Življenje smrdi, potem pa umreš.

Včeraj sem morala prvič v življenju potrdit evtanazijo za mladega, prostoživečega, levkotičnega mucka. Srce se mi trga.

Prav takšen je bil kot Orinđ (na sliki) in okoliški otroci so mu že dali ime. Preklet bodi, kdor ga je vrgel ven. Ali njegovega nekastriranega očeta. Ali nesterilizirano mati.

Ni prav. Nič več ni prav na tem pofukanem svetu. Ne morem risat nič. Še najmanj mačke. Vse kar sem lahko narisala je za vrat obešen, crknjen zajec iz blaga.

Ne da ne morem risat. Nič ne morem. Gnusi se mi že sam obstoj. Čakam da bo ura tri, da grem na občino prijavit ODD, ki danes nima nobenega pametnega smisla več. Čakam, da bo tri, da grem po prazen mačji transporter in poravnam račun za test.

25 izdelkov čaka, da jih odnesem v eno luštno trgovinico in jih poskusim spraviti v evre. Seveda to ne bo ta teden, ker traja osem dni, da te občina spravi v register. Če se slučajno pretopijo v denar, upam, da ga ne bom dajala za pozitivne teste za muce, ki jih ljudje razmetavajo po cestah. Mogoče se bom cele zadeve s prodajo veselila kdaj drugič, drug teden mogoče.

Danes se mi vse zdi precej nesmiselno.

V del zemlje ujeto

Z vsemi elementi spojeno. Na zraku, v ognju in vodi iz zemlje. Dve prav posebni duši moje krvi. Mati in sin virtuoza, hči le nemi opazovalec izza objektiva.

 

Bonca je bila včasih Bonifacij, potem pa so to prijatelji poenostavili in poženščili. Ostala je Bonca od časov, ko se je nickname-u še reklo partizansko ime.

V letih kar jo poznam, od kar je moja mati, je kljub peklu ohranila nežno dušo in milino,

 

 

twisted sense of humour, ki se v sklopu mentorstva prenaša na Matica

(škrat je Matičevo delo)

 

običaje ter ljubezen do živali in narave

 

 

in čut za estetiko.

 

  

 

 

Njeni dve jabolki sta različne sorte a kljub temu sta si podobni kot je jabolko jabolku le lahko podobno. Matic ni imel lepega otroštva. Bolezen je zaznamovala njegovo pot in bala sem se, da njegova pot ne bo nikoli vodila nikamor. A vseeno je pot potrebna, tudi če hočeš nikamor. Zgodila se je meni tako ljuba podoba feniksa, ki vstaja iz svojega pepela. Nadvse cenim njegovo voljo in talent. Predvsem cenim tisto, kar je nastalo na tej z ostrimi kamni posuti in s trnjem obdani poti. Iz malo nore družine, še en nor sadež, ki je ohranil dušo in nežnost s čudovitim družinskim humorjem,

 

običaje ter ljubezen do živali in narave

 

 

 

in čut za vse estetsko seveda.

 

 

 

 

Kljub izjemno nenavadnemu naboru še ostalih družinskih članov, si verjetno ne bi izbrala “normalne” družine, tudi če bi jo lahko. Normalnost je precenjena, družina pa nična vrednota, če ni spoštovanja.

Male živalice

Bom nahitro, ker me boli trebušna od joge, me bolijo hrbtne mišice od joge in me boli vrat. Od joge. Lesena sem kot šperplata in Kundulini joga, ki se mi res ne zdi naporna proti lanski dinamični, pretegne prav vsako mišico v telesu, čeprav se mi zdi da sem naredila par preprostih vaj, preostanek vadbe pa prepevala in meditirala. Na začetek polne lune se zapre neko okno... energijsko okno? Ne vem več, vem samo, da je dober čas da delamo na sebi in smo pozitivni.

Rada bi predstavila dve mačkici:

Zajčka Pikca, ki ga ni več z nami, njegov portretek pa sem delala z neko posebno toploto v srcu. Prošnja za portret mi je segla do srca, denar za ploščico je šel na Repek za nekega mucka, ki je trenutno potreben pomoči. Za preminule živalice se reče, da gredo na mavrico, zato tudi mavrica. Upam, da bo Bučki v lep spomin.

Če se tudi vam zdi podoben kužatu in se sprašujete zakaj nima zobkov... Zajcem zobki v resnici ne štrlijo iz ustec in vidi se jih samo če vohljajo in privzdignejo nos, oziroma dvignejo smrček!

Tresla se je gora, rodila se je miš. miš v špajzi.

Za dva strašna pirata, plošček za na vrata. Da bosta našla v svojo sobo.

Zadnji dve sta me izmučili. Po naročilu, če motiv ni moj... uf zajebano. Ampak sta mi zdaj grozno všeč in se je splačalo. Mečkala sem pa dolgo. Priznam.

Bodite torej pozitivni. Vsaj do polne lune, potem lahko v miru naprej furamo vsak svojo depro.