Stvari, slike, arome in besede mi pogostojo zaposlijo možgane. Lahko bi se vpisala v kategorijo tistih, ki preveč razmišljajo. Razmišljanje, ki se sprevrže v sanjarjenje je v resnici lahko "my favorite waste of time". Zato lahko toliko časa preživim sama s sabo, ker sem večino časa kje drugje in misel je najbolj nepredvidljiva cesta. Pred novim letom se je pojavila želja za darilo. Darilo za fanta, darilo, ki ga nebi vezalo na ta trenutek, ki bi razložilo čustva a jih ne kovalo v večnost. Večno tvoja, Za vedno skupaj... Odpade.
Z lahkoto me je odneslo kakih 7 let nazaj, ko sem ugotovila, da večnost traja 13 let. Ko sem ugotovila, da je prav vse na tem prekletem svetu relativno. Ker sem takrat razmišljala o večnosti kot dejstvu, sem morala odstraniti večino podarjenih stvari, odstraniti slike, zamenjati garderobo in celo zamenjati frizuro. Želim si, da bi nanj ostal vsaj en materijalen spomin, ki bi bil oseben a ne bi prebudil zbadanja v srcu. Pa si res? Ostali so spomini, ki so potrebovali leta filtriranja skozi drobne filtre za kavo, leta pranja na mrzlem dežju in leta čustvenih centrifug, da so (p)ostali samo čisti, lepi, beli in dovolj zbledeli, da so izgubili ostrino. Dovolj oprani, da so mehki in dišeči in samo še sladke občutke zbujajoči. Mislim, da so dovolj, saj se do njih pride skozi trening iztiskanja bolečine iz srca, ki je neprecenljiv v tem trdem življenju tu, na Zemlji.
Upam, da bo spomin ostal obema, ne le njemu nate - srečno:
Upam, da bo spomin ostal obema, ne le njemu nate - srečno:
Z vsako nesrečno ljubeznijo - bye-bye srce. Nikoli pa zares ne veš, če morda ne leti stran in ne leti nemara k tebi. Oddaljene stvari so relativne, tako v pomenu kot v velikosti.
6 Comments:
hm. bom kratka. in realna. kajti realna slika je...drugačna...jaz jo imam pred nosom vsak ljubi dan...ne, ne more se primerjat in tudi prav je tako...ne bom pametovala...veš, včeraj je z avtom zbil našo psičko...ni bilo hudega, bolj se je ustrašila...ampak...sem rekla, da bom kratka. Zame je on mrtev. Ampak...ti nisi jaz in tudi prav je tako.
Mislim nate.
aja, ja, lahko sem pa s svojim komentarjem brcnila mimo...hja, tudi to je možno :)
Želim si, da spominov ne bi bilo treba prati do nerazpoznavnosti, da ne bi spominjali na vse možno sranje. In sranje je realna slika, tukaj se strinjam s tabo. Prekleto teslo je.
Mogoče sem napisala tako, da se sliši kot hrepenenje. Pa ni, le razmišljanje je, ki tako zlahka zaide pri meni. Predmetov se lahko znebim, spominov pa se ne morem, niti nočem :)
lepo si napisala in lepo izdelala.
srček s krilci <3.
Tako ploščica kot srček sta "vixi" - tvoja in krasna!
Moja večnost je trajala osem let. Pa pravzaprav bi lahko zadnji mesec, ko je bil na dveh stolih, tudi odštela.
Zaenkrat še nisem zbrala moči, da bi pogledala v tiste škatle, v katerih so shranjeni spomini na tisto večnost, prešibka sem.
Nekega dne, ko bom dovolj močna, bom tudi osvobojena do dna moje biti.
Sem pa kljub temu zadosti močna in zadosti svobodna, da lahko živim sedanjo večnost.
Hvala ti za ta tvoj blog!
Hvala ti za te besede.
Post a Comment