Čakajoč na srečen konec…

…ali, na koncu bo vse v redu, če ni v redu, še ni konec.

Zofi je še vedno živa. Super ne, samo da nas ne boli, ker misel na smrt take krasne kužike res para srce, pa da se nam ni treba več ukvarjati s to mislijo. Nam bom kar takoj pokvarila dan, zgodba nima srečnega konca. Sploh še nima konca. To, da Zofi še živi ni in ne bi smela biti stvar osebne izbire, morala bi biti stvar vsake izbire. T61 bi moral biti za živali izhod iz hude bolečine in stiske, končanje muk in dostojanstven konec življenja takrat, ko smrt predstavlja bistveno prednost pred življenjem, na fizični ravni. Ko smrt predstavlja bistveno prednost pred življenjem za žival seveda, ne za človeka odgovornega za to žival. In za Zofi smo po malem odgovorni vsi, pa naj vam je to všeč ali ne, vsaj vsi tisti, ki pravimo, da nam mar, da nam ni vseeno. Vsi tisti, ki smo veseli in hvaležni, da to malo zlato zavetišče obstaja, da je lastnica ena Polona, ki ve kaj je evtanazija in se z njo NE strinja, dokler nima od nje korist samo žival in nihče drug. Edino zavetišče, ki deluje po “non kill” pravilih, pri nas. Edino zavetišče, ki se vsakič posebej, brez razmišljanja, ne zmeni za 30 dnevni zakonski rok, ki skrbi za to, da je tam nekdo 24/7 na uslugo živalim in porabi vsak cent donacij za to, da lahko mačka, ki je tam že več kot eno leto, zadovoljna in debela še vedno išče svoj dom. Ker dom lahko najde samo živa jasno. Resno, zavetišče, ki statistično razmerje umrljivosti pri pasji kugi, obrne na glavo, ker nekdo cel teden bedi ob bolnih živalih in reagira na vsak njihov stok in za to preživijo…

Zakaj jih je toliko? Ker od tam pač nobena žival ne gre na slabše, le na enako ali bolje. Si predstavljate, da bi Zofko oddali kar prvemu, ki je klical in je hotel NESTERILIZIRANO ker je RODOVNIŠKA. Se vam svita, kam pes taco moli?

Ne me razumeti narobe, seveda sem zelo vesela, da Zofi še vedno maha s tistim svojim metlastim repom, a se zavedam, da se zadeva tu ni končala. Vseeno ne bo mogla večno ostati tam gor. Počutim se nemočno, ker nisem tista, ki jo Zofi rabi, kajti če bi jo lahko prehranila in imela ograjen vrt, bi namreč tegale ne pisala.

Ponedeljek je in tako zvani veseli december se bliža. Morda bi lahko danes začela proslavljati in nazdravljati. Ker vsak dan dve uri preživim na cesti, bi fino pijana lahko še koga povozila mimogrede, to je zdaj precej moderno početje. Zelo malo verjetno je sicer, da bi s tem odstranila koga, ki je npr. mučitej živali. Zelo malo verjetno je tudi, da imam čas za proslavljanje in prav nič verjetno ni, da bi se takšna še usedla za volan. Vsi ki umrejo v zadnjem času, so namreč neverjetno dobri ljudje. Torej je statistično gledano veliko več verjetnosti, da bo nekdo, pijan, snel s ceste mene, ker se uvrščam med “dobre ljudi”.  Očitno pa je večini precej vseeno na kateri strani statistike živiš.

In veste kaj je najhuje, ker bo ob takšnem zapisu spet hudo samo tistim, ki jim že tako ni vseeno. Res prekleta jajca, vam rečem.

Drugače pa Zofi na dieti poje 1kg ajdove kaše in 400g ribe, divjačine, konja ali kozlička ter porabi 3l ustekleničene vode na dan, če bi kdo slučajno želel Zofki za kak dan kupiti hrano. Ravno tako še vedno išče posvojitelja, hej, lahko tudi resnega sponzorja vsaj. Saj v bistvu jo je treba hraniti samo še do leta 2012, potem bo pa menda vendar konec sveta.

Srečen konec bi to bil, pravzaprav.

 

 

PS: Obljubljam, da naslednji vnos piše Vixi, ki bo vesela in razigrana, se bo hvalila z novimi izdelki, povedala kaj kupujte letos za darila, da bo šlo zraven še za dober namen in bo trdila, da ne verjame v napovedi o koncu sveta.

Verjamem v angele. V nekaj dobrega v vsem, kar se zgodi.

V resnici angelov ni, vsaj ne tistih, vsemogočnih, z labodjimi krili in ostalim sranjem, ki paše zraven. In zgodijo se tudi stvari, v katerih ni prav nič dobrega. Lahko se zlažemo sami sebi in z nekaj malega filozofiranja, verjamemo tudi v angele. Pa še v to, da je v vsem kar se zgodi, nekaj dobrega. Blagor tistim, ki to znajo.

Namen te objave je samo to, da Zofkina zgodba doseže še koga izmed tistih, ki je niso prebrali že na mojpes.net-u, ki ne spremljajo rubrike kuža in muca meseca na strani Zavetišča Horjul, ki niso prebrali moje objave na Otoku zakladov, ki niso oboževalci vixi, na Facebook-u. Koga izmed tistih, ki njene zgodbe ni zasledil pri svojih prijateljih na FB, kakem drugem blogu ali morda dobil njeno zgodbo na mail.

Seveda ne gre samo za Zofi. Tam svoj dom čakajo tudi Mali, Fly, Maureen, Amy, Wine, Oza, Axa, Bond, Ona, Rio, Panda, Najka, Scotty, Loga, Zoro, Toško, Tris, Štrumf... Vseeno, Zofi je tokrat kuža meseca, ker svoj dom v zavetišču čaka že 16 mesecev in tokrat je to zadnji poskus, da se zanjo najde posvojitelj.

Sem omenila, da je Zofka črna rodovniška šarplaninka?

 

Samo dve leti stara, črna, rodovniška šarplaninka?

 

Do ljudi prijazna, samo dve leti stara, črna, rodovniška šarplaninka?

 

Scrkljana, do ljudi prijazna, samo dve leti stara, črna, rodovniška šarplaninka?

 

Sem omenila, da je alergik, poje cca. 25 kg dietne hrane na mesec in ne mara psov?

Ta, zadnji stavek, je verjetno njena smrtna obsodba.

I have a dream, a fantasy. To help me through reality.

 

 

© Vse Zofkine fotografije so last Zavetišča Horjul in tistih, ki so jih zanje posneli.

Ker septembra še ni konec…

Velja omeniti še, ravno tako septemberski, ploščici za sestrici. Vedno me malce skrbi, da personalizirane ploščice na koncu ne bodo všeč naročniku. Sploh tokrat je bila zadeva zelo meni prepuščena in verjetno prvič za tako stvar, nisem pošiljala niti skice. Za vsak slučaj sem jih izvedla tako, da bi se dalo v takem primeru enostavno zamenjati ploščico z imenom. Imena ostanejo in mucki gredo na vrata k Lari in Kaji.

Posebej bi rada pokazala sovo, za katero še vedno ne vem, če bo dosegala namen in je bila narejena testno (svojega diplomanta čaka v Iki), saj za diplomo nimamo nobenega pametnega izreka ali voščila.

Prav tako v september spada še Ruth the cook, ki je bila narejena za darilo. Vesela sem, da mi je uspelo v zelo kratkem času narediti, posušiti (3D elementi se sušijo celo večnost), pobarvati in polakirati tole kuharičko, saj mi za darila ponavadi zmanjka časa. Pa mi ne bi smelo. Ruth je šla v fino rdečo kuhinjo, kjer se res dobro, pravzaprav gurmansko kuha, povrh vsega pa znajo pripraviti domač sladoled iz celega kupa kvalitetnih čokolad.

 
Hm, mimogrede sva nekje vmes s Sonjo dokončali tudi logotip za Sonjo. Za Sonjo, ki ustvarja. Naredila sem ga, podkupljena z njeno punčko iz blaga, s prikupno, uporabno in nadkičasto v najboljšem možnem smislu, skicirkico za male nore ideje, pa še topel flis s kapuco se mi obeta. Ampak pokazala ga pa še ne bom, logotipa, ker prav verjetno se spodobi, da sama “odpre” svojo novo podobo, lahko pa pokukate v njen blog, kako izgleda vodni žig za fotografije, ki je prvi ugledal luč sveta.

 

Šele zdaj, ko sem vse skupaj vrgla na kup, mi je jasno zakaj sem danes cel dan sesala, pomivala in prala, saj verjetno v celem mesecu nisem videla sesalca več kot dvakrat. Priznam, da se niti nisva pogrešala. No mogoče malo, saj se mi zdaj zdi, da se da dihati doma. Od samega navdušenja, sem se šla zvečer (zdaj že včeraj) malo družit še z zavetiškim sesalcem in zavetiškimi mačkami. Še vedno so vse navajene na poljube in še vedno jih veliko čaka na nov dom. Prav vse si zaslužijo tako življenje kot najini trije veličastni.

Post poletno

Poletja je konec in dušo trga nemir. Res narobe obrnjen koledar. Jesen se mi ne zdi bog si ga vedi kaj. Na sosedovem vrtu so zacvetele astre, ki nepreklicno zaključujejo poletje. Napovedujejo ekstremne vremenske pojave v času El Nina. Tudi prav. Vse skupaj naj odneseta veter in dež. V nosnice se mi krade zoprn spomin na sladkoben vonj po pečenem kostanju, ta prav gotovo zaseda rabeljsko vlogo v mojih čutih. Ko bi vsaj ne bila tako na oko privlačna, jesen, ko bi vsaj ne bila lepa in kot pav okičena. Pogrešala bom od sonca razgret kamen, šepet starih zgodb in hladen piš v tistih uličicah, čisto zadaj.

 

 

Narava se mi zdi redko jezna. Prav nikoli morda. Ima miren in stabilen glas. Niti glasna se mi ne zdi, ko mi s kančkom ironije nalaga kamne na prsi. Pa na predel želodca, da obležijo hladni in težki. “Preživela bom, po tvojih merilih, človek.” Grozljivo je, da vsaka sapa izpod metuljevih kril sproti spreminja potek dogodkov, spreminja usodo. Iz togote bi lahko iztrgala srce tistim, ki svoje umazane roke umivajo v stavku – Sam tako ne morem nič spremeniti. Takšni ne morejo nič spremeniti. Niti prispevati. Niti deliti. Ko bi vsaj bili tiho.

Tri dni že pišem ta vnos. Ne morem verjeti, da je teden že čez polovico. V službi vse počaka. Dopoldnevi planirani, Popoldnevi, prav tako. Avto gre na servis. Ta teden skrbim še za luštno malo rusko hrčkasto živalco. Naslednji teden bom po potrebi preživela večere z 90 mačicami in poskušala ne misliti na to, da bi jih bilo treba 30 evtanazirati, ker posvojiteljev enostavno ni. Še vedno jih je kakih osem na kvadratni meter, barve ploščic se v mačjaku skorajda ne vidi več. Kot da bi bilo to zares pomembno.

Foto: Arhiv zavetišča Horjul

Ustvarjanje se je sprevrglo v trdo delo. Ob mizerni plači bi bilo fino tiste za denar postaviti na prvo mesto, pa ne gre. Sanjala sem že nekoč o tem kako prijetno bi bilo pozabiti na vest, delati tisto kar želiš, ne tisto za kar veš, da je prav. Pa bitje srca vedno znova preglasi šelest bankovcev. Neizmerno vesela sem, da je tako. Vseeno je treba plačati položnice, saj dobavitelji raznih energetskih virov in sodobnih signalov nimajo nobenega razumevanja za prazen žep. Še manj za zapuščene živali in dobrodelnost. Občutek imam da obrazložitev, da bi rada sicer ostala povezana s svetom, z denarjem, ki ga namenim njim pa bi raje postala botra VitiCedeviti, ne bi prišla daleč.

Želela sem najaviti termoforčke v Celju, pri Lenki in škratu, že konec tega tedna ter zanimiv projekt Dom in stil, pa ne bom, ker si oboje zasluži nov vnos, tak kot se šika.

Naj tole ostane samo glasen lom srca in opomnik, da vsak posameznik šteje v vsem kar počne. Od vas je odvisno ali pomagate rušiti, ali pomagate graditi.

Dobrodelne licitacije in kriza let

Na spletnem portalu Mojpes.net, redno potekajo licitacije za zavetišče Horjul. Vsakdo lahko sodeluje kot donator predmeta ali kupec. Torej, donator predmeta zadevo podari in postavi izklicno ceno, najvišji ponudnik znesek plača zavetišču Horjul in prejme izlicitirano blago. Predmeti na licitacijah so razni – nove stvari, ki jih niste nikoli uporabili, rabljene lepo ohranjene stvari, ki jih ne rabite več, stvari, ki ste jih sami ustvarili ali celo kar kupili za licitacije…

Do sedaj nisem ravno vzorno sodelovala, nekaj malenkosti sem dala na licitacije, nazadnje pomanjšane sličice iz vixtinske kapele – sten horjulskega mačjaka. Par stvari sem kupila tam, npr. krasno stojalo za knjigo, ki se je nekomu prašilo doma. Pred kratkim sem se odločila, da malo pobrskam in podarim še kak predmet, ki ga nisem sama naredila, kaj kar meni dela gnečo, pa bi lahko komu prav prišlo. Naletela sem na reklamno torbo v velikosti prenosnika z nekega izobraževanja. Ker na smrt sovražim slabe logotipe, natisnjene na reklamni material, ki bi bil brez njih še čisto uporaben, sem se odločila, da jo malenkost predelam. Narisala sem, jasno, kakšno presenečenje, mačka. Preko logotipa in kar z akrili.

Sem se morala kar malo potruditi, ker se barva vpije in seka ven temen material in posledično tudi natisnjen logo. Dela se s čopičem kot na platno, pravzaprav prijetno. In ker se barva vpije, ni videti, da bi slikica hotela razpast, odpast se zradirat ali karkoli. Na 90 pa menda torbe zdajšnja lastnica tudi ne bo oprala in mačkona odplaknila dol. Akrili so seveda vodoodporni ko so suhi, mački pa niso preveč navdušeni nad vodo.

 

 

Finta se mi zdi zelo všečna, zato sem nabrala CD tošlčke, ki jih je podarjala ena od slovenskih političnih strank in preko njihovih grbov in napisov, narisala psa. In seveda na enega tudi mačka. Ta dva bosta na vrsti 21. julija.

 

Bo prav prišlo vse kar se bo nabralo, drug teden gre kar 18 pasjih mladičev na kastracije/sterilizacije, med njimi tudi 9 Najkinih srčkov.

Če vam je v veselje narediti kaj koristnega, malce pobrskajte med šaro, ki vam nabira prah. Pobrskajte tudi med ponujeno robo, ker se najde marsikaj zanimivega. Samo registrirani morate biti pa lahko sodelujete, kot ponudnik in kot kupec. Ampak v obeh primerih si prosim zabožjovoljo, najprej preberite pravila in se jih držite.

Kaj je s krizo let?

Krizo identitete bi rekla raje. Blog je prerasel Giselin template. Že od novega leta osnutek na osnutek. Pa nič. Imam mogoče enotno štampiljko, vizitko, karkoli? Embalažo? Mogoče vem, kaj bom v življenju z vsemi temi mačjimi projekti, ki se odpirajo in zapirajo in stojijo in se tenstajo in cmarijo? Ne maram momentov ko postanem nestrpna, ker se potem nič ne zgodi. In potem malo stojim na mestu. Kaj me definira? Me kaj definira? Bi, ne bi? Močno pink ali raje rdečo? Sploh znam risat? Sploh znam karkoli?

Cel vrag je prepir z več osebnostmi in vse so ti. Večina njih je močno motenih.

Sedem ljubljenih

Napisati sedem ljubljenih ni prav noben piknik. Ampak dvojčki nismo samo blazno zblojeni, ampak tudi blazno iznajdljivi.

Top ljubljeni v sedmih skupinah:

 

Ljudje:

Jasno ljubim mamo in tistih nekaj bližnjih, ki jih imam. Ljubim Makija, kar je precej logično, saj se dugače res ne bi izplačalo prenašati njegove sitne ovnovske narave. Ljubim par prijateljic in prijateljev, ker me ljubijo kljub parim velikim značajskim zoprnijam.

Živali:

Nadljubim mačke, kar bi bilo nesmiselno skrivati. Res jih. Tudi druge živali pravzaprav ljubim, saj prestavljam polže, če jim grozi, da bodo pohojeni, segrevam čebele, da lahko v hladu odletijo domov, pobiram in premikam kače in slepce, ker bi jih drugače z veseljem kdo z lopato po glavi, lavor na vrtu pa ima plavajoči most, da lahko kuščarji in insekti splezajo iz vode, če padejo not. Na lastnem vrtu dejansko pazim, da ne pohodim čebel in čričkov. Celo psom občasno dovolim, da me slinasto poljubijo, čeprav mi smrdijo do nebes.

Kljub temu razumem naravni krog in sistem prehranjevalne verige.

Okolje:

Ljubim naravo. Ljubim vse kar počne, ker se mi zdi popolna. Sonce. Še posebej ljubim morje. In nevihte. Nevihte ob obali. Poleti ljubim celo snežinke, pozimi namreč zimo sovražim. Ljubim stara mesta, ker v njih čutim ljudi, za več stoletij nazaj.

Občutki:

Obožujem občutek ob prvem poljubu in svojo sposobnost, da občutke lahko prikličem, čeprav je od njih minilo že več let. Ljubim občutek utrujenosti po dobrem delu, ne po vsakem napornem delu, samo po tistem ki pusti občutek svobode in koristnosti (after efekt po tednu dela v zavetišču). Ljubim zatišje po nevihti, ko je vse oprano in meni prizanešeno. Ljubim občutek zmagoslavja, ki me prešine ko premagam, ustvarim ali osvojim karkoli. Nora sem na vsak občutek sreče, ki ga čutim, kadar je ob meni karkoli iz teh sedmih skupin. Ljubim celo topo čustveno bolečino, ki mi zelo jasno pove, da je vse resnično in da še vedno stojim na tleh. Ljubim sproščeno norost.

Vonji:

Mačje tačke, mama, cimet, asfalt po dežju v Ljubljani, Hvarska sivka, Dove original, sveže obriti moški brez kolonjske, vrtnice, na morju joda polno jutro, zrak po nevihti, sveže oprano perilo, oljne barve, ozke ulice, majhne cerkve, Lusheva Pied de pepper krema za noge, s kavo pomešan jutranji cigaretni dim.

Hrana:

Polnjene paprike, sardele, špinača, zelenjavne čorbe, curry, česen, sveže kumare, češnje, morska hrana. Ljubim doma pripravljeno hrano, hrano ki ima veliko boljši okus kot izgled, preprosto hrano. Hrano s preprostimi imeni.

Barve:

Vse barve ljubim in vsaka nekam pristoji. V ospredju bi lahko bila rdeča, ker je povezana s še parimi stvarmi, ki jih ljubim.  Rdeč lak za nohte, šminka, rdeči čevlji in obleke, torbe, stene, fasada najine hiše. Barve ljubim dovolj, da ne dopuščam kategoriziranja in manipulacije z njimi. Barve ne ločujem na moške in ženske. Ne trpim pa slabe izbire barve.

Ko bi vsaj lahko napisala čisto vse. Pa se mi ne da in že tako tvegam, da od tu naprej nihče več ne bo bral race zaradi flancanja.

Prejšnji teden sem večino časa preživela v Zavetišču Horjul. Nisem prepričana, da bom uspela občutke sestaviti v obliko, zaenkrat vem le to, da zdaj razumem precej več kot prej in potrjeno, for the record, ljubim mačke. Vem tudi to, da česa tako napornega nisem počela še nikoli.

Če bi rad kdorkoli, kakorkoli priskočil na pomoč živalim, so na Mojpes.net-u, pisanje Gargamel, napisani namigi kako.

Življenje smrdi, potem pa umreš.

Včeraj sem morala prvič v življenju potrdit evtanazijo za mladega, prostoživečega, levkotičnega mucka. Srce se mi trga.

Prav takšen je bil kot Orinđ (na sliki) in okoliški otroci so mu že dali ime. Preklet bodi, kdor ga je vrgel ven. Ali njegovega nekastriranega očeta. Ali nesterilizirano mati.

Ni prav. Nič več ni prav na tem pofukanem svetu. Ne morem risat nič. Še najmanj mačke. Vse kar sem lahko narisala je za vrat obešen, crknjen zajec iz blaga.

Ne da ne morem risat. Nič ne morem. Gnusi se mi že sam obstoj. Čakam da bo ura tri, da grem na občino prijavit ODD, ki danes nima nobenega pametnega smisla več. Čakam, da bo tri, da grem po prazen mačji transporter in poravnam račun za test.

25 izdelkov čaka, da jih odnesem v eno luštno trgovinico in jih poskusim spraviti v evre. Seveda to ne bo ta teden, ker traja osem dni, da te občina spravi v register. Če se slučajno pretopijo v denar, upam, da ga ne bom dajala za pozitivne teste za muce, ki jih ljudje razmetavajo po cestah. Mogoče se bom cele zadeve s prodajo veselila kdaj drugič, drug teden mogoče.

Danes se mi vse zdi precej nesmiselno.

V del zemlje ujeto

Z vsemi elementi spojeno. Na zraku, v ognju in vodi iz zemlje. Dve prav posebni duši moje krvi. Mati in sin virtuoza, hči le nemi opazovalec izza objektiva.

 

Bonca je bila včasih Bonifacij, potem pa so to prijatelji poenostavili in poženščili. Ostala je Bonca od časov, ko se je nickname-u še reklo partizansko ime.

V letih kar jo poznam, od kar je moja mati, je kljub peklu ohranila nežno dušo in milino,

 

 

twisted sense of humour, ki se v sklopu mentorstva prenaša na Matica

(škrat je Matičevo delo)

 

običaje ter ljubezen do živali in narave

 

 

in čut za estetiko.

 

  

 

 

Njeni dve jabolki sta različne sorte a kljub temu sta si podobni kot je jabolko jabolku le lahko podobno. Matic ni imel lepega otroštva. Bolezen je zaznamovala njegovo pot in bala sem se, da njegova pot ne bo nikoli vodila nikamor. A vseeno je pot potrebna, tudi če hočeš nikamor. Zgodila se je meni tako ljuba podoba feniksa, ki vstaja iz svojega pepela. Nadvse cenim njegovo voljo in talent. Predvsem cenim tisto, kar je nastalo na tej z ostrimi kamni posuti in s trnjem obdani poti. Iz malo nore družine, še en nor sadež, ki je ohranil dušo in nežnost s čudovitim družinskim humorjem,

 

običaje ter ljubezen do živali in narave

 

 

 

in čut za vse estetsko seveda.

 

 

 

 

Kljub izjemno nenavadnemu naboru še ostalih družinskih članov, si verjetno ne bi izbrala “normalne” družine, tudi če bi jo lahko. Normalnost je precenjena, družina pa nična vrednota, če ni spoštovanja.

Sladka nostalgija

PolonaP me je spomnila na tista leta... Polona me spomni na vse sorte, na take stvari, ki latentno počivajo nekje spodaj in se očitno vztrajno upirajo temu, da bi dvignile moj ugled. Ne vem sicer če to drži, saj je večina stvari, ki me prevzamejo in "delajo posebno" takšnih, ki veljajo za staromodne, obupno nepopravljivo romantične, neopisljivo preproste ali preprosto wierd. In potem ona piše o Scarlett in jaz se sprašujem, zakaj Scarlett nisem omenila že jaz, zakaj nisem pisala o njej, o nori ljubezni, ki tiči za štirimi urami filma ali v dobrih 15 cm debeline knjig. Ona je vendar moj idol. Moja Madonna iz leta 1850 in nekaj. "Frankly my dear, I don't give a damn" je moja najljubša filmska fraza in potihem si vedno želim, da bi to izrekla Scarlett Rhetu, namesto obratno. In potem Mary Poppins! Damn! Film ob katerem sem nazadnje, pri svojih 33 (letos), s solzami v očeh ploskala in poskušala pravilno zraven prepevati:

Supercalifragilisticexpialidocious (superkalifrađelistikespialidoušs)

Kakih 30 let nazaj je z mano to prepevala moja manči.

Oh in sploh naj ne začnem o tem, da sem kot majhna punčka na veliko lagala o čarobni paličici, ki jo imam skrito v premogovni drvarnici, na notranjem dvorišču hiše na Starem trgu 9. Ja, ja, pod kupom premoga je jama in tam imam skrito paličico. Taka zlata je, v roza odejico zavita... Ampak mamici in očiju pa ne smem povedati, da jo imam. Ne bi razumela, saj onadva ne čarata. Halo!? Harry Potter?! Jasno Rowlingova je ukradla mojo zgodbo, mojo biografijo pravzaprav in napisala uspešnico. Uspešnico od katere bi morala jaz dobivati, recimo en cent od prodanega izvoda, uspešnico, ki je v prodaji mirno sklatila s prvega mesta Biblijo, ki je najbolje prodajana pravljica že 2000 let!

Bo že držalo, da so vse najlepše pesmi že napisane. V resnici pa so vse tele litanije samo moj kompliment. Kadar rečem, da si želim, da bi to naredila/narisala/napisala jaz, takrat mi je to res zelo, zelo všeč.

Vedno zaidem. Kako hitro. Polona me je spomnila na tesne stopnice v Ljubljanskih Križankah, o tem sem hotela pisati. Na polno dvorišče premladih kadilcev. Na kamnite stopnice tam zadaj in kamnita korita, kjer je občasno zrasla kakšna... kak luštrek. Na podstrešne risalnice. Na neko drugo Polono, pa legendo Jožico in Šafrana, ki je na momente pozabil, da je v razredu polnem znanja željnih. Na tisto za umetnostno zgodovino, ki sem jo imela res rada. In na Močnika, ki ga še danes ne maram. Pa moja mama tudi ne. Sem pa kljub temu odnesla nekaj malega risanja, ki ga ob manj zoprnem profesorju ne bi. Polonin projekt 30 dni avtoportretov je potihnil, pa mi je bil všeč. Vsaka študijska risba me spomni na pručke in risalne deske in na risanje stola do nezavesti. Istega stola, ki ga je na tej isti šoli risala tudi moja mama, 15 let pred mano. In skicirke, ki je bila takrat prevečkrat prazna, kdo pa je maral domačo nalogo. Vmes je odmevalo Smrekar, Koman, Klančar, sreda, prvi dve uri! Ahmmm, zaspala sem, zamudila sem, avtobusa ni blo... Tako zelo sem se vživela, da sem začutila kako sem se počutila takrat. Kakšen je bil občutek pred uro, med risanjem. V mislih so se pojavili obrazi, ki so v skoraj sklenjenem krogu strmeli v isti motiv, vizirali, radirali... S tem metuljčkastim občutkom v želodcu sem obrnila list v skicirki in s tresočo roko poskusila skicirati Debelega, ki je spal spanje pravičnega na kavču. Hvaležen objekt za risanje "portreta", saj se ne premakne niti za milimeter in za rezultat na listu mu prav malo mar.

V mislih je grmel Močnikov glas - Ne riši jih takšne kot bi želeli izgledati! Riši takšne kot so! Grobovškova ima podbradek, nariši ga! Ona ni lepa, nariši takšno kot je!

Se vam že kaj sanja, zakaj ga nisem marala?

Prav, pač nimam več pojma. Naj vam namignem - študijsko risanje - ne tako zelo easy. Občutek pa je bil dober. Občutek je imel kakih 17 let in nobene skrbi v življenju, razen kako hitro lahko med glavnim odmorom pride do Drame in tam ob kavi pokadi čimveč cigaret. Če mislite, da je Občutek takrat razmišljal kaj bo delal ko bo star 33 let, se zelo motite.

Prav resno resnično sem čutila All starke na nogah. Naredite to kdaj, vrnite se tja, zaprite oči in samo uživajte.

I feel Fensi today. Fensišmensi.

Pri FensišmensiTM Ani sem si zaslužila Fensišmensi značko, kar mi je v čast.

Fensi navdahnjena sem naredila "moje fensi gnezdece", ki mi je bilo v veselje. Navdih je prišel pravočasno. Hvala Ana.

Ploščica je narejena za darilo bodoči mamici, ki se s svojim ljubezenskim ptičkom seli v novo kul stanovanje. Želja je bila da je darilo zanjo, da namiguje da bo stanovanje kul ter da se vidi, da kmalu prihaja nov član. Ptice s svojo simboliko so se ponudile za motiv, gnezdo sem zamenjala z mehko blaznino z jako modernim polkadot vzorcem. Obstoječemu jajcu sem dodala tri, ker od viška ne boli glava, ne bi pa mi bilo všeč, da se kasneje odločita za nove piščančke, ki pa manjkajo na družinskem portretu. Fensi je nov Kul. Opomba avtorja.

Valentinov poklon

K hiši sem privlekla akrile. Čeprav akrili niso moj materijal in slikanje ni moja vrlina. Slikice so se kuhale v glavi in zdaj ko padajo ven, lahko rečem, da sem upala da bodo takšne kot tale valentinček. Vedno sem mislila, da bi morala slikati tako, kot slika moja manči. Tako zares. Pokrajine in tihožitja. Tako študijsko in realno. Tako mi je bilo všeč. Saj sem poskusila, pa so bili poskusi tako klavrni, da me je slikanje minilo. Nimam potrpljenja, barve, svetlobe in sence ne vidim tako dobro kot moja mama. Kako lahko je priznati, da je v nečem tvoja mati veliko, veliko boljša. S ponosom priznati. In ravno ona je rekla - zakaj pa ne naslikaš tvojih muckov, jaz mislim, da bi bili super. Zakaj že ne? Ker sem padla v das ploščice. Ker sem imela doma samo vodenke, suhe barvice, olja ki se neskončno dolgo sušijo, pastelne krede, barve za keramiko, barve za steklo, za tekstil in svilo... Niti enega samcatega lončka akrilne barve, ki: se hitro suši, je ultra prekriven, daje vtis olja če to želiš in je vodoodporen.

Prvi poskusi so mi potrgali živce. Nobenega prelivanja! Kot bi barvala z barvami za cestne oznake se mi je zdelo. Flehice brez malo prostornine. Za popizdit! V parih poskusih sem našla nek svoj način povdarkov, ki kar dobro naredijo svoje. Prepričana sem, da bo z vsako naslednjo le še bolje. Tako sem včeraj posvetila popoldan in del noči za valentinčka Samota, ki lovi zadnji vlak na posebnih valentinovih licitacijah za Horjul. Vtaknila sem ga v okvirček iz Ikee, ki se da obesiti na steno ali postaviti na polico. Če se vam zdi, da bi lahko darovali kak evro za živali in v zameno dobili še valentinovo darilo, lahko poskusite ponuditi najvišjo ceno. Vsekakor se mi zdi, da izdelkom tak namen da Posebno Dodano Vrednost. Drobno pisanje s čopičem 0 in barvo ki se noro hitro suši, mi je zvleklo par sočnih z jezika.

Tole je Samo, ki vas gleda iz srca:



Imejte v mislih, da je slika original vixi in da bo moji smrti prekleto veliko vredna. Morda naložba v dediščino, za vaše otroke.

Še bom packala z akrili, kar všeč mi je kar nastane, čeprav spada pod kul kjut kič kategorijo.