Reinkarnacija in dobri nakupi iz slabe vesti

Tanja je dobila v dar mačke. Vem, da se to ne dela, ampak resno, k Tanji ne pašejo nikamor v stanovanje. Pa jih je, čeprav s težkim srcem, dala meni.

Imam dokaze, da je meni na oknu manjkala samo še tale ura. Oranžna kovinska mačka, pod katero v ritmu tiktakanja sem in tja skače miška. Zelena miška. Nuti je spet tu, z mano in tiktaka na moji okenski polici. Tudi kalanhoja zraven cveti oranžno.

V tem istem stilu, sem ji spulila še dva obešalnika za plašče, oh in sploh krasna z eno samo napako – rumeno zelene kombinacije sta bila. Sem skušala najti na ARS strani original, pa jih ni več. Malce me je zaskrbelo, da jih je danes nekdo naročil toliko, kot jih je še bilo na zalogi…

Ker mi rumeno zelena ne gre nikamor in resnici na ljubo ni ravno posrečena kombinacija, sem jih pobarvala in to kar takoj, ko sem jih dobila oz. prišla do čopiča - ob 2h zjutraj.

Jaz sem navdušena nad tem kolumbijskim mačjim triom. Sploh je cela ARS stran fantastična in komaj čakam, da v tem stilu komercialno začnemo zbirat denar še pri nas. Sponzorjev ne bo za klike, to vem, ampak cool pet stuff pa moramo začet prodajat, ker tile iz Amerike me koštajo carine. Aja, a kdo je ARS? The Animal Rescue Site. Kar takoj si jo dajte v zaznamke in pridno klikajte. Živali so živali, tudi če so na drugi strani sveta in obrnjene na glavo. Jaz vsak dan naklikam vsaj dve posodi hrane. Dva klika sta to, en v službi in eden doma. Vsak dan preberem Frišno novo jutro, igram mafijo na FB, preberem delček mojpes.net-a, preberem Otok zakladov in kliknem na The ARS.

Menda šoping dekletom uspešno zdravi depresijo, žalost, potrtost in podobne anomalije sodobnega časa. Jaz v to sicer ne verjamem, če pa s tem doniram 48 posod hrane za živali in še par čevljev za tiste, ki jih potrebujejo, potem pa tudi meni nakupovanje pomaga. Zdaj čakam na paket v katerem bo najbolj kičasto orodje za vrtnarjenje ever

in prikupne platnene mary jane’s

In ker sem tako pridno nakupovala, dobim za free gift še sterling dangling onyx earings.

 

Nuti mirno počiva na mojem srcu in tiktaka na oknu. Poljubljanje toplih mačjih tačk in mrzlih smrčkov je pomagalo. Jutri je nov dan in jutri bom razmišljala naprej.

Mačka, mačke, mački, mačko, pri mački, z mačko

Nimaš pojma, kako boš to naredila. Nazadnje si bila menda stara 11 let, ko si stene svoje sobe porisala z Disneyevimi junaki. Jumbo in sraka na veji z mornarsko majico. In mali Jumbov mišek. Strašno si bila zadovoljna in vesela, da ti je mama to dovolila ter na koncu še pohvalila trud in vse risbe.

Tanja je rekla - nič ti ne bom rekla, ti bo Polona sama povedala.

Polona, lastnica zavetišča Horjul, bi imela mačke v mačjaku. Poleg cca. 14 pravih mačk, še mačke po stenah. Seveda, zakaj pa ne? Saj to vendar počnem... že od nekdaj. In pred kratkim sem prebrala Michelangelov življenjepis in menda ja vem vse o slikanju fresk. Najbolj sem si zapomnila, da je imel pomočnike. Tanja. OK. Oh, kako so že mešali materijale, da so dobili barve? In s čem so premazali zidove? Joj kako je že bilo? Mogoče bi raje vprašala na Otoku zakladov, kako delajo domače freske? Pametno razmišljanje - akrili, Jupol, dipi - sem dobila odgovore. Počasi sem zaključila nakupovalni listek: Akrili, penzli, palete. Jupol in kredo za obrise imam doma. Lončke za vodo tudi. Tanjo imam. Pa dajmo.

Najprej ena polovica mačjaka, tista, ki se da zapreti za karanteno in okrevajoče, špital takorekoč.

Prebivalci so navdušeni. Kmalu se naučiva, da jim vrečka s pripomočki predstavlja zabavo. Prav tako barve in čopiči in voda, najini plašči in torbici. Kaj sva pa mislili? Obnašava se, kot ne bi imeli obe najmanj dva mačka doma.

Ker ne moreva skriti čopičev, ga jaz zataknem v lase. Super, Kaletu se zdi, da bi ga prav lahko pretepel, le dovolj se mora stegniti z enega od mačjih plezal. Hlače s katerih visijo trakovi so zares neprimerna oprema za v mačjak. Pupa bo odvezala Tanji vezalke, Loki pa bo kar preko rame poskušal doseči čopič, ki sem ga iz las pospravila v srajčni žep, kjer imam tudi lonček z minimalno količino vode.

Trenutno v hospitalu ni nobenega in vseh 14 divja po celem prostoru. More the marrier.

Še rumeni, sončni, zdravi del mačjaka. Čudovita feliksica Mila brez tačke malce godrnja kadar se ji preveč približa kak mačkon, je pa moja najljubša buc postaja ko hodim od ene do druge stene.

Bali, črn kot noč, se steguje zdaj po meni, zdaj po Tanji. Če ne Bali pa Maki. In še ena, tista tigrasta, ali je mogoče tisti tigrast. Adici se iz šavja dlake svetijo oči, ki ne izpustijo nobenega najinega premika. Iz vseh kotov se prede pesem - pobožaj me, stisni me k sebi, čohljaj me, daj mi buc, igraj se z mano. Vzemi me s seboj?

Mici izgleda jezna. Izgleda, sem napisala. Mici lahko prede najglasneje in daje najlepše buce od vseh. Nima ušesk, kar jo naredi podobno prikupnemu belemu tjulenjčku. Oranžnega ni nobenega. Nič hudega, saj je pred vrati pomlad in brezvestneži bodo spet obilno puščali mladičke ob smetnjakih, v smetnjakih, pred vrati zavetišč, na bencinskih črpalkah ali pa se bodo skotili srečnim svobodno živečim mačkam, ki bodo čisto naravno skočile pod avto in pustile svoje potomčke na milost in nemilost crkovati, počasi, kje v kakšni živi meji. Gotovo bo med njimi kakšen oranžen.

Nikakor si v vsem tem času nisem zapomnila njihovih imen, pravzaprav vsem rečem mici, pa je mir. Polona ve vsa imena in ko stopi v mačjak tudi ve, če kateri manjka in je ostal v zunanjem delu mačjaka. Vem da sta Pupa in Kale dvorna zabavljača, tista dva ki sta imela petdeset klicev, ko so ju na forumu označili za bengalska mačka, prej pa nobenega. Vem da sta obe dolgodlakici plašni, pa Mila tudi, ah, pa tista druga feliksica tudi ni posebej zaupljiva. Vem da je Mici že gospa v letih. Vem, da ne vem veliko, čutim pa. Vsakič ko sva stopili v mačjak da pričneva z delom, je bilo čutiti kup veselja, kup sreče in kljub nenehnemu džumbusu je bilo čutiti tisti poseben zen, ki ga oddajajo živali, mačke še posebej, če se mene vpraša.

Še nekaj sten je, ki bodo dobile kakšno mačko, psa, baje celo ribe. Polona je videti vesela, kar je obema v največje zadovoljstvo, saj je mačkam prav figo mar za umetnost.

Vsem potencialnim, bodočim mačjeljubcem pa polagam na srce, ne izbirajte mačke po izgledu, po fotkah na forumu, po slikah v časopisih. Zmenite se za obisk v času uradnih ur, stopite v mačjak in dovolite, da si mačka izbere vas oziroma počakajte kak trenutek, na kemijo. Pridite odprtega duha in dopustite možnost, da je nekje nekdo, ki o mačkah ve več kot vi. Veliko več kot vi. Poslušajte nasvete in napotke kot zreli ljudje. In za božjo voljo, plačajte stroške posvojnine in primaknite kak evro, posvojnina v povprečju namreč ne pokriva oskrbe ene mačke za čas, ki ga je prebila v zavetišču, pravzaprav komaj pokriva sterilizacijo. Tako boste omogočili naslednjemu nesrečnežu preživetje.

In nikar ne mislite da boste mački lastnik, le nor suženj ki prinaša hrano in je zadovoljen, da ji lahko voha dišeče kosmate tačke, kadar mačka to dovoli.

Pozdrav od Vixi di Lodovico Buonarroti Simoni in Tanie da Vinci.

Oh, nova objava

Čas je že bil, že zdavnaj, za novo objavo, pa se mi vsakič tema izmuzne in obvisi. Tole bo najbolj nametana tema in objava z obilico slabih slik in z obilico nedomiselnega teksta.


Projekt za katerega sem hotela, da bi bil center nove objave še niti slučajno ni končan. In še nekaj časa ne bo. Tudi slik nastajanja nimam. Večina jih pa tako že ve za kateri projekt gre in ste celo videli par prvih fotografij. Nekoč sem se hvalila z vixtinsko kapelo pri miniaturnih obeskih, ha, čakajte da vidite tole! Danes spet nadaljujem s Tanjino pridno pomočjo. Itak, da fotoaparata nimam s sabo, ima prazne baterije.

Potem sem vmes naredila nove ploščice

dva mačkončka z akrilom na les.

Vse to sem predala prejšnjo soboto na srečanju Otoka zakladov, ki je bilo, z dobrim zaletom, samo en pljunek stran od VileLune. Ploščice mi je naročila Mily, slikici sta bili za organizatorki srečanja, Fikus in Snežinko, obe tudi moji "sosedi". Denarčki od Oskarja bodo šli prvi pomoči potrebni zverinici. Srečanje pa... od kar sem v daljnjem periferalnem Logatcu, imam občutek, da sem sociofob. No pa nisem v resnici in nikoli nisem bila. Dejstvo je da ne maram toliko žensk na kupu (60! Ne resno, šestdeset!), ampak se zadeva spremeni ko toliko žensk vežejo podobni interesi. O fak, uau, iiiiii, noro, kako se pa tole naredi, kje si kupila,... Ko pridemo do materijala, je - koliko stane, pravzaprav zadnje vprašanje na listi. Vmes smo trije, tudi edini petelin z otoka, pobegnili na kavo v lokalni... kakorkoli se že temu reče.

Ampak punce res delajo izjemne stvari in kar težko verjameš, da je pred tabo čudovit plod nekih ustvarjalnih rok. Resno navdušena sem nad delom naše Bradačke in nad vesela male prikupne keramične miške, ki mi jo je podarila. Letošnje odkritje novih obrazov, zlatih rok in nemirnih dušic sta Mily in Marelica. Nekatere duše v resnici svetijo. Svetijo podnevi, v temi, celo med hordo ustvarjalk.

Naredila sem eno stekleničko upanja, se smukala okrog doma narejenih dobrot, se nasmejala in naklepetala. Do naslednjega rojstnega dneva foruma - dovolj.

Zakaj sem že nujno morala osvežit blog?! O ti mater! Skoraj bi izpustila najpomembnejše - Paula iz daljnega San Diega me je počastila s prvim nakupom v mojem Etsy kotičku. S takojšnjim plačilom sodi v sam vrh internetnih strank. Da ne bi bilo vse masleno, se njena naslova (tisti z Etsy-a in tisti s PayPal-a) ne ujemata in čakam da mi sporoči na katerega naj pošljem. Malenkost, ki jo je treba vedno preveriti, saj se lahko zgodi, da paket pošljete na star naslov ali kaj podobnega. Načeloma naj bi veljal tisti od PayPala, ni pa nujno. Glede na to, da me bo bolela glava do trenutka ko bo paket prejela, ga bom za začetek poskusila vsaj poslati na pravi naslov.

In kakšen je občutek? Za kratek moment je isto, kot bi te zvila salmonela in naslednji moment, kot bi zagledal res čednega fanta. Ker se meni očitno nobena stvar ne zgodi podnevi, sem sredi noči vlekla iz škatel mehurčkasto folijo, s štempilkami malo olepšala škatlo in skrbno zalepila robove. Spakirano je, poslala bom ko dobim njen odgovor in potem dolgi dnevi upanja, da bo paket dostavljen. Le bain - lepo visi na vratih kopalnice, Pulinega novega doma, na oni strani velike luže.

Takole izgleda paket:

Tole je notri:

In takole izgleda desni rob moje Etsy štrcunce:

Male živalice

Bom nahitro, ker me boli trebušna od joge, me bolijo hrbtne mišice od joge in me boli vrat. Od joge. Lesena sem kot šperplata in Kundulini joga, ki se mi res ne zdi naporna proti lanski dinamični, pretegne prav vsako mišico v telesu, čeprav se mi zdi da sem naredila par preprostih vaj, preostanek vadbe pa prepevala in meditirala. Na začetek polne lune se zapre neko okno... energijsko okno? Ne vem več, vem samo, da je dober čas da delamo na sebi in smo pozitivni.

Rada bi predstavila dve mačkici:

Zajčka Pikca, ki ga ni več z nami, njegov portretek pa sem delala z neko posebno toploto v srcu. Prošnja za portret mi je segla do srca, denar za ploščico je šel na Repek za nekega mucka, ki je trenutno potreben pomoči. Za preminule živalice se reče, da gredo na mavrico, zato tudi mavrica. Upam, da bo Bučki v lep spomin.

Če se tudi vam zdi podoben kužatu in se sprašujete zakaj nima zobkov... Zajcem zobki v resnici ne štrlijo iz ustec in vidi se jih samo če vohljajo in privzdignejo nos, oziroma dvignejo smrček!

Tresla se je gora, rodila se je miš. miš v špajzi.

Za dva strašna pirata, plošček za na vrata. Da bosta našla v svojo sobo.

Zadnji dve sta me izmučili. Po naročilu, če motiv ni moj... uf zajebano. Ampak sta mi zdaj grozno všeč in se je splačalo. Mečkala sem pa dolgo. Priznam.

Bodite torej pozitivni. Vsaj do polne lune, potem lahko v miru naprej furamo vsak svojo depro.