Ker septembra še ni konec…

Velja omeniti še, ravno tako septemberski, ploščici za sestrici. Vedno me malce skrbi, da personalizirane ploščice na koncu ne bodo všeč naročniku. Sploh tokrat je bila zadeva zelo meni prepuščena in verjetno prvič za tako stvar, nisem pošiljala niti skice. Za vsak slučaj sem jih izvedla tako, da bi se dalo v takem primeru enostavno zamenjati ploščico z imenom. Imena ostanejo in mucki gredo na vrata k Lari in Kaji.

Posebej bi rada pokazala sovo, za katero še vedno ne vem, če bo dosegala namen in je bila narejena testno (svojega diplomanta čaka v Iki), saj za diplomo nimamo nobenega pametnega izreka ali voščila.

Prav tako v september spada še Ruth the cook, ki je bila narejena za darilo. Vesela sem, da mi je uspelo v zelo kratkem času narediti, posušiti (3D elementi se sušijo celo večnost), pobarvati in polakirati tole kuharičko, saj mi za darila ponavadi zmanjka časa. Pa mi ne bi smelo. Ruth je šla v fino rdečo kuhinjo, kjer se res dobro, pravzaprav gurmansko kuha, povrh vsega pa znajo pripraviti domač sladoled iz celega kupa kvalitetnih čokolad.

 
Hm, mimogrede sva nekje vmes s Sonjo dokončali tudi logotip za Sonjo. Za Sonjo, ki ustvarja. Naredila sem ga, podkupljena z njeno punčko iz blaga, s prikupno, uporabno in nadkičasto v najboljšem možnem smislu, skicirkico za male nore ideje, pa še topel flis s kapuco se mi obeta. Ampak pokazala ga pa še ne bom, logotipa, ker prav verjetno se spodobi, da sama “odpre” svojo novo podobo, lahko pa pokukate v njen blog, kako izgleda vodni žig za fotografije, ki je prvi ugledal luč sveta.

 

Šele zdaj, ko sem vse skupaj vrgla na kup, mi je jasno zakaj sem danes cel dan sesala, pomivala in prala, saj verjetno v celem mesecu nisem videla sesalca več kot dvakrat. Priznam, da se niti nisva pogrešala. No mogoče malo, saj se mi zdaj zdi, da se da dihati doma. Od samega navdušenja, sem se šla zvečer (zdaj že včeraj) malo družit še z zavetiškim sesalcem in zavetiškimi mačkami. Še vedno so vse navajene na poljube in še vedno jih veliko čaka na nov dom. Prav vse si zaslužijo tako življenje kot najini trije veličastni.

Samo na hitro

Nič nisem naredila. Prav nič. Skicirka se sicer polni, ampak, da bi pa kaj meso postalo... Pa bo, tale vikend, pa če se na glavo postavim. Eno kul gnezdo in en čuvajoči angel. Bo. Mora pravzaprav.


Všeč mi je, da mi preprečite izgubo vere v ljudi. Všeč mi je, da ste prijazni, da iz teksta vidim, da ste nasmejani. Da mi pišete samo zato, da poveste, da je bil dan za trenutek bolj barvit in bolj prijazen. Čisto malo tudi zaradi mene. Da me delite naprej, tudi med otroške duše. Včasih zgrizem del svinčnika ali še raje, odgriznem radirko, ko razbijam glavo in iz nje iztiskam vijuge na papir, ki postajajo mačke, gusarji, angelci, ptice. Besede. Včasih tako zelo intimno, vstopam v domove, otroške sobe in kopalnice, kukam v shrambo in razmišljam o štorkljah, ki še letijo. In rastem.

Včasih pa, tako kot tale raztegnjen januar, gledam v zrak.


Na hitro sem napisala, kot da znam kaj narediti na hitro, razen pospraviti in pomiti kopalnico. Hotela sem na ogled postaviti nov banner in avatar mojega Etsy kotička. Etsy people mu dajejo same pozitivne besede na forumu. Jih je vreden? Vesela bom vašega mnenja.



In da pohvalim tole mojo punco Ano, tokrat jo je ShaShaAnn uvrstila v svoj Treasury, Treasury "podcenjenih", ki bo na ogled do sobote.
ShaShaAnn riše čudovite ilustracije.


Tole je na hitro, vixiway.

Mačja hiša

V Sloveniji se v letošnjem letu pripravlja projekt Mačja hiša. Novica me je seveda blazno razveselila. Mačja hiša bo mačja deklica za vse. Bo mačje zavetišče z veterinarsko oskrbo, center za osveščanje in organizacija za poenotenje in posodobitev standardov na področju oskrbe domačih mačk. Vse to bo, upam, in še več. Od kar spremljam mačjo problematiko, oz. problematiko domačih živali, se je že marsikaj premaknilo in kar nekaj nevednežev sem gledala spreobrniti se v odgovorneže, tudi sebe. Zagotovo je nekaj takih, ki se jim zdi, da preveč "pozornosti" posvečam mačkam. Da se okrog mačk moj svet vrti. Še daleč od tega sem in še kar nekaj let mi manjka do stare sitne babe s petnajstimi mačkami v hiši. Vsi, ki se spravljajo nad nemočne so zame nekoristni in le breme proračunu, pa naj so ti nemočni mački, psi, narava, ženske ali otroci, lahko so bengalski tigri ali samo piflarski najstniki.

V upanju na manj mačjih trupelc, se veselim projekta in seveda bom poskušala na kak način pomagati. Donirati. Beliti? Ustvarjati. Moj prvi skromen doprinos je Čombe. V trenutku ko sem začela brati informacijo o hiši se je pojavil v glavi in na vsak način hotel ven. Skicirala sem ga in potem kar iz glave zrisala v Corelu. Mislim, da zajema veliko tega, kar hiša bo. Poulični mačkon na varnem, pod streho, na toplem - kar nakazuje to, da se iz hiše "kadi". Tople barve so bile želje mater projekta in v resnici logo v teh barvah krasno deluje. Opazila sem, da bo logotip problematičen pri barvastih, "neflehastih" podlagah in okrog tega bom še potelovadila takrat ko se bo pokazala potreba po tem. Mogoče bi se poslužila kar preprostega trika in v takih primerih celo kompozicijo podložila z belim pravokotnikom... Kakorkoli, za prvo predstavitev se je malo mudilo in po prvi objavi na mojpes.net-u, ponosno še jaz predstavljam Mačjo hišo: