Post poletno

Poletja je konec in dušo trga nemir. Res narobe obrnjen koledar. Jesen se mi ne zdi bog si ga vedi kaj. Na sosedovem vrtu so zacvetele astre, ki nepreklicno zaključujejo poletje. Napovedujejo ekstremne vremenske pojave v času El Nina. Tudi prav. Vse skupaj naj odneseta veter in dež. V nosnice se mi krade zoprn spomin na sladkoben vonj po pečenem kostanju, ta prav gotovo zaseda rabeljsko vlogo v mojih čutih. Ko bi vsaj ne bila tako na oko privlačna, jesen, ko bi vsaj ne bila lepa in kot pav okičena. Pogrešala bom od sonca razgret kamen, šepet starih zgodb in hladen piš v tistih uličicah, čisto zadaj.

 

 

Narava se mi zdi redko jezna. Prav nikoli morda. Ima miren in stabilen glas. Niti glasna se mi ne zdi, ko mi s kančkom ironije nalaga kamne na prsi. Pa na predel želodca, da obležijo hladni in težki. “Preživela bom, po tvojih merilih, človek.” Grozljivo je, da vsaka sapa izpod metuljevih kril sproti spreminja potek dogodkov, spreminja usodo. Iz togote bi lahko iztrgala srce tistim, ki svoje umazane roke umivajo v stavku – Sam tako ne morem nič spremeniti. Takšni ne morejo nič spremeniti. Niti prispevati. Niti deliti. Ko bi vsaj bili tiho.

Tri dni že pišem ta vnos. Ne morem verjeti, da je teden že čez polovico. V službi vse počaka. Dopoldnevi planirani, Popoldnevi, prav tako. Avto gre na servis. Ta teden skrbim še za luštno malo rusko hrčkasto živalco. Naslednji teden bom po potrebi preživela večere z 90 mačicami in poskušala ne misliti na to, da bi jih bilo treba 30 evtanazirati, ker posvojiteljev enostavno ni. Še vedno jih je kakih osem na kvadratni meter, barve ploščic se v mačjaku skorajda ne vidi več. Kot da bi bilo to zares pomembno.

Foto: Arhiv zavetišča Horjul

Ustvarjanje se je sprevrglo v trdo delo. Ob mizerni plači bi bilo fino tiste za denar postaviti na prvo mesto, pa ne gre. Sanjala sem že nekoč o tem kako prijetno bi bilo pozabiti na vest, delati tisto kar želiš, ne tisto za kar veš, da je prav. Pa bitje srca vedno znova preglasi šelest bankovcev. Neizmerno vesela sem, da je tako. Vseeno je treba plačati položnice, saj dobavitelji raznih energetskih virov in sodobnih signalov nimajo nobenega razumevanja za prazen žep. Še manj za zapuščene živali in dobrodelnost. Občutek imam da obrazložitev, da bi rada sicer ostala povezana s svetom, z denarjem, ki ga namenim njim pa bi raje postala botra VitiCedeviti, ne bi prišla daleč.

Želela sem najaviti termoforčke v Celju, pri Lenki in škratu, že konec tega tedna ter zanimiv projekt Dom in stil, pa ne bom, ker si oboje zasluži nov vnos, tak kot se šika.

Naj tole ostane samo glasen lom srca in opomnik, da vsak posameznik šteje v vsem kar počne. Od vas je odvisno ali pomagate rušiti, ali pomagate graditi.