vedno išče svoj dom. Ker dom lahko najde samo živa jasno. Resno, zavetišče, ki statistično razmerje umrljivosti pri pasji kugi, obrne na glavo, ker nekdo cel teden bedi ob bolnih živalih in reagira na vsak njihov stok in za to preživijo…

Zakaj jih je toliko? Ker od tam pač nobena žival ne gre na slabše, le na enako ali bolje. Si predstavljate, da bi Zofko oddali kar prvemu, ki je klical in je hotel NESTERILIZIRANO ker je RODOVNIŠKA. Se vam svita, kam pes taco moli?

Ne me razumeti narobe, seveda sem zelo vesela, da Zofi še vedno maha s tistim svojim metlastim repom, a se zavedam, da se zadeva tu ni končala. Vseeno ne bo mogla večno ostati tam gor. Počutim se nemočno, ker nisem tista, ki jo Zofi rabi, kajti če bi jo lahko prehranila in imela ograjen vrt, bi namreč tegale ne pisala.

Ponedeljek je in tako zvani veseli december se bliža. Morda bi lahko danes začela proslavljati in nazdravljati. Ker vsak dan dve uri preživim na cesti, bi fino pijana lahko še koga povozila mimogrede, to je zdaj precej moderno početje. Zelo malo verjetno je sicer, da bi s tem odstranila koga, ki je npr. mučitej živali. Zelo malo verjetno je tudi, da imam čas za proslavljanje in prav nič verjetno ni, da bi se takšna še usedla za volan. Vsi ki umrejo v zadnjem času, so namreč neverjetno dobri ljudje. Torej je statistično gledano veliko več verjetnosti, da bo nekdo, pijan, snel s ceste mene, ker se uvrščam med “dobre ljudi”.  Očitno pa je večini precej vseeno na kateri strani statistike živiš.

In veste kaj je najhuje, ker bo ob takšnem zapisu spet hudo samo tistim, ki jim že tako ni vseeno. Res prekleta jajca, vam rečem.

Drugače pa Zofi na dieti poje 1kg ajdove kaše in 400g ribe, divjačine, konja ali kozlička ter porabi 3l ustekleničene vode na dan, če bi kdo slučajno želel Zofki za kak dan kupiti hrano. Ravno tako še vedno išče posvojitelja, hej, lahko tudi resnega sponzorja vsaj. Saj v bistvu jo je treba hraniti samo še do leta 2012, potem bo pa menda vendar konec sveta.

Srečen konec bi to bil, pravzaprav.

 

 

PS: Obljubljam, da naslednji vnos piše Vixi, ki bo vesela in razigrana, se bo hvalila z novimi izdelki, povedala kaj kupujte letos za darila, da bo šlo zraven še za dober namen in bo trdila, da ne verjame v napovedi o koncu sveta.

Verjamem v angele. V nekaj dobrega v vsem, kar se zgodi.

V resnici angelov ni, vsaj ne tistih, vsemogočnih, z labodjimi krili in ostalim sranjem, ki paše zraven. In zgodijo se tudi stvari, v katerih ni prav nič dobrega. Lahko se zlažemo sami sebi in z nekaj malega filozofiranja, verjamemo tudi v angele. Pa še v to, da je v vsem kar se zgodi, nekaj dobrega. Blagor tistim, ki to znajo.

Namen te objave je samo to, da Zofkina zgodba doseže še koga izmed tistih, ki je niso prebrali že na mojpes.net-u, ki ne spremljajo rubrike kuža in muca meseca na strani Zavetišča Horjul, ki niso prebrali moje objave na Otoku zakladov, ki niso oboževalci vixi, na Facebook-u. Koga izmed tistih, ki njene zgodbe ni zasledil pri svojih prijateljih na FB, kakem drugem blogu ali morda dobil njeno zgodbo na mail.

Seveda ne gre samo za Zofi. Tam svoj dom čakajo tudi Mali, Fly, Maureen, Amy, Wine, Oza, Axa, Bond, Ona, Rio, Panda, Najka, Scotty, Loga, Zoro, Toško, Tris, Štrumf... Vseeno, Zofi je tokrat kuža meseca, ker svoj dom v zavetišču čaka že 16 mesecev in tokrat je to zadnji poskus, da se zanjo najde posvojitelj.

Sem omenila, da je Zofka črna rodovniška šarplaninka?

 

Samo dve leti stara, črna, rodovniška šarplaninka?

 

Do ljudi prijazna, samo dve leti stara, črna, rodovniška šarplaninka?

 

Scrkljana, do ljudi prijazna, samo dve leti stara, črna, rodovniška šarplaninka?

 

Sem omenila, da je alergik, poje cca. 25 kg dietne hrane na mesec in ne mara psov?

Ta, zadnji stavek, je verjetno njena smrtna obsodba.

I have a dream, a fantasy. To help me through reality.

 

 

© Vse Zofkine fotografije so last Zavetišča Horjul in tistih, ki so jih zanje posneli.

Cel september

Vse bom delila z vami, lepo pregledno, kar po alinejah.

- Na raci sem se pozabila na vsa usta hvalit z intervjujem v P e p e r m i n t u

  

- Prav na brzino sta oddrveli tudi ilustraciji za na majčke in ostale materiale za Mačjo hišo. Majčke, jopice, dekice, brisačke, nahrbtniki, barvice… vse to bo na voljo enkrat do konca tega meseca.

- Da ne bo izgledalo kot da cel september nisem prav nič napisala, vabim, da preberete Horjulska Muco in Kuža meseca. Štirje Kranjski mačji dudarji in psica Tiha iz Kamnika. Fotografije: Zavetišče Horjul

- V Iko sem končno dostavila novo pošiljko. Nekaj elementov sem spremenila, kaj odvzela, malo dodala. Sem zadovoljna, ploščice se vidno razvijajo.

   

- Mačje mesto si je za pravilno uganjen Wooferang prislužila Jasna na blogu Lahkotnost bivanja. Morda  pa Pepermint, za pravilno uganjen pribor za mešanje solate. No ja, to bo odločila Pullga, jaz pa pokažem nagrado.

  

- Pullga stoji tudi nekje v projektu Dom in Stil. Dobrodošel portal za izmenjavanje izkušenj, pridobivanje mnenj ali samo za “show off” svojih domačih kotičkov. Trenutno poteka natečaj za fotografijo vhodnih vrat, za nagrado pa je prav pravcat denar, gotovina, s katero potem lahko kupite kake krasne dodatke za v stanovanje ali še bolje, material za ustvarjanje. Ah ali pa samo plačate kako položnico. Jaz si vsekakor želim videti vaša vrata. Moja so, kot se za vixijino kobilo spodobi, zaenkrat še lepo bosa… Vseeno, prijavljena sem že, samo še en domači fotosešn moram izvesti.

- Danes se mi je zazdelo, da bi vsak otrok skoraj moral imeti konjička iz nogavice. Ker je kul, ker takšni konjički dirjajo najhitreje, ker vlečejo pepelkino bučno kočijo in nosijo edine prince na belem konju (če uporabite bel štunf), ki jih bodo male princeske kdajkoli videle v svojem življenju. Kako vašim princem in princeskam naredite takšnega konjička je napisala Vesna v precej novorojenem blogu Objemi drevo. Prijetno pisanje, luštni izdelki, lepe fotke. Objemi drevo ne sme ostati spregledano.

- V septembru sem naredila veliko ploščic, nekaj risb, ogromno skic in čistko v škatlah na podstrešju. Dvakrat sem obupala nad štrikanjem in se mimogrede zaljubila v vampirja iz filma. Nabrala sem nekaj čudovitih jesenskih jurčkov in postala lastnica lastnega frfruja. Nerealiziranih je ostalo nekaj kavic in obiskov a nekako komaj dohajam sama sebe. Prenehala sem postavljati prednostno lestvico, ker ne znese, zdaj se trudim še otresti slabe vesti. Če ne želite, da sem sitna, me ne silite, da karkoli obljubljam. Še vedno ne znam na glas izgovoriti “ne” in še vedno me na momente ima, da bi popoldansko izdelavo ploščic zamenjala za prostovoljno delo v zavetišču. V septembru sem se tudi zavedla dejstva, da nisem bila niti eno soboto v mestu in sem s tem zamudila še eno sezono Art marketa, prav tako pa sem se zavedla dejstva, da nisem niti enega vikenda v poletni sezoni posvetila svojemu vrtu, ko pa sem ravno pri tem, bi želela kak vikend posvetiti tudi svojemu ljubemu sostanovalcu. Že cel september se čudim črni luknji, ki golta moje dneve.

Post poletno

Poletja je konec in dušo trga nemir. Res narobe obrnjen koledar. Jesen se mi ne zdi bog si ga vedi kaj. Na sosedovem vrtu so zacvetele astre, ki nepreklicno zaključujejo poletje. Napovedujejo ekstremne vremenske pojave v času El Nina. Tudi prav. Vse skupaj naj odneseta veter in dež. V nosnice se mi krade zoprn spomin na sladkoben vonj po pečenem kostanju, ta prav gotovo zaseda rabeljsko vlogo v mojih čutih. Ko bi vsaj ne bila tako na oko privlačna, jesen, ko bi vsaj ne bila lepa in kot pav okičena. Pogrešala bom od sonca razgret kamen, šepet starih zgodb in hladen piš v tistih uličicah, čisto zadaj.

 

 

Narava se mi zdi redko jezna. Prav nikoli morda. Ima miren in stabilen glas. Niti glasna se mi ne zdi, ko mi s kančkom ironije nalaga kamne na prsi. Pa na predel želodca, da obležijo hladni in težki. “Preživela bom, po tvojih merilih, človek.” Grozljivo je, da vsaka sapa izpod metuljevih kril sproti spreminja potek dogodkov, spreminja usodo. Iz togote bi lahko iztrgala srce tistim, ki svoje umazane roke umivajo v stavku – Sam tako ne morem nič spremeniti. Takšni ne morejo nič spremeniti. Niti prispevati. Niti deliti. Ko bi vsaj bili tiho.

Tri dni že pišem ta vnos. Ne morem verjeti, da je teden že čez polovico. V službi vse počaka. Dopoldnevi planirani, Popoldnevi, prav tako. Avto gre na servis. Ta teden skrbim še za luštno malo rusko hrčkasto živalco. Naslednji teden bom po potrebi preživela večere z 90 mačicami in poskušala ne misliti na to, da bi jih bilo treba 30 evtanazirati, ker posvojiteljev enostavno ni. Še vedno jih je kakih osem na kvadratni meter, barve ploščic se v mačjaku skorajda ne vidi več. Kot da bi bilo to zares pomembno.

Foto: Arhiv zavetišča Horjul

Ustvarjanje se je sprevrglo v trdo delo. Ob mizerni plači bi bilo fino tiste za denar postaviti na prvo mesto, pa ne gre. Sanjala sem že nekoč o tem kako prijetno bi bilo pozabiti na vest, delati tisto kar želiš, ne tisto za kar veš, da je prav. Pa bitje srca vedno znova preglasi šelest bankovcev. Neizmerno vesela sem, da je tako. Vseeno je treba plačati položnice, saj dobavitelji raznih energetskih virov in sodobnih signalov nimajo nobenega razumevanja za prazen žep. Še manj za zapuščene živali in dobrodelnost. Občutek imam da obrazložitev, da bi rada sicer ostala povezana s svetom, z denarjem, ki ga namenim njim pa bi raje postala botra VitiCedeviti, ne bi prišla daleč.

Želela sem najaviti termoforčke v Celju, pri Lenki in škratu, že konec tega tedna ter zanimiv projekt Dom in stil, pa ne bom, ker si oboje zasluži nov vnos, tak kot se šika.

Naj tole ostane samo glasen lom srca in opomnik, da vsak posameznik šteje v vsem kar počne. Od vas je odvisno ali pomagate rušiti, ali pomagate graditi.

Bil bi čas…

…da malo osvežim blog, saj bi utegnil kdo misliti, da sem si privoščila dolge sproščujoče počitnice.

…da izpolnim vse želje (naročila), saj bi utegnil kdo misliti, da zaradi bogatije ne potrebujem popoldanskega dela.

…da naredim spet kaj lepega, saj bi utegnil kdo misliti, da sem ostala brez idej.

…da preberem kakšno knjigo do konca.

…da izginem na morje.

 

  

Bil bi čas…

…da VSI, ki niste resni vzreditelji, daste svoje samice sterilizirati in samce kastrirati. S tem mislim tako mačke kot pse. Vsi, ki svoje samice “pazite”, jih pazite s kratkim štrikom in s svojim življenjem, ker je gor na hribu en trop mladičev, samih takšnih samic, ki so jih lastniki pazili ko so se gonile. Pravzaprav kvazi lastnikov, ker so jih pozabili tudi cepiti in hkrati čipirati.

…da VSI, ki sedite na svojih debelih zadnjicah v avtomobilu in trobite pasji materi z mladičem na sredini ceste in čakate, da se bo nekdo drug ukvarjal z vašim problemom, nehate obstajati, ker ste na tem svetu viška in je z vami več dela kot koristi.

…da vsi, ki pišete žolčne maile, listke za na poštne nabiralnike, za na zabojnike za smeti, na vrata dvigala, da vsi, ki svoje majhne organe in majhne možgane skrivate za anonimnimi litanijami na forumih in v komentarjih na blogih, obnovite slovensko slovnico. Takoj po opravljeni lobotomiji.

…in res bi bil skrajni čas, da VSI, ki svojega psa/mačka/hrčka/želvo peljete odložiti nekomu drugemu pred vrata, nekje v kaki knjigi preberete kaj je to odgovornost. Vseeno mi je, če se boste odločili za humano uspavanje svojih živali, a ne prelagajte tega bremena na druge. Naredite to in potem trpite v skladu s tem.

 

 

Žal mi je, a po zadnjih 14 dneh, moj vnos ne more biti drugačen kot takle kot je. Utrujena sem. V zaostanku sem. Moj pankreas živi svoje življenje, popolnoma neodvisno od ostalih organov v mojem telesu. Denarnica sledi modnim recesijskim trendom. Ne morem več poslušati ljudi, ki imajo “muskelfiber” od pretežkih diamantnih ogrlic. V službi je dela veliko, plačuje nihče. V Horjulu je kakih 8 mačk/m2, pa so še majhne, čez tri mesece bodo napol odrasle, torej dvakrat večje in še vedno jih bo 8/m2. Je kaj svetlobe na koncu tunela?

 

 Samo drobne lučke so, a brez njih najbrž ne bi preživela. Hvala, lučke moje.

Sedem ljubljenih

Napisati sedem ljubljenih ni prav noben piknik. Ampak dvojčki nismo samo blazno zblojeni, ampak tudi blazno iznajdljivi.

Top ljubljeni v sedmih skupinah:

 

Ljudje:

Jasno ljubim mamo in tistih nekaj bližnjih, ki jih imam. Ljubim Makija, kar je precej logično, saj se dugače res ne bi izplačalo prenašati njegove sitne ovnovske narave. Ljubim par prijateljic in prijateljev, ker me ljubijo kljub parim velikim značajskim zoprnijam.

Živali:

Nadljubim mačke, kar bi bilo nesmiselno skrivati. Res jih. Tudi druge živali pravzaprav ljubim, saj prestavljam polže, če jim grozi, da bodo pohojeni, segrevam čebele, da lahko v hladu odletijo domov, pobiram in premikam kače in slepce, ker bi jih drugače z veseljem kdo z lopato po glavi, lavor na vrtu pa ima plavajoči most, da lahko kuščarji in insekti splezajo iz vode, če padejo not. Na lastnem vrtu dejansko pazim, da ne pohodim čebel in čričkov. Celo psom občasno dovolim, da me slinasto poljubijo, čeprav mi smrdijo do nebes.

Kljub temu razumem naravni krog in sistem prehranjevalne verige.

Okolje:

Ljubim naravo. Ljubim vse kar počne, ker se mi zdi popolna. Sonce. Še posebej ljubim morje. In nevihte. Nevihte ob obali. Poleti ljubim celo snežinke, pozimi namreč zimo sovražim. Ljubim stara mesta, ker v njih čutim ljudi, za več stoletij nazaj.

Občutki:

Obožujem občutek ob prvem poljubu in svojo sposobnost, da občutke lahko prikličem, čeprav je od njih minilo že več let. Ljubim občutek utrujenosti po dobrem delu, ne po vsakem napornem delu, samo po tistem ki pusti občutek svobode in koristnosti (after efekt po tednu dela v zavetišču). Ljubim zatišje po nevihti, ko je vse oprano in meni prizanešeno. Ljubim občutek zmagoslavja, ki me prešine ko premagam, ustvarim ali osvojim karkoli. Nora sem na vsak občutek sreče, ki ga čutim, kadar je ob meni karkoli iz teh sedmih skupin. Ljubim celo topo čustveno bolečino, ki mi zelo jasno pove, da je vse resnično in da še vedno stojim na tleh. Ljubim sproščeno norost.

Vonji:

Mačje tačke, mama, cimet, asfalt po dežju v Ljubljani, Hvarska sivka, Dove original, sveže obriti moški brez kolonjske, vrtnice, na morju joda polno jutro, zrak po nevihti, sveže oprano perilo, oljne barve, ozke ulice, majhne cerkve, Lusheva Pied de pepper krema za noge, s kavo pomešan jutranji cigaretni dim.

Hrana:

Polnjene paprike, sardele, špinača, zelenjavne čorbe, curry, česen, sveže kumare, češnje, morska hrana. Ljubim doma pripravljeno hrano, hrano ki ima veliko boljši okus kot izgled, preprosto hrano. Hrano s preprostimi imeni.

Barve:

Vse barve ljubim in vsaka nekam pristoji. V ospredju bi lahko bila rdeča, ker je povezana s še parimi stvarmi, ki jih ljubim.  Rdeč lak za nohte, šminka, rdeči čevlji in obleke, torbe, stene, fasada najine hiše. Barve ljubim dovolj, da ne dopuščam kategoriziranja in manipulacije z njimi. Barve ne ločujem na moške in ženske. Ne trpim pa slabe izbire barve.

Ko bi vsaj lahko napisala čisto vse. Pa se mi ne da in že tako tvegam, da od tu naprej nihče več ne bo bral race zaradi flancanja.

Prejšnji teden sem večino časa preživela v Zavetišču Horjul. Nisem prepričana, da bom uspela občutke sestaviti v obliko, zaenkrat vem le to, da zdaj razumem precej več kot prej in potrjeno, for the record, ljubim mačke. Vem tudi to, da česa tako napornega nisem počela še nikoli.

Če bi rad kdorkoli, kakorkoli priskočil na pomoč živalim, so na Mojpes.net-u, pisanje Gargamel, napisani namigi kako.

V hudičevih gatah

Gat se pravzaprav ne vidi. Ima pa hudičevo čepico. Tole si tudi najprijaznejše mačke kdaj pa kdaj nadenejo.

 

Potem te čakajo za vogalom in te špiknejo s sulico v rit. Ali napadejo košaro za perilo. Ali pod rebra ugriznejo vašo najljubšo sobno rožo. Praskalnik nima pogojev obrambe in resno jih lahko skupi vaš mehki copat. Takrat so v hudi nevarnosti vse posode s hrano in vodo na tleh. Vixi vmes z neta zvleče kup PS brushev in iz Mjavablota naredi dramo

Napad mine, kapa z rožički je zložena v predalu, roža se pomenljivo spogleda s copatom in užaljeno povesi nos, vi pa vdano, na kolenih, brišete razlito vodo po tleh. Izpod mehko okosmatenih mačjih lopatic že poganjajo angelska krilca.

Bo ostalo brez naslova?

Prav verjetno. Od zadnje objave sem zelo malo spala. Oblikovalski poklic ni ravno iskan trenutno, tudi ni nujno dobro plačan, je pa definitivno eden od poklicev, v katerem se da dodatno popoldan zaslužit. Menda niste mislili, da se tak stavek lahko konča brez – AMPAK… Torej, AMPAK samo če: 

• te delodajalec ne veže nase s klavzulo
• če imaš doma spodoben računalnik
• če znaš delati vse in to hitro
• če si pripravljen delati eno in isto delo 8 ur v službi in potem še vsaj 8 ur doma
• če imaš tolerantnega sostanovalca, ki obupa nad pritoževanjem ko zmanjka zlikanih cunj
• če se nimaš za izvrstnega kreativca in si pripravljen kršiti kup oblikovalskih pravil
• če… dobiš delo

Za zadnjo alinejo so tu prijatelji, ki delo, ko ga imajo preveč, delijo s tabo. Dobri prijatelji, pa čeprav zaradi njih ne spiš skoraj nič in ješ samo še Kinga Quatro. Taki prijatelji s tabo potem delijo tudi zaslužek od tega dela, če bo seveda naročnik v teh recesijskih časih sploh plačal. Če ne, pa sta oba v istem kupčku dreka, ki ga spet po prijateljsko delita.

 

Toliko o prijateljih, ki se vedno znova izkažejo za vse kar človek dragocenega ima v življenju, pa ni treba za to plačati DDVja ali kakega drugega oderuškega davka.

 

 

Včerajšnji šoping se je izkazal za šparoven izlet po CPju. Vse majice v mojem dometu kar kričijo “neumna sem in stara 15 let”, vse, ki bi pogojno lahko komunicirale “30 jih imam in to me nič ne moti” pa so precej izven mojega budgeta. Kot vedno se je izkazalo, da življenje ni fer in predvsem, da bi morala svoje cunje kreirati sama. V cornerju Diseguala sem preizkušala svoje telekinetične sposobnosti, pa se trimestna številka ni spremenila v dvomestno, prečudovit letni plašček ni izginil v plamenih in obešalniku se kovinski deli niso zravnali. Kaj bi s krivljenjem žlic, če iz telekineze ne moreš izstisniti nič koristnega za vsakdanje življenje, le skrivljen beštek imaš doma v predalu?

Bom vadila in poskušala skriviti kako budilko v stilu Rogerja Wooda

Še ena nenavadna stvar se je zgodila. Nigelina kuharska knjiga me je pustila hladno, po odkritju da je čisto spodobno pečenko uničila s kokakolo pa me je sploh minilo vse. Pa tako sem si jo želela, da po spoznanju, da me žreb ne mara preveč in da je Polonin blog cookie v žrebu ob sumljivi komisiji dobila Saša, nisem mislila na nič drugega kot da se odpovem enemu poceni modrcu in kupim tole knjigo. Vidite to je dober in prodoren marketing! Če ne bi poznala umazanega ozadja propagande, bi jo kupila, čeprav imam rada svojo pečenko na sredini surovo in daleč od karamele. Pravzaprav imam vso svojo hrano rada čim dlje od karamele.

Potem sem se jasno sprehodila okrog kuharske mize in se resno navdušila samo nad novo Vendelino (mislim novejšo od moje). Vse ostalo je sicer fejst fensi, kuharji so postavni, slike so briljantne… brbončice pa so se zbudile šele ob sliki na kateri dve nuni razvlačita vlečeno testo. Torej, za vse, ki mi še niste dali darila za rojstni dan (ki sem ga imela v vmesnem času) – Zmeraj sestra Vendelina je knjiga, ki si jo zares želim kadar nisem zaslepljena z zvenečimi imeni in pripadajočo propagando.

 

 

Ko sem ravno pri čvekanju in izlivanju čustev na papir, lahko napišem še kako jezna sem nase, ker sem površna… ah, kar butasta bo dober izraz! Mislim, da se mentalno zdravemu, odraslemu človeku težko zgodi, da ob pogledu na zapis do 22h, pomisli, da je to do polnoči. Se pa zgodi Vixi (to mrho bom res dala v kot na koruzo klečat) in zaradi te šlamparije zgubim na licitacijah krasen na kožo mi pisan telefon, ki za razliko od mojega dela. Škoda besed. V upanju, da se bo dalo zmagovalno licitatorko kako podkupiti se zdaj za kazen učim – koliko ur ima dan, koliko minut ima ura, koliko kvadratnih metrov je en ar in koliko gramov gre v eno kilo…

 

 

A ustvarjanje? Nimam časa za ustvarjanje, a vam nisem ravnokar razložila, da ima moj dan samo 22 ur!?

Vixi naprodaj!

Danes sem končno prišla do mesta in odnesla zalogico izdelkov v trgovinico Ika.

Ika je resnično nadprijetna trgovina. Prijetno jo delajo polne police in stene slovenskih izdelkov. Izključno slovenskih izdelkov. Slovenskih unikatov. Prijetno jo dela tudi lokacija v starem delu mesta Ljubljana in starem delu mesta Škofja Loka. Nadvse prijetno jo dela tudi energija lastnice Ike in njene hčerke Ive. Ika je lahko obisk svojevrstne galerije ali z nadvse prijetnim klepetom pospremljen nakup.

Čudovita Anina Fensišmensi ponudba

 [fotografija je z internetne strani trgovine Ika]

Zanimiva DudaKunda za katero stoji ena sončna Urška h kateri ob četrtkih zjutraj hodim na KundaJogo. Z omare visijo dobre vile.

 [fotografija je z internetne strani trgovine Ika]

Vse ima svojega pridnega, talentiranega avtorja in vsak šepetaje pripoveduje svojo zgodbo

  [fotografija je z internetne strani trgovine Ika]

 

In kaj je Vixi tam pustila, da bi lahko grelo vaše stene in vrata? Sneak peek:

 

Jasno da vas iskreno navdušeno vabim v ta mali ustvarjalni raj. Trgovinica ima nadvse prijetno karmo.

Življenje smrdi, potem pa umreš.

Včeraj sem morala prvič v življenju potrdit evtanazijo za mladega, prostoživečega, levkotičnega mucka. Srce se mi trga.

Prav takšen je bil kot Orinđ (na sliki) in okoliški otroci so mu že dali ime. Preklet bodi, kdor ga je vrgel ven. Ali njegovega nekastriranega očeta. Ali nesterilizirano mati.

Ni prav. Nič več ni prav na tem pofukanem svetu. Ne morem risat nič. Še najmanj mačke. Vse kar sem lahko narisala je za vrat obešen, crknjen zajec iz blaga.

Ne da ne morem risat. Nič ne morem. Gnusi se mi že sam obstoj. Čakam da bo ura tri, da grem na občino prijavit ODD, ki danes nima nobenega pametnega smisla več. Čakam, da bo tri, da grem po prazen mačji transporter in poravnam račun za test.

25 izdelkov čaka, da jih odnesem v eno luštno trgovinico in jih poskusim spraviti v evre. Seveda to ne bo ta teden, ker traja osem dni, da te občina spravi v register. Če se slučajno pretopijo v denar, upam, da ga ne bom dajala za pozitivne teste za muce, ki jih ljudje razmetavajo po cestah. Mogoče se bom cele zadeve s prodajo veselila kdaj drugič, drug teden mogoče.

Danes se mi vse zdi precej nesmiselno.

Kriva sem…

…po tretjem členu osnutka frišnega kazenskega modnega zakonika.

 

Najprej naj v svoj zagovor povem, da ni tako hudo, kot se sliši. Res ne.

 

Kot izjema pa potrjujem pravilo, da videz vara. Za vrsto ravnih zob in za širokim nasmehom, za rdečo šminko in ne predolgimi rdečimi nohti, za nedolžno belino… se skrivajo temačne skrivnosti, ki so mislile, da ne bodo nikoli prestopile meja domačega vrta.

 

Na svoja široka, manekenska ramena sprejemam breme kazni, a le izvedljivi del. Za dva kamna (fino brušena demanta) okoli vratu, mi je zmanjkalo limita na kartici. Posledično je objavljanje številke MasterCarda nesmiselno, saj bi izvajalca kazni blokirali že ob poskusu nakupa škatle cigaret. Moji podatki (s številko noge vred – razvidno iz priložene fotografije spodaj) so lahko dostopni pravzaprav, zadnja nalezljiva bolezen bi bila obširna oblika trebušne gripe, zadnjih pet spolnih partnerjev pa – hja, good luck with finding that out.

In še sramotilna fotografija, ki bo obkrožila svet in mi odvzela vso kredibilnost.

 

Obrazložitve:

• V sliko copat, ki jih ne bomo imenovali, ne strmite predolgo saj lahko resno poškoduje vidni živec in pusti dolgotrajne glavobole. Lahko se pojavi blažja oblika napadov kurje polti.
• Ne poskušajte tega doma. Pravzaprav, če to poskušate, potem to počnite samo doma. Neimenovanih kosov plastike nikakor ne nosite nikjer, kjer bi vas lahko videli ljudje, ki imajo oči. Najbolje bo, če vse skupaj prepustite profesionalcem.
• Zgornji dve fotografiji sem objavila zgolj samo zato, da si bo Polonap lažje predstavljala Vixi za compom, ki ji iz ust, polnih kislih kumaric, prši kefir.
• Vsi, ki tale vnos spremljate z zadovoljnim kimanjem, ki lahko pomeni samo - “a sem jaz rekel/a, da se ji bo enkrat do konca zmešalo…”, si preberite vse objave zakonika. S komentarji vred.
• Užitka, da bi se mi zmešalo že zdaj, vam še ne privoščim.

 

 

PS: Kako to mislite, če nimam pametnejšega dela? Seveda ga imam, a tole je bilo vendar nujno.

Aneks:

Ker si resno želim odpustka, še bolj pa si želim zadeti na lotu, bom poskusila s strelom v CB stilu. Bi šlo skozi? Vsaj skozi prste?

V del zemlje ujeto

Z vsemi elementi spojeno. Na zraku, v ognju in vodi iz zemlje. Dve prav posebni duši moje krvi. Mati in sin virtuoza, hči le nemi opazovalec izza objektiva.

 

Bonca je bila včasih Bonifacij, potem pa so to prijatelji poenostavili in poženščili. Ostala je Bonca od časov, ko se je nickname-u še reklo partizansko ime.

V letih kar jo poznam, od kar je moja mati, je kljub peklu ohranila nežno dušo in milino,

 

 

twisted sense of humour, ki se v sklopu mentorstva prenaša na Matica

(škrat je Matičevo delo)

 

običaje ter ljubezen do živali in narave

 

 

in čut za estetiko.

 

  

 

 

Njeni dve jabolki sta različne sorte a kljub temu sta si podobni kot je jabolko jabolku le lahko podobno. Matic ni imel lepega otroštva. Bolezen je zaznamovala njegovo pot in bala sem se, da njegova pot ne bo nikoli vodila nikamor. A vseeno je pot potrebna, tudi če hočeš nikamor. Zgodila se je meni tako ljuba podoba feniksa, ki vstaja iz svojega pepela. Nadvse cenim njegovo voljo in talent. Predvsem cenim tisto, kar je nastalo na tej z ostrimi kamni posuti in s trnjem obdani poti. Iz malo nore družine, še en nor sadež, ki je ohranil dušo in nežnost s čudovitim družinskim humorjem,

 

običaje ter ljubezen do živali in narave

 

 

 

in čut za vse estetsko seveda.

 

 

 

 

Kljub izjemno nenavadnemu naboru še ostalih družinskih članov, si verjetno ne bi izbrala “normalne” družine, tudi če bi jo lahko. Normalnost je precenjena, družina pa nična vrednota, če ni spoštovanja.