V del zemlje ujeto

Z vsemi elementi spojeno. Na zraku, v ognju in vodi iz zemlje. Dve prav posebni duši moje krvi. Mati in sin virtuoza, hči le nemi opazovalec izza objektiva.

 

Bonca je bila včasih Bonifacij, potem pa so to prijatelji poenostavili in poženščili. Ostala je Bonca od časov, ko se je nickname-u še reklo partizansko ime.

V letih kar jo poznam, od kar je moja mati, je kljub peklu ohranila nežno dušo in milino,

 

 

twisted sense of humour, ki se v sklopu mentorstva prenaša na Matica

(škrat je Matičevo delo)

 

običaje ter ljubezen do živali in narave

 

 

in čut za estetiko.

 

  

 

 

Njeni dve jabolki sta različne sorte a kljub temu sta si podobni kot je jabolko jabolku le lahko podobno. Matic ni imel lepega otroštva. Bolezen je zaznamovala njegovo pot in bala sem se, da njegova pot ne bo nikoli vodila nikamor. A vseeno je pot potrebna, tudi če hočeš nikamor. Zgodila se je meni tako ljuba podoba feniksa, ki vstaja iz svojega pepela. Nadvse cenim njegovo voljo in talent. Predvsem cenim tisto, kar je nastalo na tej z ostrimi kamni posuti in s trnjem obdani poti. Iz malo nore družine, še en nor sadež, ki je ohranil dušo in nežnost s čudovitim družinskim humorjem,

 

običaje ter ljubezen do živali in narave

 

 

 

in čut za vse estetsko seveda.

 

 

 

 

Kljub izjemno nenavadnemu naboru še ostalih družinskih članov, si verjetno ne bi izbrala “normalne” družine, tudi če bi jo lahko. Normalnost je precenjena, družina pa nična vrednota, če ni spoštovanja.