Sedem ljubljenih

Napisati sedem ljubljenih ni prav noben piknik. Ampak dvojčki nismo samo blazno zblojeni, ampak tudi blazno iznajdljivi.

Top ljubljeni v sedmih skupinah:

 

Ljudje:

Jasno ljubim mamo in tistih nekaj bližnjih, ki jih imam. Ljubim Makija, kar je precej logično, saj se dugače res ne bi izplačalo prenašati njegove sitne ovnovske narave. Ljubim par prijateljic in prijateljev, ker me ljubijo kljub parim velikim značajskim zoprnijam.

Živali:

Nadljubim mačke, kar bi bilo nesmiselno skrivati. Res jih. Tudi druge živali pravzaprav ljubim, saj prestavljam polže, če jim grozi, da bodo pohojeni, segrevam čebele, da lahko v hladu odletijo domov, pobiram in premikam kače in slepce, ker bi jih drugače z veseljem kdo z lopato po glavi, lavor na vrtu pa ima plavajoči most, da lahko kuščarji in insekti splezajo iz vode, če padejo not. Na lastnem vrtu dejansko pazim, da ne pohodim čebel in čričkov. Celo psom občasno dovolim, da me slinasto poljubijo, čeprav mi smrdijo do nebes.

Kljub temu razumem naravni krog in sistem prehranjevalne verige.

Okolje:

Ljubim naravo. Ljubim vse kar počne, ker se mi zdi popolna. Sonce. Še posebej ljubim morje. In nevihte. Nevihte ob obali. Poleti ljubim celo snežinke, pozimi namreč zimo sovražim. Ljubim stara mesta, ker v njih čutim ljudi, za več stoletij nazaj.

Občutki:

Obožujem občutek ob prvem poljubu in svojo sposobnost, da občutke lahko prikličem, čeprav je od njih minilo že več let. Ljubim občutek utrujenosti po dobrem delu, ne po vsakem napornem delu, samo po tistem ki pusti občutek svobode in koristnosti (after efekt po tednu dela v zavetišču). Ljubim zatišje po nevihti, ko je vse oprano in meni prizanešeno. Ljubim občutek zmagoslavja, ki me prešine ko premagam, ustvarim ali osvojim karkoli. Nora sem na vsak občutek sreče, ki ga čutim, kadar je ob meni karkoli iz teh sedmih skupin. Ljubim celo topo čustveno bolečino, ki mi zelo jasno pove, da je vse resnično in da še vedno stojim na tleh. Ljubim sproščeno norost.

Vonji:

Mačje tačke, mama, cimet, asfalt po dežju v Ljubljani, Hvarska sivka, Dove original, sveže obriti moški brez kolonjske, vrtnice, na morju joda polno jutro, zrak po nevihti, sveže oprano perilo, oljne barve, ozke ulice, majhne cerkve, Lusheva Pied de pepper krema za noge, s kavo pomešan jutranji cigaretni dim.

Hrana:

Polnjene paprike, sardele, špinača, zelenjavne čorbe, curry, česen, sveže kumare, češnje, morska hrana. Ljubim doma pripravljeno hrano, hrano ki ima veliko boljši okus kot izgled, preprosto hrano. Hrano s preprostimi imeni.

Barve:

Vse barve ljubim in vsaka nekam pristoji. V ospredju bi lahko bila rdeča, ker je povezana s še parimi stvarmi, ki jih ljubim.  Rdeč lak za nohte, šminka, rdeči čevlji in obleke, torbe, stene, fasada najine hiše. Barve ljubim dovolj, da ne dopuščam kategoriziranja in manipulacije z njimi. Barve ne ločujem na moške in ženske. Ne trpim pa slabe izbire barve.

Ko bi vsaj lahko napisala čisto vse. Pa se mi ne da in že tako tvegam, da od tu naprej nihče več ne bo bral race zaradi flancanja.

Prejšnji teden sem večino časa preživela v Zavetišču Horjul. Nisem prepričana, da bom uspela občutke sestaviti v obliko, zaenkrat vem le to, da zdaj razumem precej več kot prej in potrjeno, for the record, ljubim mačke. Vem tudi to, da česa tako napornega nisem počela še nikoli.

Če bi rad kdorkoli, kakorkoli priskočil na pomoč živalim, so na Mojpes.net-u, pisanje Gargamel, napisani namigi kako.

Bo ostalo brez naslova?

Prav verjetno. Od zadnje objave sem zelo malo spala. Oblikovalski poklic ni ravno iskan trenutno, tudi ni nujno dobro plačan, je pa definitivno eden od poklicev, v katerem se da dodatno popoldan zaslužit. Menda niste mislili, da se tak stavek lahko konča brez – AMPAK… Torej, AMPAK samo če: 

• te delodajalec ne veže nase s klavzulo
• če imaš doma spodoben računalnik
• če znaš delati vse in to hitro
• če si pripravljen delati eno in isto delo 8 ur v službi in potem še vsaj 8 ur doma
• če imaš tolerantnega sostanovalca, ki obupa nad pritoževanjem ko zmanjka zlikanih cunj
• če se nimaš za izvrstnega kreativca in si pripravljen kršiti kup oblikovalskih pravil
• če… dobiš delo

Za zadnjo alinejo so tu prijatelji, ki delo, ko ga imajo preveč, delijo s tabo. Dobri prijatelji, pa čeprav zaradi njih ne spiš skoraj nič in ješ samo še Kinga Quatro. Taki prijatelji s tabo potem delijo tudi zaslužek od tega dela, če bo seveda naročnik v teh recesijskih časih sploh plačal. Če ne, pa sta oba v istem kupčku dreka, ki ga spet po prijateljsko delita.

 

Toliko o prijateljih, ki se vedno znova izkažejo za vse kar človek dragocenega ima v življenju, pa ni treba za to plačati DDVja ali kakega drugega oderuškega davka.

 

 

Včerajšnji šoping se je izkazal za šparoven izlet po CPju. Vse majice v mojem dometu kar kričijo “neumna sem in stara 15 let”, vse, ki bi pogojno lahko komunicirale “30 jih imam in to me nič ne moti” pa so precej izven mojega budgeta. Kot vedno se je izkazalo, da življenje ni fer in predvsem, da bi morala svoje cunje kreirati sama. V cornerju Diseguala sem preizkušala svoje telekinetične sposobnosti, pa se trimestna številka ni spremenila v dvomestno, prečudovit letni plašček ni izginil v plamenih in obešalniku se kovinski deli niso zravnali. Kaj bi s krivljenjem žlic, če iz telekineze ne moreš izstisniti nič koristnega za vsakdanje življenje, le skrivljen beštek imaš doma v predalu?

Bom vadila in poskušala skriviti kako budilko v stilu Rogerja Wooda

Še ena nenavadna stvar se je zgodila. Nigelina kuharska knjiga me je pustila hladno, po odkritju da je čisto spodobno pečenko uničila s kokakolo pa me je sploh minilo vse. Pa tako sem si jo želela, da po spoznanju, da me žreb ne mara preveč in da je Polonin blog cookie v žrebu ob sumljivi komisiji dobila Saša, nisem mislila na nič drugega kot da se odpovem enemu poceni modrcu in kupim tole knjigo. Vidite to je dober in prodoren marketing! Če ne bi poznala umazanega ozadja propagande, bi jo kupila, čeprav imam rada svojo pečenko na sredini surovo in daleč od karamele. Pravzaprav imam vso svojo hrano rada čim dlje od karamele.

Potem sem se jasno sprehodila okrog kuharske mize in se resno navdušila samo nad novo Vendelino (mislim novejšo od moje). Vse ostalo je sicer fejst fensi, kuharji so postavni, slike so briljantne… brbončice pa so se zbudile šele ob sliki na kateri dve nuni razvlačita vlečeno testo. Torej, za vse, ki mi še niste dali darila za rojstni dan (ki sem ga imela v vmesnem času) – Zmeraj sestra Vendelina je knjiga, ki si jo zares želim kadar nisem zaslepljena z zvenečimi imeni in pripadajočo propagando.

 

 

Ko sem ravno pri čvekanju in izlivanju čustev na papir, lahko napišem še kako jezna sem nase, ker sem površna… ah, kar butasta bo dober izraz! Mislim, da se mentalno zdravemu, odraslemu človeku težko zgodi, da ob pogledu na zapis do 22h, pomisli, da je to do polnoči. Se pa zgodi Vixi (to mrho bom res dala v kot na koruzo klečat) in zaradi te šlamparije zgubim na licitacijah krasen na kožo mi pisan telefon, ki za razliko od mojega dela. Škoda besed. V upanju, da se bo dalo zmagovalno licitatorko kako podkupiti se zdaj za kazen učim – koliko ur ima dan, koliko minut ima ura, koliko kvadratnih metrov je en ar in koliko gramov gre v eno kilo…

 

 

A ustvarjanje? Nimam časa za ustvarjanje, a vam nisem ravnokar razložila, da ima moj dan samo 22 ur!?

Kdor ne začne jutra na FRIŠNO je pussy!

Slogan, ki ga je podala moja PR uslužbenka se mi je zdel dovolj dober, da z njim začnem objavo. Zdi se mi, da slogan tudi nevarno prikazuje kruto resnico izjave da je vsa umetnost propaganda, ni pa vsa propaganda umetnost.

Tole objavljam samo zato, ker računam s tem, da takorekoč nobena od udeleženk velike darilne igre na srečo, ni prebrala navodil in ker ne bodo izpolnile pogojev, bodo diskvalificirane jaz pa bom ostala edina udeleženka, ki bo izpolnila pogoje in podala vse izjave v zakonsko določenem roku.

(v resnici ne kuham prav rada, obožujem pa kuharske knjige - opomba avtorja)

Predstavljajte si Bežigrajsko godbo (ker v njej moj žlahtnik igra... mislim da trobento) in moje glasno oznanilo Poloninega velikega darila, ki pa je po moje samo podtalno delovanje v upanju na Stepfordske kulinarične dosežke v Sloveniji.

PolonaP na Frišnem novem jutru podarja knjigo. Žrebala bo čez en teden, da se pa sploh uvrstite v žreb, pa morate izpolnit še kup zahtev.

Zdaj grem pa napisat še verižno pismo in obesti transparent nad Linhartovo. Ha, beat that.

Limonada, sardine, tortica mogoče?

Se sliši kar malce kulinarično. No pa ne bo, vsaj ne tako, da bi vi imeli kaj od tega. Pravzaprav, boste tudi vi imeli nekaj od tega. Z mano boste lahko ponosno delili hecno blogovsko nagrado, videli boste kako jaz pripravim sardine in z mojim absolutnim privoljenjem boste lulali v hlače, od smeha... ob pogledu na torte.

Carmen, ki piše prijeten kulinarični blog Vizija kuhanja, dovolj domač, da se ne počutim kot bi spremljala novo kučino in zraven ne razumela nič (še tega ne da govorimo o krožnikih) in dovolj kul, da golaž spremeni v fensi hrano, mi je podelila nagrado na svojem blogu. Punce z oblikovne očitno rade dobro kuhajo, razen mene, ki sicer obožujem kulinarično teorijo, prakso doma pa prepuščam izvrstnemu kuharju, ki nima nobene veze z oblikovno. Pa tudi s kuhanjem ne, če smo ravno pri tem.

Skratka dobila sem Lemonade stand award, ki me res hecno spominja na Viktorje in Limone. Se spomnite? Seveda morate biti žlahten letnik vsaj 80 in na dol, raje fejst na dol. Revija Stop je podeljevala Viktorje, samo v pisni obliki, tistim, ki so pretekli teden pozitivno izstopali in iz tega so se razvili današnji The Viktorji. Limono pa je podelil seveda tistim, ki so v prteklem tednu prodali kako debelo bučo, ustrelili kozla ali kako drugače brcnili v temo. Vseeno sem zelo vesela vsakega blog priznanja in tale limonada se mi zdi posebej posrečena:

Verjetno bi morala nagrado podeliti naprej in jo tudi bom na nek način, vsem, ki se vam zdi da si limonco zaslužite. Zlobno? Sploh ne, še posebej vesela bom, če se oglasite in poveste zakaj se vam zdi, da zaslužite limonado. Predvsem me zanima ali je vaša sladkana ali se zraven kremžite. Ne pozabite, da so limone zdrave, predvesm zato, ker vsebujejo res veliko C vitamina.

Morda je limonada primerna nagrada za moje sardine, sardine a la Vixi. Če pričakujete razlago zanje, pričakujete od mene preveč.

Da pa se bo nagrada res izplačala, vas bom s svoje race preusmerila na Cake wrecks blog. Ne da moj blog ni najboljši od vseh, le da je tale all in one. Zanimiv, paša za oči, nad duhovito napisan in zmaguje na resnih tekmovanjih, ki se jim reče, kaj pa jaz vem, Blogsy ali Blogskar najbrž. Blog spada med kulinarične, kar morda ne bo več čisto jasno po parih prebranih vnosih. Priporočam kozarec dobre limonade in praznjenje mehurja pred branjem. Vzemite si nekaj časa, ker je pritiskanje gubka "older posts" tako kot kikiriki, ko vzameš enega ne nehaš, dokler vrečka ni prazna. Objavljam le eno slikico in citiram del komentarja nanjo:

I think my favorite part on this one is the random sombrero: like the doctor would come in, consult his clipboard, and say, "Ok, Mr. Smith, I am going to need you to remove all your clothes... but feel free to keep that bitchin' sombrero on."

Posted by Jen on Cake Wrecks

Ne prezrite - takorekoč vse torte so profi izdelave, torej narejene s strani slaščičarjev in pekov...