Rokoforčki?

[Ročni termoforčki. Vixiforčki. Ali pa samo kičiforčki.]

° p e p e r m i n t ° je objavil malo šolo kvačkanja grelčkov za roke. Kolibri je podala najbolj jasna in simpl navodila za izdelavo nepogrešljivega in nadvse modnega koščka garderobe. Povrh vsega, jih v zameno za komentar in dober glas tudi podarja, na podlagi žreba, enkrat okrog božiča.

Ne tako dolgo nazaj sem kupila par prejic hecne kosmate niti iz katere naj bi nastali ravno grelčki. Na pletilke seveda, ker štrikanje je nadvse kul in jaz to obvladam… Izkazalo se je, da je nit strašno nekvalitetna in jaz morda pletilk vseeno ne obvladam tako zelo, kot bi si želela, predvsem pa ne tako zelo, kot je to odzvanjalo v moji glavi. Po treh neuspelih warmerjih, sem zagnala pletilke v kot in prekucnila celo hišo, da sem se dokopala do kvačke, ki reva ni videla svetlobe že kakih 20 let zagotovo. Na kavč sem si privlekla še knjigo z raznimi kvačkarskimi nasveti in soboto preživela na kavču, v pižami, s krčem v desni roki, medtem ko je temperatura zunaj nihala med –10 in -20°C.

Pa sem kvačkala in parala, se jezila, vmes jezno metala drva v kaminsko peč, kot bi bila ona kaj kriva in podila mačke iz naročja, ki niso hoteli razumeti, da tokrat klobka volne ni njihova priljubljena igrača, ampak center vseh mojih razrvanih živcev.

In ko je nastal prvi, je bil drugi dokončan na dušek. Sicer sem ga ravno tako popravljala saj sem spet nekje vmes narobe štela, a vseeno mi ni več vzel pol življenja ali celega dneva.

Težko bi povedala kako hvaležna sem starimami za to znanje. Če ne bi odšla tako mlada, bi morda tudi jaz ne porabila celega dneva samo za razmišljanje za začetek, ampak bi tole obvladala. Vem, da je ponosna, ker sem vključila vso možno trmo in gotovo se ji je kolcalo tam kje na oblaku, saj sem veliko časa vmes mislila nanjo in imela pred očmi njene spretne prste, ki so pletli in kvačkali kot bi se rodila s pletilko v roki. Predvsem je gotovo vesela, da je končno dočakala dan, ko sem končala dva enaka dela, torej par nečesa pletenega.

Skratka rokoforčki so končani. So nad kičasti in kolikor se je le dalo drugačni od Kolibrijevih, ki so preprosto elegantni in vsestranski.

 

Vsekakor bodo še nastajali, vsaj ta trenutek zelo verjamem v to. Vesela bom priporočil za nakup preje, bombaž, bambus, karkoli naravnega, morda celo bio ali organskega, če seveda od slovenskih trgovin ne pričakujem preveč.

 

Obljubim, da ne bodo vsi tako zelo… hmm… madamski.

 

Drugič... neizmerno ljubko.

Lastne stvaritve so me začele razveseljevati in skrbi me, da mi pada kriterij. To menda pride z leti. Znižal se mi je kriterij za življensko okolje. Če sem včasih mislila, da moram živeti v centru Ljubljane in da mora biti stanovanje pred vselitvijo v piko opremljeno, mi je danes v veselje hiša daleč na periferiji in daleč od tega, da je opremljena. Če je bil moj fant včasih najmanj princ s kupom vrlin, sem danes zadovoljna s srčnim moškim s kupom napak. Pri hrani že prej nisem bila izbirčna, danes sem še manj. Kriterije tiščim visoko pri moralnih zadevah, prijateljstvu, človečnosti in mislila sem, da pri svojih izdelkih.

Res se redko zgodi, a očitno me mački hitro prepričajo, zgodila se je tale mala glavica, približno 2 cm velika iz volnenega prediva. Po eni uri prebadanja volne sem strmela v mali obrazek in se važila sami sebi, kako zelo ljubek je. Nič nisem vadila, po tisti malce ponesrečeni marjetici sem sfilcala še eno 3D kroglico in potem mačka. Res ni težko in ko dobiš malo občutka v prste se z iglo dela kot z modelirko v glini. Med strmljenjem in navduševanjem pa sem se v glavi ubadala z drugo stvarjo - s tremi N - namembnost, namembnost in še enkrat namembnost. kaj bi zdaj s tem... Ana je enkrat napisala Anything can be a brooch. Morda pa res.

In še fotografija mojega novega objekta občudovanja. Ena zelo povečana, kjer se vidijo vse frleče dlakice in majhna, ker v resnici se teh cufkov skoraj ne vidi.

Kompleti po deset...

Danes me je nabasan v nabiralnik čakal paketek od Simone. Takoj sem vse razstavila, poiskala iglo in se ob humornih opazkah sostanovalca lotila woodooja. Ugotovil je, da bi lahko naredila podložke za na noge stolov ali pa permanentne vatke za odstranjevanje make upa.

Jaz sem naredila rožo, ne čisto do konca, saj sem tik pred koncem zlomila iglo. Simona hvala za noro zabavo na ponedeljek. Izdelek je furjavosti primeren in na voljo sem imela le te tri, uporabljene barve. Zdaj mi je jasno zakaj igle za filcanje prodajajo v kompletih po pet in deset. Pazit moram, da mi na Ebayu kdo ne spelje paketa z desetimi barvami preje in tremi dragocenimi iglami.

Za podlogo sem vzela peno, ki sva jo spravila ne vem zakaj že, z njo pa je bil obložen kavč ko sva ga kupila. Prepognila sem jo na pol, dobila kakih 5 cm debeline in jo stlačila v božično vrečko iz blaga. Super in zelo na hitro narejen povšterček.

Prvi vtisi? Uf, kakšen žur! Precej zasvojljivo in sproščujuče, po nekaj časa, tudi naporno. Kosmato, prijetno na otip, če je lepo narejeno - hudo fensi.

Ni mi ravno v ponos, a vse je enkrat prvič...