Muca copatarica

Ne. Samo copatarica, Vesna Copatarica. Tako ljubki so se mi zdeli, tako večen model, very Mary Jane.

Sredi noči sem morala iz zelo šumeče vrečke vlečt ven filc, zrezat krojček, odrezat filc in sešit vsaj enega. Sredi noči sem se spravila nad črn filc s črnim cvirnom. Brezveze najbrž razlagam, da sem šla spat objokana, saj sem oči utrudila do nezavesti in se v poltemi še zbodla parkrat zelo kvalitetno. Naslednji dan, na svetlobi, pa sem jih končala. In obrobila. In zdaj jim manjka samo še nekaj rožnato kičastega spredaj, ampak še ne vem kaj.

Seveda da sem ponosna. Kot prava copatarica sem ob sveči (to je pesniško pretiravanje), na roke, šivala majhne copatke. Pa sploh ne šivam v resnici, nikoli. Na roke, ste dobro prebrali? Na roke! Tudi nogic zanje še ni na zunanji strani trebuha in prav lahko se zgodi, da bodo nogice zahtevale modre povdarke na copatkih...

Sem omenila, da je postopek izdelave neverjetno preprost? Vseeno, tu so.

Kroj za tele modne mini čeveljce sem kupila pri preciouspatterns za slabe 4$. Best buy za lastno zabavo - super razloženo, postopek v slikah in kroj v več velikostih, v PDF formatu.

Drugič... neizmerno ljubko.

Lastne stvaritve so me začele razveseljevati in skrbi me, da mi pada kriterij. To menda pride z leti. Znižal se mi je kriterij za življensko okolje. Če sem včasih mislila, da moram živeti v centru Ljubljane in da mora biti stanovanje pred vselitvijo v piko opremljeno, mi je danes v veselje hiša daleč na periferiji in daleč od tega, da je opremljena. Če je bil moj fant včasih najmanj princ s kupom vrlin, sem danes zadovoljna s srčnim moškim s kupom napak. Pri hrani že prej nisem bila izbirčna, danes sem še manj. Kriterije tiščim visoko pri moralnih zadevah, prijateljstvu, človečnosti in mislila sem, da pri svojih izdelkih.

Res se redko zgodi, a očitno me mački hitro prepričajo, zgodila se je tale mala glavica, približno 2 cm velika iz volnenega prediva. Po eni uri prebadanja volne sem strmela v mali obrazek in se važila sami sebi, kako zelo ljubek je. Nič nisem vadila, po tisti malce ponesrečeni marjetici sem sfilcala še eno 3D kroglico in potem mačka. Res ni težko in ko dobiš malo občutka v prste se z iglo dela kot z modelirko v glini. Med strmljenjem in navduševanjem pa sem se v glavi ubadala z drugo stvarjo - s tremi N - namembnost, namembnost in še enkrat namembnost. kaj bi zdaj s tem... Ana je enkrat napisala Anything can be a brooch. Morda pa res.

In še fotografija mojega novega objekta občudovanja. Ena zelo povečana, kjer se vidijo vse frleče dlakice in majhna, ker v resnici se teh cufkov skoraj ne vidi.

Kompleti po deset...

Danes me je nabasan v nabiralnik čakal paketek od Simone. Takoj sem vse razstavila, poiskala iglo in se ob humornih opazkah sostanovalca lotila woodooja. Ugotovil je, da bi lahko naredila podložke za na noge stolov ali pa permanentne vatke za odstranjevanje make upa.

Jaz sem naredila rožo, ne čisto do konca, saj sem tik pred koncem zlomila iglo. Simona hvala za noro zabavo na ponedeljek. Izdelek je furjavosti primeren in na voljo sem imela le te tri, uporabljene barve. Zdaj mi je jasno zakaj igle za filcanje prodajajo v kompletih po pet in deset. Pazit moram, da mi na Ebayu kdo ne spelje paketa z desetimi barvami preje in tremi dragocenimi iglami.

Za podlogo sem vzela peno, ki sva jo spravila ne vem zakaj že, z njo pa je bil obložen kavč ko sva ga kupila. Prepognila sem jo na pol, dobila kakih 5 cm debeline in jo stlačila v božično vrečko iz blaga. Super in zelo na hitro narejen povšterček.

Prvi vtisi? Uf, kakšen žur! Precej zasvojljivo in sproščujuče, po nekaj časa, tudi naporno. Kosmato, prijetno na otip, če je lepo narejeno - hudo fensi.

Ni mi ravno v ponos, a vse je enkrat prvič...