Limonada, sardine, tortica mogoče?

Se sliši kar malce kulinarično. No pa ne bo, vsaj ne tako, da bi vi imeli kaj od tega. Pravzaprav, boste tudi vi imeli nekaj od tega. Z mano boste lahko ponosno delili hecno blogovsko nagrado, videli boste kako jaz pripravim sardine in z mojim absolutnim privoljenjem boste lulali v hlače, od smeha... ob pogledu na torte.

Carmen, ki piše prijeten kulinarični blog Vizija kuhanja, dovolj domač, da se ne počutim kot bi spremljala novo kučino in zraven ne razumela nič (še tega ne da govorimo o krožnikih) in dovolj kul, da golaž spremeni v fensi hrano, mi je podelila nagrado na svojem blogu. Punce z oblikovne očitno rade dobro kuhajo, razen mene, ki sicer obožujem kulinarično teorijo, prakso doma pa prepuščam izvrstnemu kuharju, ki nima nobene veze z oblikovno. Pa tudi s kuhanjem ne, če smo ravno pri tem.

Skratka dobila sem Lemonade stand award, ki me res hecno spominja na Viktorje in Limone. Se spomnite? Seveda morate biti žlahten letnik vsaj 80 in na dol, raje fejst na dol. Revija Stop je podeljevala Viktorje, samo v pisni obliki, tistim, ki so pretekli teden pozitivno izstopali in iz tega so se razvili današnji The Viktorji. Limono pa je podelil seveda tistim, ki so v prteklem tednu prodali kako debelo bučo, ustrelili kozla ali kako drugače brcnili v temo. Vseeno sem zelo vesela vsakega blog priznanja in tale limonada se mi zdi posebej posrečena:

Verjetno bi morala nagrado podeliti naprej in jo tudi bom na nek način, vsem, ki se vam zdi da si limonco zaslužite. Zlobno? Sploh ne, še posebej vesela bom, če se oglasite in poveste zakaj se vam zdi, da zaslužite limonado. Predvsem me zanima ali je vaša sladkana ali se zraven kremžite. Ne pozabite, da so limone zdrave, predvesm zato, ker vsebujejo res veliko C vitamina.

Morda je limonada primerna nagrada za moje sardine, sardine a la Vixi. Če pričakujete razlago zanje, pričakujete od mene preveč.

Da pa se bo nagrada res izplačala, vas bom s svoje race preusmerila na Cake wrecks blog. Ne da moj blog ni najboljši od vseh, le da je tale all in one. Zanimiv, paša za oči, nad duhovito napisan in zmaguje na resnih tekmovanjih, ki se jim reče, kaj pa jaz vem, Blogsy ali Blogskar najbrž. Blog spada med kulinarične, kar morda ne bo več čisto jasno po parih prebranih vnosih. Priporočam kozarec dobre limonade in praznjenje mehurja pred branjem. Vzemite si nekaj časa, ker je pritiskanje gubka "older posts" tako kot kikiriki, ko vzameš enega ne nehaš, dokler vrečka ni prazna. Objavljam le eno slikico in citiram del komentarja nanjo:

I think my favorite part on this one is the random sombrero: like the doctor would come in, consult his clipboard, and say, "Ok, Mr. Smith, I am going to need you to remove all your clothes... but feel free to keep that bitchin' sombrero on."

Posted by Jen on Cake Wrecks

Ne prezrite - takorekoč vse torte so profi izdelave, torej narejene s strani slaščičarjev in pekov...

Sladka nostalgija

PolonaP me je spomnila na tista leta... Polona me spomni na vse sorte, na take stvari, ki latentno počivajo nekje spodaj in se očitno vztrajno upirajo temu, da bi dvignile moj ugled. Ne vem sicer če to drži, saj je večina stvari, ki me prevzamejo in "delajo posebno" takšnih, ki veljajo za staromodne, obupno nepopravljivo romantične, neopisljivo preproste ali preprosto wierd. In potem ona piše o Scarlett in jaz se sprašujem, zakaj Scarlett nisem omenila že jaz, zakaj nisem pisala o njej, o nori ljubezni, ki tiči za štirimi urami filma ali v dobrih 15 cm debeline knjig. Ona je vendar moj idol. Moja Madonna iz leta 1850 in nekaj. "Frankly my dear, I don't give a damn" je moja najljubša filmska fraza in potihem si vedno želim, da bi to izrekla Scarlett Rhetu, namesto obratno. In potem Mary Poppins! Damn! Film ob katerem sem nazadnje, pri svojih 33 (letos), s solzami v očeh ploskala in poskušala pravilno zraven prepevati:

Supercalifragilisticexpialidocious (superkalifrađelistikespialidoušs)

Kakih 30 let nazaj je z mano to prepevala moja manči.

Oh in sploh naj ne začnem o tem, da sem kot majhna punčka na veliko lagala o čarobni paličici, ki jo imam skrito v premogovni drvarnici, na notranjem dvorišču hiše na Starem trgu 9. Ja, ja, pod kupom premoga je jama in tam imam skrito paličico. Taka zlata je, v roza odejico zavita... Ampak mamici in očiju pa ne smem povedati, da jo imam. Ne bi razumela, saj onadva ne čarata. Halo!? Harry Potter?! Jasno Rowlingova je ukradla mojo zgodbo, mojo biografijo pravzaprav in napisala uspešnico. Uspešnico od katere bi morala jaz dobivati, recimo en cent od prodanega izvoda, uspešnico, ki je v prodaji mirno sklatila s prvega mesta Biblijo, ki je najbolje prodajana pravljica že 2000 let!

Bo že držalo, da so vse najlepše pesmi že napisane. V resnici pa so vse tele litanije samo moj kompliment. Kadar rečem, da si želim, da bi to naredila/narisala/napisala jaz, takrat mi je to res zelo, zelo všeč.

Vedno zaidem. Kako hitro. Polona me je spomnila na tesne stopnice v Ljubljanskih Križankah, o tem sem hotela pisati. Na polno dvorišče premladih kadilcev. Na kamnite stopnice tam zadaj in kamnita korita, kjer je občasno zrasla kakšna... kak luštrek. Na podstrešne risalnice. Na neko drugo Polono, pa legendo Jožico in Šafrana, ki je na momente pozabil, da je v razredu polnem znanja željnih. Na tisto za umetnostno zgodovino, ki sem jo imela res rada. In na Močnika, ki ga še danes ne maram. Pa moja mama tudi ne. Sem pa kljub temu odnesla nekaj malega risanja, ki ga ob manj zoprnem profesorju ne bi. Polonin projekt 30 dni avtoportretov je potihnil, pa mi je bil všeč. Vsaka študijska risba me spomni na pručke in risalne deske in na risanje stola do nezavesti. Istega stola, ki ga je na tej isti šoli risala tudi moja mama, 15 let pred mano. In skicirke, ki je bila takrat prevečkrat prazna, kdo pa je maral domačo nalogo. Vmes je odmevalo Smrekar, Koman, Klančar, sreda, prvi dve uri! Ahmmm, zaspala sem, zamudila sem, avtobusa ni blo... Tako zelo sem se vživela, da sem začutila kako sem se počutila takrat. Kakšen je bil občutek pred uro, med risanjem. V mislih so se pojavili obrazi, ki so v skoraj sklenjenem krogu strmeli v isti motiv, vizirali, radirali... S tem metuljčkastim občutkom v želodcu sem obrnila list v skicirki in s tresočo roko poskusila skicirati Debelega, ki je spal spanje pravičnega na kavču. Hvaležen objekt za risanje "portreta", saj se ne premakne niti za milimeter in za rezultat na listu mu prav malo mar.

V mislih je grmel Močnikov glas - Ne riši jih takšne kot bi želeli izgledati! Riši takšne kot so! Grobovškova ima podbradek, nariši ga! Ona ni lepa, nariši takšno kot je!

Se vam že kaj sanja, zakaj ga nisem marala?

Prav, pač nimam več pojma. Naj vam namignem - študijsko risanje - ne tako zelo easy. Občutek pa je bil dober. Občutek je imel kakih 17 let in nobene skrbi v življenju, razen kako hitro lahko med glavnim odmorom pride do Drame in tam ob kavi pokadi čimveč cigaret. Če mislite, da je Občutek takrat razmišljal kaj bo delal ko bo star 33 let, se zelo motite.

Prav resno resnično sem čutila All starke na nogah. Naredite to kdaj, vrnite se tja, zaprite oči in samo uživajte.