Včeraj sem morala prvič v življenju potrdit evtanazijo za mladega, prostoživečega, levkotičnega mucka. Srce se mi trga.
Prav takšen je bil kot Orinđ (na sliki) in okoliški otroci so mu že dali ime. Preklet bodi, kdor ga je vrgel ven. Ali njegovega nekastriranega očeta. Ali nesterilizirano mati.
Ni prav. Nič več ni prav na tem pofukanem svetu. Ne morem risat nič. Še najmanj mačke. Vse kar sem lahko narisala je za vrat obešen, crknjen zajec iz blaga.
Ne da ne morem risat. Nič ne morem. Gnusi se mi že sam obstoj. Čakam da bo ura tri, da grem na občino prijavit ODD, ki danes nima nobenega pametnega smisla več. Čakam, da bo tri, da grem po prazen mačji transporter in poravnam račun za test.
25 izdelkov čaka, da jih odnesem v eno luštno trgovinico in jih poskusim spraviti v evre. Seveda to ne bo ta teden, ker traja osem dni, da te občina spravi v register. Če se slučajno pretopijo v denar, upam, da ga ne bom dajala za pozitivne teste za muce, ki jih ljudje razmetavajo po cestah. Mogoče se bom cele zadeve s prodajo veselila kdaj drugič, drug teden mogoče.
Danes se mi vse zdi precej nesmiselno.
13 Comments:
Vixi, en objemcek zate, da se bos bolje pocutila :).
Za ljudi, ki pa grdo delajo z zivalmi pa nimam besed, najraje bi jim......
Bogi muc, verjamem da se ti je vse zagnusilo.
Vseeno hvala, ker si velik človek in pomagaš tem bogim revčkom, ki jih drugi zavržejo kot smeti. Ne, ni mi jasno kako lahko zavržejo tako prikupno živo bitje. Ali pa ne poskrbijo za sterilizacijo/kastracijo, če jim že ni do tega, da bi imeli podmladek.
Juhu, Vixi izdelki bodo v trgovini. Čestitke in veliko prodanih izdelkov. Tudi če boš s prisluženimi evrčki pomagala tem drobnim srčkom.
Tokrat ti pa tudi jaz pošiljam en objem takole čez net. Žalostno :( Mi še kar jokamo za "našo" muco, ki je šla spat v napačen avto. Ne razumem ljudi, kako lahko zavržejo žival, nagajajo nam, ki skrbimo za prostoživečke. Ker mislijo, da so vse umazane, bolane, da bo spet gora mladičev.. Kako jim včasih paše zapret usta z razlago, da so vse sterilizirane, zdrave, cepljene, včasih skoraj prehranjene :)
Sva pa usklajeni, sem tudi danes oddala vlogo, le da kar preko neta, sem izkoristila certifikat. Ker sem prelena, da bi šla v živo oddat. Nekako moram tisti moj projekt naprej spravit.
Tvoj vem, da bo uspešen. Ploščice so noro dobre. Držim pesti, da bo šlo dobro.
Ojoooj vixi. :( Pomojem si ne predstavljaš, kako te razumem. :(
Ampak vseeno - super za izdelke. Saj nam boš zaupala, kje jih najdemo, kajne? :)
Hvala vsem. Nič bolje se ne počutim :/ Čeprav veš da je "prav" in boljše zanj in za te, ki so ostali, to nikakor noče preglasiti bolečine. Tole bo lepo moralo obležati na srcu in mogoče je prav tako. Prepričana sem, da če ne bi bolelo, bi bilo nekaj hudo narobe.
Sonja sem strašno vesela, da boš premaknila stvari (tudi zase sem). Sploh si en srček, saj veš to, a ne? In fovš sem ti za digitalni podpis, sem šla ven, ko je najbolj lilo.
Bom povedala za trgovinico, seveda, samo nočem tega narediti prej, preden stvari sploh nesem tja :)
Mijav :(
Skoraj brez besed. Tega ne morem in ne morem pa tudi nocem zastopiti. Se dobro, da obstajajo ljudje s tako velikim srcem kot ga imas ti. Glede izdelkov pa lahko recem le BRAVO! in ne dvomim, da se bodo prodajali.
vem, kako ti je. pa vem, da danes nič ne pomaga... tudi jutri ne bo in še kak dan kasneje ne. obleži na srcu, tako kot praviš, le da je s časom teža znosnejša, lažja ...
jaz se še vsake toliko spomnim tiste črne kepe žalosti, ki je ležala na ovinku, ko sem našo zverinico peljala k zdravniku. prazniki so bili, se mi zdi, da velikonočni. par dni je ležala (so bili potem glasni sosedje. ko se jih vprašala zakaj se niso ustavili, so vsi rekli, eh, sem mislil, da je ziher crknjena ... no comment!) zbil jo je avto. sem mislila, da ji bomo pomagali. pa jebilo prepozno. rak. božjast. starost. uboga starka je gnila pri živem telesu. ko sem jo prijela v roke je pa predla kot najsrečnejše bitje na svetu. celo večnost (s kupom telefonskih klicev in solz) so me čakali v ambulanti, da sem pokimala. še danes nisem prepričana, da je bilo prav ... :(
drži se mala moja :*
Hvala Mojmojček, hvala vsem :(
Sebe ne vidim z nič večjim srcem kot ga imajo drugi primerki moje vrste. Moje srce (če je vse v redu z njim) tehta od 250 do 300 gramov, toliko kot večina povprečnih ženskih src. Tudi z IQ rezultatom sem kar zadovoljna in psihološki testi niso nikoli pokazali kakih posebnih motenj.
30 dkg srca in nekaj malega zdrave pameti, pa bi bilo življenje takoj znosnejše, preden umremo.
Pri meni te nekaj malega čaka. Če jasno želiš :)
Vixi, upam, da boš z vsakim dnem spet bolj vesela.
Za kretene, ki kakorkoli grdo ravnajo z mucki, kužki,... pa sploh nimam besed.
Joj Vixi, kaj bi dala za svet samih prijaznih,igrivih, skrbnih, širokosrčnih ljudi. Ljudi, ki cenijo, spoštujejo vse okoli sebe. Naj bo tu muc, drevo, žena, sosed ali otrok! Takih kot si ti, kot so punce z bloga in naši prijatelji. Takih, ki brezpogojno delijo nasmehe, ki radi pojejo, plešejo, vohajo dež, igrajo ristanc,... Seveda je to utopija! Vendar sem prepričana, da me, TI in še nekaj je takih po svetu, s svojimi dejanji dajemo zgled in s tem pripomoremo k vsaj malo svetlejšemu jutri.
"We each leave our mark on the world every moment of every day through the choices we make and the actions we take"
In seveda, čestitke, da bodo tablice kot sonček razveseljevale tudi ostale domove
Evo, pa plačem...taki dnevi so za en drek in jih ne pozabiš. Boli in stiska.
Post a Comment