V hudičevih gatah

Gat se pravzaprav ne vidi. Ima pa hudičevo čepico. Tole si tudi najprijaznejše mačke kdaj pa kdaj nadenejo.

 

Potem te čakajo za vogalom in te špiknejo s sulico v rit. Ali napadejo košaro za perilo. Ali pod rebra ugriznejo vašo najljubšo sobno rožo. Praskalnik nima pogojev obrambe in resno jih lahko skupi vaš mehki copat. Takrat so v hudi nevarnosti vse posode s hrano in vodo na tleh. Vixi vmes z neta zvleče kup PS brushev in iz Mjavablota naredi dramo

Napad mine, kapa z rožički je zložena v predalu, roža se pomenljivo spogleda s copatom in užaljeno povesi nos, vi pa vdano, na kolenih, brišete razlito vodo po tleh. Izpod mehko okosmatenih mačjih lopatic že poganjajo angelska krilca.

Poznate Mileno?

Ne? Jaz tudi ne. Ne še osebno. Vseeno se mi zdi, kot bi jo poznala že dlje časa. Vsekakor dlje kot lahko seže nekaj elektronski sporočil sem in tja. Internet je prebrisan medij, obrazov ne vidimo in za tekstom se lahko skriva kdorkoli. Tekst je lahko vljuden, lahko je nesramen, lahko je uraden ali prijateljski, trd, okoren, razgiban in razigran. Lahko pa je topel in tople tekste pišejo samo topli ljudje. Toplina seva skozi vsako besedo, resno ali humorno, tudi jezno. Toplina tam enostavno je in ne da se je zaigrati. Morda pa je to le energija ali karkoli že. Karkoli je, to Milena ima.

Najprej me je pritegnilo ime. Milena je bilo ime moji stari mami, ki je že dolgo ni več tukaj a je z mano vseeno večino časa. Milena je mehko ime, malce staromodno, s pridihom čipke smetanove barve, z vonjem prave čajevke in slovesom skrivnostnosti, ki meji na čudnost. Kot Svetlana ali Nevenka. 

Potem me je pritegnilo to, da riše nenormalne mačke. Ha, seveda da riše nenormalne mačke, saj je Milena. Od nenormalnih mačkov dalje me je gnala samo še radovednost, čeprav sem po naravi včasih že prav ignorantsko ne radovedna. Podatek, da je menda precej starejša od mene se mi je zdel nepomemben, saj bi lahko rekla da sva istih let, pa vseeno katerih. Če bi ugibala, bi rekla da je letnik moje mame, vendar tudi za mojo mamo težko razmišljam, da je kaj starejša od mene.

Skratka, Milena riše nenormalne mačke. Pravzaprav je bila njena prva slika – buče. Pravzaprav riše buče in mačke, ima tri želve, dve mački zavidljive starosti in rada bi imela kozo (mar je ne bi radi imeli mi vsi?!), pa ne samo to, ima tudi celo zbirko Snoopy-a! Na internetni loteriji sem zadela sorodno dušo. In to ne čisto prvo. Kako pogosto se to v resnici dogaja?

Ja vem, tiho bodi in pokaži slike. Naj vam predstavim, s čem me je sezula Milena, ko sem milo prosila nenormalne mačke v vpogled:

 

 

Oh in še njene prve buče. Saj veste pograbite penzel in akrile, najdete iverno ploščo in naredite buče. Aja, veliko iverno ploščo, slike namreč niso majhne in konkretno pokrivajo steno. 

 

 

Slike sem obrezala in dodala podpis, objavljene so z dovoljenjem avtorice. Zdelo se mi je, da tega res ne smem zadržati samo zase. Mar ni tisti zeleni mačkon, enostavno nor? Navdušena sem.

Mačka, mačke, mački, mačko, pri mački, z mačko

Nimaš pojma, kako boš to naredila. Nazadnje si bila menda stara 11 let, ko si stene svoje sobe porisala z Disneyevimi junaki. Jumbo in sraka na veji z mornarsko majico. In mali Jumbov mišek. Strašno si bila zadovoljna in vesela, da ti je mama to dovolila ter na koncu še pohvalila trud in vse risbe.

Tanja je rekla - nič ti ne bom rekla, ti bo Polona sama povedala.

Polona, lastnica zavetišča Horjul, bi imela mačke v mačjaku. Poleg cca. 14 pravih mačk, še mačke po stenah. Seveda, zakaj pa ne? Saj to vendar počnem... že od nekdaj. In pred kratkim sem prebrala Michelangelov življenjepis in menda ja vem vse o slikanju fresk. Najbolj sem si zapomnila, da je imel pomočnike. Tanja. OK. Oh, kako so že mešali materijale, da so dobili barve? In s čem so premazali zidove? Joj kako je že bilo? Mogoče bi raje vprašala na Otoku zakladov, kako delajo domače freske? Pametno razmišljanje - akrili, Jupol, dipi - sem dobila odgovore. Počasi sem zaključila nakupovalni listek: Akrili, penzli, palete. Jupol in kredo za obrise imam doma. Lončke za vodo tudi. Tanjo imam. Pa dajmo.

Najprej ena polovica mačjaka, tista, ki se da zapreti za karanteno in okrevajoče, špital takorekoč.

Prebivalci so navdušeni. Kmalu se naučiva, da jim vrečka s pripomočki predstavlja zabavo. Prav tako barve in čopiči in voda, najini plašči in torbici. Kaj sva pa mislili? Obnašava se, kot ne bi imeli obe najmanj dva mačka doma.

Ker ne moreva skriti čopičev, ga jaz zataknem v lase. Super, Kaletu se zdi, da bi ga prav lahko pretepel, le dovolj se mora stegniti z enega od mačjih plezal. Hlače s katerih visijo trakovi so zares neprimerna oprema za v mačjak. Pupa bo odvezala Tanji vezalke, Loki pa bo kar preko rame poskušal doseči čopič, ki sem ga iz las pospravila v srajčni žep, kjer imam tudi lonček z minimalno količino vode.

Trenutno v hospitalu ni nobenega in vseh 14 divja po celem prostoru. More the marrier.

Še rumeni, sončni, zdravi del mačjaka. Čudovita feliksica Mila brez tačke malce godrnja kadar se ji preveč približa kak mačkon, je pa moja najljubša buc postaja ko hodim od ene do druge stene.

Bali, črn kot noč, se steguje zdaj po meni, zdaj po Tanji. Če ne Bali pa Maki. In še ena, tista tigrasta, ali je mogoče tisti tigrast. Adici se iz šavja dlake svetijo oči, ki ne izpustijo nobenega najinega premika. Iz vseh kotov se prede pesem - pobožaj me, stisni me k sebi, čohljaj me, daj mi buc, igraj se z mano. Vzemi me s seboj?

Mici izgleda jezna. Izgleda, sem napisala. Mici lahko prede najglasneje in daje najlepše buce od vseh. Nima ušesk, kar jo naredi podobno prikupnemu belemu tjulenjčku. Oranžnega ni nobenega. Nič hudega, saj je pred vrati pomlad in brezvestneži bodo spet obilno puščali mladičke ob smetnjakih, v smetnjakih, pred vrati zavetišč, na bencinskih črpalkah ali pa se bodo skotili srečnim svobodno živečim mačkam, ki bodo čisto naravno skočile pod avto in pustile svoje potomčke na milost in nemilost crkovati, počasi, kje v kakšni živi meji. Gotovo bo med njimi kakšen oranžen.

Nikakor si v vsem tem času nisem zapomnila njihovih imen, pravzaprav vsem rečem mici, pa je mir. Polona ve vsa imena in ko stopi v mačjak tudi ve, če kateri manjka in je ostal v zunanjem delu mačjaka. Vem da sta Pupa in Kale dvorna zabavljača, tista dva ki sta imela petdeset klicev, ko so ju na forumu označili za bengalska mačka, prej pa nobenega. Vem da sta obe dolgodlakici plašni, pa Mila tudi, ah, pa tista druga feliksica tudi ni posebej zaupljiva. Vem da je Mici že gospa v letih. Vem, da ne vem veliko, čutim pa. Vsakič ko sva stopili v mačjak da pričneva z delom, je bilo čutiti kup veselja, kup sreče in kljub nenehnemu džumbusu je bilo čutiti tisti poseben zen, ki ga oddajajo živali, mačke še posebej, če se mene vpraša.

Še nekaj sten je, ki bodo dobile kakšno mačko, psa, baje celo ribe. Polona je videti vesela, kar je obema v največje zadovoljstvo, saj je mačkam prav figo mar za umetnost.

Vsem potencialnim, bodočim mačjeljubcem pa polagam na srce, ne izbirajte mačke po izgledu, po fotkah na forumu, po slikah v časopisih. Zmenite se za obisk v času uradnih ur, stopite v mačjak in dovolite, da si mačka izbere vas oziroma počakajte kak trenutek, na kemijo. Pridite odprtega duha in dopustite možnost, da je nekje nekdo, ki o mačkah ve več kot vi. Veliko več kot vi. Poslušajte nasvete in napotke kot zreli ljudje. In za božjo voljo, plačajte stroške posvojnine in primaknite kak evro, posvojnina v povprečju namreč ne pokriva oskrbe ene mačke za čas, ki ga je prebila v zavetišču, pravzaprav komaj pokriva sterilizacijo. Tako boste omogočili naslednjemu nesrečnežu preživetje.

In nikar ne mislite da boste mački lastnik, le nor suženj ki prinaša hrano in je zadovoljen, da ji lahko voha dišeče kosmate tačke, kadar mačka to dovoli.

Pozdrav od Vixi di Lodovico Buonarroti Simoni in Tanie da Vinci.

Oh, nova objava

Čas je že bil, že zdavnaj, za novo objavo, pa se mi vsakič tema izmuzne in obvisi. Tole bo najbolj nametana tema in objava z obilico slabih slik in z obilico nedomiselnega teksta.


Projekt za katerega sem hotela, da bi bil center nove objave še niti slučajno ni končan. In še nekaj časa ne bo. Tudi slik nastajanja nimam. Večina jih pa tako že ve za kateri projekt gre in ste celo videli par prvih fotografij. Nekoč sem se hvalila z vixtinsko kapelo pri miniaturnih obeskih, ha, čakajte da vidite tole! Danes spet nadaljujem s Tanjino pridno pomočjo. Itak, da fotoaparata nimam s sabo, ima prazne baterije.

Potem sem vmes naredila nove ploščice

dva mačkončka z akrilom na les.

Vse to sem predala prejšnjo soboto na srečanju Otoka zakladov, ki je bilo, z dobrim zaletom, samo en pljunek stran od VileLune. Ploščice mi je naročila Mily, slikici sta bili za organizatorki srečanja, Fikus in Snežinko, obe tudi moji "sosedi". Denarčki od Oskarja bodo šli prvi pomoči potrebni zverinici. Srečanje pa... od kar sem v daljnjem periferalnem Logatcu, imam občutek, da sem sociofob. No pa nisem v resnici in nikoli nisem bila. Dejstvo je da ne maram toliko žensk na kupu (60! Ne resno, šestdeset!), ampak se zadeva spremeni ko toliko žensk vežejo podobni interesi. O fak, uau, iiiiii, noro, kako se pa tole naredi, kje si kupila,... Ko pridemo do materijala, je - koliko stane, pravzaprav zadnje vprašanje na listi. Vmes smo trije, tudi edini petelin z otoka, pobegnili na kavo v lokalni... kakorkoli se že temu reče.

Ampak punce res delajo izjemne stvari in kar težko verjameš, da je pred tabo čudovit plod nekih ustvarjalnih rok. Resno navdušena sem nad delom naše Bradačke in nad vesela male prikupne keramične miške, ki mi jo je podarila. Letošnje odkritje novih obrazov, zlatih rok in nemirnih dušic sta Mily in Marelica. Nekatere duše v resnici svetijo. Svetijo podnevi, v temi, celo med hordo ustvarjalk.

Naredila sem eno stekleničko upanja, se smukala okrog doma narejenih dobrot, se nasmejala in naklepetala. Do naslednjega rojstnega dneva foruma - dovolj.

Zakaj sem že nujno morala osvežit blog?! O ti mater! Skoraj bi izpustila najpomembnejše - Paula iz daljnega San Diega me je počastila s prvim nakupom v mojem Etsy kotičku. S takojšnjim plačilom sodi v sam vrh internetnih strank. Da ne bi bilo vse masleno, se njena naslova (tisti z Etsy-a in tisti s PayPal-a) ne ujemata in čakam da mi sporoči na katerega naj pošljem. Malenkost, ki jo je treba vedno preveriti, saj se lahko zgodi, da paket pošljete na star naslov ali kaj podobnega. Načeloma naj bi veljal tisti od PayPala, ni pa nujno. Glede na to, da me bo bolela glava do trenutka ko bo paket prejela, ga bom za začetek poskusila vsaj poslati na pravi naslov.

In kakšen je občutek? Za kratek moment je isto, kot bi te zvila salmonela in naslednji moment, kot bi zagledal res čednega fanta. Ker se meni očitno nobena stvar ne zgodi podnevi, sem sredi noči vlekla iz škatel mehurčkasto folijo, s štempilkami malo olepšala škatlo in skrbno zalepila robove. Spakirano je, poslala bom ko dobim njen odgovor in potem dolgi dnevi upanja, da bo paket dostavljen. Le bain - lepo visi na vratih kopalnice, Pulinega novega doma, na oni strani velike luže.

Takole izgleda paket:

Tole je notri:

In takole izgleda desni rob moje Etsy štrcunce:

Vedno novi začetki

Temu, da pišem na več vogalih verjetno botruje to, da sem dvojno znamenje in zato razstreljena povsod in nikjer. Ničesar sicer ne pustim, zapustim, a tudi ničesar res ne končam. Moje življenje je in bo očitno ostalo nedokončan projekt. Mene to ne moti, naj tudi vas ne, bojda je pomembna pot ne cilj.

Tudi moj stil je postal to, da stila nimam. Baje je prepoznaven, jaz ga ne prepoznam več saj se mi zdi, da je včasih vse v mojem stilu in naslednji dan nič. Vse kar znam, delam, vse kar sem, jemljem iz okolice. Malo obrnem, malo prebarvam, včasih dodam barvno perje in drugič spet žico. Obnese se. Na svetu je polno stvari, ki rabijo samo tisti poseben dotik. Nikoli nisem čisto zadovoljna z ničemer kar ustvarim kar absolutno pomeni, da tudi s sabo nisem nikoli popolnoma zadovoljna in upam, da nikoli ne bom. Skrajnosti ne maram in o sebi tudi ne mislim slabo. Mislim, da sem kar v redu.

Ne morem narediti izdelka, ki meni ni všeč vsaj na enem nivoju, zato s tem kar počnem ne bom nikoli obogatela. Kaj počnem bi težko vkalupila, ker počnem vse sorte. Zanima me vse, lotim pa se le tistih stvari za katere mislim da bi lahko uspele in me ne dolgočasijo.

Z vami bom delila svoja ustvarjanja, stvaritve drugih, ki jih občudujem, delila bom tudi tehnike, morebitne ugodne nakupe materijala in neumnosti, ki z vsem tem morda ne bodo imele prav nobene povezave. Dobrodošli.