Oh, nova objava

Čas je že bil, že zdavnaj, za novo objavo, pa se mi vsakič tema izmuzne in obvisi. Tole bo najbolj nametana tema in objava z obilico slabih slik in z obilico nedomiselnega teksta.


Projekt za katerega sem hotela, da bi bil center nove objave še niti slučajno ni končan. In še nekaj časa ne bo. Tudi slik nastajanja nimam. Večina jih pa tako že ve za kateri projekt gre in ste celo videli par prvih fotografij. Nekoč sem se hvalila z vixtinsko kapelo pri miniaturnih obeskih, ha, čakajte da vidite tole! Danes spet nadaljujem s Tanjino pridno pomočjo. Itak, da fotoaparata nimam s sabo, ima prazne baterije.

Potem sem vmes naredila nove ploščice

dva mačkončka z akrilom na les.

Vse to sem predala prejšnjo soboto na srečanju Otoka zakladov, ki je bilo, z dobrim zaletom, samo en pljunek stran od VileLune. Ploščice mi je naročila Mily, slikici sta bili za organizatorki srečanja, Fikus in Snežinko, obe tudi moji "sosedi". Denarčki od Oskarja bodo šli prvi pomoči potrebni zverinici. Srečanje pa... od kar sem v daljnjem periferalnem Logatcu, imam občutek, da sem sociofob. No pa nisem v resnici in nikoli nisem bila. Dejstvo je da ne maram toliko žensk na kupu (60! Ne resno, šestdeset!), ampak se zadeva spremeni ko toliko žensk vežejo podobni interesi. O fak, uau, iiiiii, noro, kako se pa tole naredi, kje si kupila,... Ko pridemo do materijala, je - koliko stane, pravzaprav zadnje vprašanje na listi. Vmes smo trije, tudi edini petelin z otoka, pobegnili na kavo v lokalni... kakorkoli se že temu reče.

Ampak punce res delajo izjemne stvari in kar težko verjameš, da je pred tabo čudovit plod nekih ustvarjalnih rok. Resno navdušena sem nad delom naše Bradačke in nad vesela male prikupne keramične miške, ki mi jo je podarila. Letošnje odkritje novih obrazov, zlatih rok in nemirnih dušic sta Mily in Marelica. Nekatere duše v resnici svetijo. Svetijo podnevi, v temi, celo med hordo ustvarjalk.

Naredila sem eno stekleničko upanja, se smukala okrog doma narejenih dobrot, se nasmejala in naklepetala. Do naslednjega rojstnega dneva foruma - dovolj.

Zakaj sem že nujno morala osvežit blog?! O ti mater! Skoraj bi izpustila najpomembnejše - Paula iz daljnega San Diega me je počastila s prvim nakupom v mojem Etsy kotičku. S takojšnjim plačilom sodi v sam vrh internetnih strank. Da ne bi bilo vse masleno, se njena naslova (tisti z Etsy-a in tisti s PayPal-a) ne ujemata in čakam da mi sporoči na katerega naj pošljem. Malenkost, ki jo je treba vedno preveriti, saj se lahko zgodi, da paket pošljete na star naslov ali kaj podobnega. Načeloma naj bi veljal tisti od PayPala, ni pa nujno. Glede na to, da me bo bolela glava do trenutka ko bo paket prejela, ga bom za začetek poskusila vsaj poslati na pravi naslov.

In kakšen je občutek? Za kratek moment je isto, kot bi te zvila salmonela in naslednji moment, kot bi zagledal res čednega fanta. Ker se meni očitno nobena stvar ne zgodi podnevi, sem sredi noči vlekla iz škatel mehurčkasto folijo, s štempilkami malo olepšala škatlo in skrbno zalepila robove. Spakirano je, poslala bom ko dobim njen odgovor in potem dolgi dnevi upanja, da bo paket dostavljen. Le bain - lepo visi na vratih kopalnice, Pulinega novega doma, na oni strani velike luže.

Takole izgleda paket:

Tole je notri:

In takole izgleda desni rob moje Etsy štrcunce: