Cel september

Vse bom delila z vami, lepo pregledno, kar po alinejah.

- Na raci sem se pozabila na vsa usta hvalit z intervjujem v P e p e r m i n t u

  

- Prav na brzino sta oddrveli tudi ilustraciji za na majčke in ostale materiale za Mačjo hišo. Majčke, jopice, dekice, brisačke, nahrbtniki, barvice… vse to bo na voljo enkrat do konca tega meseca.

- Da ne bo izgledalo kot da cel september nisem prav nič napisala, vabim, da preberete Horjulska Muco in Kuža meseca. Štirje Kranjski mačji dudarji in psica Tiha iz Kamnika. Fotografije: Zavetišče Horjul

- V Iko sem končno dostavila novo pošiljko. Nekaj elementov sem spremenila, kaj odvzela, malo dodala. Sem zadovoljna, ploščice se vidno razvijajo.

   

- Mačje mesto si je za pravilno uganjen Wooferang prislužila Jasna na blogu Lahkotnost bivanja. Morda  pa Pepermint, za pravilno uganjen pribor za mešanje solate. No ja, to bo odločila Pullga, jaz pa pokažem nagrado.

  

- Pullga stoji tudi nekje v projektu Dom in Stil. Dobrodošel portal za izmenjavanje izkušenj, pridobivanje mnenj ali samo za “show off” svojih domačih kotičkov. Trenutno poteka natečaj za fotografijo vhodnih vrat, za nagrado pa je prav pravcat denar, gotovina, s katero potem lahko kupite kake krasne dodatke za v stanovanje ali še bolje, material za ustvarjanje. Ah ali pa samo plačate kako položnico. Jaz si vsekakor želim videti vaša vrata. Moja so, kot se za vixijino kobilo spodobi, zaenkrat še lepo bosa… Vseeno, prijavljena sem že, samo še en domači fotosešn moram izvesti.

- Danes se mi je zazdelo, da bi vsak otrok skoraj moral imeti konjička iz nogavice. Ker je kul, ker takšni konjički dirjajo najhitreje, ker vlečejo pepelkino bučno kočijo in nosijo edine prince na belem konju (če uporabite bel štunf), ki jih bodo male princeske kdajkoli videle v svojem življenju. Kako vašim princem in princeskam naredite takšnega konjička je napisala Vesna v precej novorojenem blogu Objemi drevo. Prijetno pisanje, luštni izdelki, lepe fotke. Objemi drevo ne sme ostati spregledano.

- V septembru sem naredila veliko ploščic, nekaj risb, ogromno skic in čistko v škatlah na podstrešju. Dvakrat sem obupala nad štrikanjem in se mimogrede zaljubila v vampirja iz filma. Nabrala sem nekaj čudovitih jesenskih jurčkov in postala lastnica lastnega frfruja. Nerealiziranih je ostalo nekaj kavic in obiskov a nekako komaj dohajam sama sebe. Prenehala sem postavljati prednostno lestvico, ker ne znese, zdaj se trudim še otresti slabe vesti. Če ne želite, da sem sitna, me ne silite, da karkoli obljubljam. Še vedno ne znam na glas izgovoriti “ne” in še vedno me na momente ima, da bi popoldansko izdelavo ploščic zamenjala za prostovoljno delo v zavetišču. V septembru sem se tudi zavedla dejstva, da nisem bila niti eno soboto v mestu in sem s tem zamudila še eno sezono Art marketa, prav tako pa sem se zavedla dejstva, da nisem niti enega vikenda v poletni sezoni posvetila svojemu vrtu, ko pa sem ravno pri tem, bi želela kak vikend posvetiti tudi svojemu ljubemu sostanovalcu. Že cel september se čudim črni luknji, ki golta moje dneve.

Bil bi čas…

…da malo osvežim blog, saj bi utegnil kdo misliti, da sem si privoščila dolge sproščujoče počitnice.

…da izpolnim vse želje (naročila), saj bi utegnil kdo misliti, da zaradi bogatije ne potrebujem popoldanskega dela.

…da naredim spet kaj lepega, saj bi utegnil kdo misliti, da sem ostala brez idej.

…da preberem kakšno knjigo do konca.

…da izginem na morje.

 

  

Bil bi čas…

…da VSI, ki niste resni vzreditelji, daste svoje samice sterilizirati in samce kastrirati. S tem mislim tako mačke kot pse. Vsi, ki svoje samice “pazite”, jih pazite s kratkim štrikom in s svojim življenjem, ker je gor na hribu en trop mladičev, samih takšnih samic, ki so jih lastniki pazili ko so se gonile. Pravzaprav kvazi lastnikov, ker so jih pozabili tudi cepiti in hkrati čipirati.

…da VSI, ki sedite na svojih debelih zadnjicah v avtomobilu in trobite pasji materi z mladičem na sredini ceste in čakate, da se bo nekdo drug ukvarjal z vašim problemom, nehate obstajati, ker ste na tem svetu viška in je z vami več dela kot koristi.

…da vsi, ki pišete žolčne maile, listke za na poštne nabiralnike, za na zabojnike za smeti, na vrata dvigala, da vsi, ki svoje majhne organe in majhne možgane skrivate za anonimnimi litanijami na forumih in v komentarjih na blogih, obnovite slovensko slovnico. Takoj po opravljeni lobotomiji.

…in res bi bil skrajni čas, da VSI, ki svojega psa/mačka/hrčka/želvo peljete odložiti nekomu drugemu pred vrata, nekje v kaki knjigi preberete kaj je to odgovornost. Vseeno mi je, če se boste odločili za humano uspavanje svojih živali, a ne prelagajte tega bremena na druge. Naredite to in potem trpite v skladu s tem.

 

 

Žal mi je, a po zadnjih 14 dneh, moj vnos ne more biti drugačen kot takle kot je. Utrujena sem. V zaostanku sem. Moj pankreas živi svoje življenje, popolnoma neodvisno od ostalih organov v mojem telesu. Denarnica sledi modnim recesijskim trendom. Ne morem več poslušati ljudi, ki imajo “muskelfiber” od pretežkih diamantnih ogrlic. V službi je dela veliko, plačuje nihče. V Horjulu je kakih 8 mačk/m2, pa so še majhne, čez tri mesece bodo napol odrasle, torej dvakrat večje in še vedno jih bo 8/m2. Je kaj svetlobe na koncu tunela?

 

 Samo drobne lučke so, a brez njih najbrž ne bi preživela. Hvala, lučke moje.

Dobrodelne licitacije in kriza let

Na spletnem portalu Mojpes.net, redno potekajo licitacije za zavetišče Horjul. Vsakdo lahko sodeluje kot donator predmeta ali kupec. Torej, donator predmeta zadevo podari in postavi izklicno ceno, najvišji ponudnik znesek plača zavetišču Horjul in prejme izlicitirano blago. Predmeti na licitacijah so razni – nove stvari, ki jih niste nikoli uporabili, rabljene lepo ohranjene stvari, ki jih ne rabite več, stvari, ki ste jih sami ustvarili ali celo kar kupili za licitacije…

Do sedaj nisem ravno vzorno sodelovala, nekaj malenkosti sem dala na licitacije, nazadnje pomanjšane sličice iz vixtinske kapele – sten horjulskega mačjaka. Par stvari sem kupila tam, npr. krasno stojalo za knjigo, ki se je nekomu prašilo doma. Pred kratkim sem se odločila, da malo pobrskam in podarim še kak predmet, ki ga nisem sama naredila, kaj kar meni dela gnečo, pa bi lahko komu prav prišlo. Naletela sem na reklamno torbo v velikosti prenosnika z nekega izobraževanja. Ker na smrt sovražim slabe logotipe, natisnjene na reklamni material, ki bi bil brez njih še čisto uporaben, sem se odločila, da jo malenkost predelam. Narisala sem, jasno, kakšno presenečenje, mačka. Preko logotipa in kar z akrili.

Sem se morala kar malo potruditi, ker se barva vpije in seka ven temen material in posledično tudi natisnjen logo. Dela se s čopičem kot na platno, pravzaprav prijetno. In ker se barva vpije, ni videti, da bi slikica hotela razpast, odpast se zradirat ali karkoli. Na 90 pa menda torbe zdajšnja lastnica tudi ne bo oprala in mačkona odplaknila dol. Akrili so seveda vodoodporni ko so suhi, mački pa niso preveč navdušeni nad vodo.

 

 

Finta se mi zdi zelo všečna, zato sem nabrala CD tošlčke, ki jih je podarjala ena od slovenskih političnih strank in preko njihovih grbov in napisov, narisala psa. In seveda na enega tudi mačka. Ta dva bosta na vrsti 21. julija.

 

Bo prav prišlo vse kar se bo nabralo, drug teden gre kar 18 pasjih mladičev na kastracije/sterilizacije, med njimi tudi 9 Najkinih srčkov.

Če vam je v veselje narediti kaj koristnega, malce pobrskajte med šaro, ki vam nabira prah. Pobrskajte tudi med ponujeno robo, ker se najde marsikaj zanimivega. Samo registrirani morate biti pa lahko sodelujete, kot ponudnik in kot kupec. Ampak v obeh primerih si prosim zabožjovoljo, najprej preberite pravila in se jih držite.

Kaj je s krizo let?

Krizo identitete bi rekla raje. Blog je prerasel Giselin template. Že od novega leta osnutek na osnutek. Pa nič. Imam mogoče enotno štampiljko, vizitko, karkoli? Embalažo? Mogoče vem, kaj bom v življenju z vsemi temi mačjimi projekti, ki se odpirajo in zapirajo in stojijo in se tenstajo in cmarijo? Ne maram momentov ko postanem nestrpna, ker se potem nič ne zgodi. In potem malo stojim na mestu. Kaj me definira? Me kaj definira? Bi, ne bi? Močno pink ali raje rdečo? Sploh znam risat? Sploh znam karkoli?

Cel vrag je prepir z več osebnostmi in vse so ti. Večina njih je močno motenih.

V hudičevih gatah

Gat se pravzaprav ne vidi. Ima pa hudičevo čepico. Tole si tudi najprijaznejše mačke kdaj pa kdaj nadenejo.

 

Potem te čakajo za vogalom in te špiknejo s sulico v rit. Ali napadejo košaro za perilo. Ali pod rebra ugriznejo vašo najljubšo sobno rožo. Praskalnik nima pogojev obrambe in resno jih lahko skupi vaš mehki copat. Takrat so v hudi nevarnosti vse posode s hrano in vodo na tleh. Vixi vmes z neta zvleče kup PS brushev in iz Mjavablota naredi dramo

Napad mine, kapa z rožički je zložena v predalu, roža se pomenljivo spogleda s copatom in užaljeno povesi nos, vi pa vdano, na kolenih, brišete razlito vodo po tleh. Izpod mehko okosmatenih mačjih lopatic že poganjajo angelska krilca.

Ura brez kazalcev

Ko ura brez kazalcev noče šteti ur,
je ura vseh ljubimcev, ura avantur,
saj ura brez kazalcev časa ne prizna,
je najbolj čudna ura kar jih svet pozna.
Ta ura brez kazalcev dela le tik tak,
tedaj ko sije zora ali pade mrak,
in taka čudna ura je zaljubljeno srce, ki gre in gre,
ko ljubi, ljubi, ljubi še in še.
Tesno, tesno objemi me sedaj,
o malce njih lažeh mi šepetaj
In znova spet srce naviješ mi,
za leta drugih lepših srečnih dni
Ko uri brez kazalcev nikdar koncev ni,
ko pa vendar ne šteje dnevov in noči,
saj tale čudna ura je zaljubljeno srce, ki gre in gre
ko ljubi, ljubi, ljubi še in še.

(Avtor besedila: Nino Robič)

 

Nastala je po izjemno kul skici (čisto resno) in se je, zaradi neposrečene izbire barve, spremenila v kitajski kič. Morda pa le potrebuje kazalce.

[Mačke imajo dišeče tačke pa tople srčke in mrzle smrčke, kosmata ušesa in okrogla telesa, predejo tiho in so dobre za psiho. In pravzaprav cel dan spijo.]

Reinkarnacija in dobri nakupi iz slabe vesti

Tanja je dobila v dar mačke. Vem, da se to ne dela, ampak resno, k Tanji ne pašejo nikamor v stanovanje. Pa jih je, čeprav s težkim srcem, dala meni.

Imam dokaze, da je meni na oknu manjkala samo še tale ura. Oranžna kovinska mačka, pod katero v ritmu tiktakanja sem in tja skače miška. Zelena miška. Nuti je spet tu, z mano in tiktaka na moji okenski polici. Tudi kalanhoja zraven cveti oranžno.

V tem istem stilu, sem ji spulila še dva obešalnika za plašče, oh in sploh krasna z eno samo napako – rumeno zelene kombinacije sta bila. Sem skušala najti na ARS strani original, pa jih ni več. Malce me je zaskrbelo, da jih je danes nekdo naročil toliko, kot jih je še bilo na zalogi…

Ker mi rumeno zelena ne gre nikamor in resnici na ljubo ni ravno posrečena kombinacija, sem jih pobarvala in to kar takoj, ko sem jih dobila oz. prišla do čopiča - ob 2h zjutraj.

Jaz sem navdušena nad tem kolumbijskim mačjim triom. Sploh je cela ARS stran fantastična in komaj čakam, da v tem stilu komercialno začnemo zbirat denar še pri nas. Sponzorjev ne bo za klike, to vem, ampak cool pet stuff pa moramo začet prodajat, ker tile iz Amerike me koštajo carine. Aja, a kdo je ARS? The Animal Rescue Site. Kar takoj si jo dajte v zaznamke in pridno klikajte. Živali so živali, tudi če so na drugi strani sveta in obrnjene na glavo. Jaz vsak dan naklikam vsaj dve posodi hrane. Dva klika sta to, en v službi in eden doma. Vsak dan preberem Frišno novo jutro, igram mafijo na FB, preberem delček mojpes.net-a, preberem Otok zakladov in kliknem na The ARS.

Menda šoping dekletom uspešno zdravi depresijo, žalost, potrtost in podobne anomalije sodobnega časa. Jaz v to sicer ne verjamem, če pa s tem doniram 48 posod hrane za živali in še par čevljev za tiste, ki jih potrebujejo, potem pa tudi meni nakupovanje pomaga. Zdaj čakam na paket v katerem bo najbolj kičasto orodje za vrtnarjenje ever

in prikupne platnene mary jane’s

In ker sem tako pridno nakupovala, dobim za free gift še sterling dangling onyx earings.

 

Nuti mirno počiva na mojem srcu in tiktaka na oknu. Poljubljanje toplih mačjih tačk in mrzlih smrčkov je pomagalo. Jutri je nov dan in jutri bom razmišljala naprej.

Poznate Mileno?

Ne? Jaz tudi ne. Ne še osebno. Vseeno se mi zdi, kot bi jo poznala že dlje časa. Vsekakor dlje kot lahko seže nekaj elektronski sporočil sem in tja. Internet je prebrisan medij, obrazov ne vidimo in za tekstom se lahko skriva kdorkoli. Tekst je lahko vljuden, lahko je nesramen, lahko je uraden ali prijateljski, trd, okoren, razgiban in razigran. Lahko pa je topel in tople tekste pišejo samo topli ljudje. Toplina seva skozi vsako besedo, resno ali humorno, tudi jezno. Toplina tam enostavno je in ne da se je zaigrati. Morda pa je to le energija ali karkoli že. Karkoli je, to Milena ima.

Najprej me je pritegnilo ime. Milena je bilo ime moji stari mami, ki je že dolgo ni več tukaj a je z mano vseeno večino časa. Milena je mehko ime, malce staromodno, s pridihom čipke smetanove barve, z vonjem prave čajevke in slovesom skrivnostnosti, ki meji na čudnost. Kot Svetlana ali Nevenka. 

Potem me je pritegnilo to, da riše nenormalne mačke. Ha, seveda da riše nenormalne mačke, saj je Milena. Od nenormalnih mačkov dalje me je gnala samo še radovednost, čeprav sem po naravi včasih že prav ignorantsko ne radovedna. Podatek, da je menda precej starejša od mene se mi je zdel nepomemben, saj bi lahko rekla da sva istih let, pa vseeno katerih. Če bi ugibala, bi rekla da je letnik moje mame, vendar tudi za mojo mamo težko razmišljam, da je kaj starejša od mene.

Skratka, Milena riše nenormalne mačke. Pravzaprav je bila njena prva slika – buče. Pravzaprav riše buče in mačke, ima tri želve, dve mački zavidljive starosti in rada bi imela kozo (mar je ne bi radi imeli mi vsi?!), pa ne samo to, ima tudi celo zbirko Snoopy-a! Na internetni loteriji sem zadela sorodno dušo. In to ne čisto prvo. Kako pogosto se to v resnici dogaja?

Ja vem, tiho bodi in pokaži slike. Naj vam predstavim, s čem me je sezula Milena, ko sem milo prosila nenormalne mačke v vpogled:

 

 

Oh in še njene prve buče. Saj veste pograbite penzel in akrile, najdete iverno ploščo in naredite buče. Aja, veliko iverno ploščo, slike namreč niso majhne in konkretno pokrivajo steno. 

 

 

Slike sem obrezala in dodala podpis, objavljene so z dovoljenjem avtorice. Zdelo se mi je, da tega res ne smem zadržati samo zase. Mar ni tisti zeleni mačkon, enostavno nor? Navdušena sem.

Mačka, mačke, mački, mačko, pri mački, z mačko

Nimaš pojma, kako boš to naredila. Nazadnje si bila menda stara 11 let, ko si stene svoje sobe porisala z Disneyevimi junaki. Jumbo in sraka na veji z mornarsko majico. In mali Jumbov mišek. Strašno si bila zadovoljna in vesela, da ti je mama to dovolila ter na koncu še pohvalila trud in vse risbe.

Tanja je rekla - nič ti ne bom rekla, ti bo Polona sama povedala.

Polona, lastnica zavetišča Horjul, bi imela mačke v mačjaku. Poleg cca. 14 pravih mačk, še mačke po stenah. Seveda, zakaj pa ne? Saj to vendar počnem... že od nekdaj. In pred kratkim sem prebrala Michelangelov življenjepis in menda ja vem vse o slikanju fresk. Najbolj sem si zapomnila, da je imel pomočnike. Tanja. OK. Oh, kako so že mešali materijale, da so dobili barve? In s čem so premazali zidove? Joj kako je že bilo? Mogoče bi raje vprašala na Otoku zakladov, kako delajo domače freske? Pametno razmišljanje - akrili, Jupol, dipi - sem dobila odgovore. Počasi sem zaključila nakupovalni listek: Akrili, penzli, palete. Jupol in kredo za obrise imam doma. Lončke za vodo tudi. Tanjo imam. Pa dajmo.

Najprej ena polovica mačjaka, tista, ki se da zapreti za karanteno in okrevajoče, špital takorekoč.

Prebivalci so navdušeni. Kmalu se naučiva, da jim vrečka s pripomočki predstavlja zabavo. Prav tako barve in čopiči in voda, najini plašči in torbici. Kaj sva pa mislili? Obnašava se, kot ne bi imeli obe najmanj dva mačka doma.

Ker ne moreva skriti čopičev, ga jaz zataknem v lase. Super, Kaletu se zdi, da bi ga prav lahko pretepel, le dovolj se mora stegniti z enega od mačjih plezal. Hlače s katerih visijo trakovi so zares neprimerna oprema za v mačjak. Pupa bo odvezala Tanji vezalke, Loki pa bo kar preko rame poskušal doseči čopič, ki sem ga iz las pospravila v srajčni žep, kjer imam tudi lonček z minimalno količino vode.

Trenutno v hospitalu ni nobenega in vseh 14 divja po celem prostoru. More the marrier.

Še rumeni, sončni, zdravi del mačjaka. Čudovita feliksica Mila brez tačke malce godrnja kadar se ji preveč približa kak mačkon, je pa moja najljubša buc postaja ko hodim od ene do druge stene.

Bali, črn kot noč, se steguje zdaj po meni, zdaj po Tanji. Če ne Bali pa Maki. In še ena, tista tigrasta, ali je mogoče tisti tigrast. Adici se iz šavja dlake svetijo oči, ki ne izpustijo nobenega najinega premika. Iz vseh kotov se prede pesem - pobožaj me, stisni me k sebi, čohljaj me, daj mi buc, igraj se z mano. Vzemi me s seboj?

Mici izgleda jezna. Izgleda, sem napisala. Mici lahko prede najglasneje in daje najlepše buce od vseh. Nima ušesk, kar jo naredi podobno prikupnemu belemu tjulenjčku. Oranžnega ni nobenega. Nič hudega, saj je pred vrati pomlad in brezvestneži bodo spet obilno puščali mladičke ob smetnjakih, v smetnjakih, pred vrati zavetišč, na bencinskih črpalkah ali pa se bodo skotili srečnim svobodno živečim mačkam, ki bodo čisto naravno skočile pod avto in pustile svoje potomčke na milost in nemilost crkovati, počasi, kje v kakšni živi meji. Gotovo bo med njimi kakšen oranžen.

Nikakor si v vsem tem času nisem zapomnila njihovih imen, pravzaprav vsem rečem mici, pa je mir. Polona ve vsa imena in ko stopi v mačjak tudi ve, če kateri manjka in je ostal v zunanjem delu mačjaka. Vem da sta Pupa in Kale dvorna zabavljača, tista dva ki sta imela petdeset klicev, ko so ju na forumu označili za bengalska mačka, prej pa nobenega. Vem da sta obe dolgodlakici plašni, pa Mila tudi, ah, pa tista druga feliksica tudi ni posebej zaupljiva. Vem da je Mici že gospa v letih. Vem, da ne vem veliko, čutim pa. Vsakič ko sva stopili v mačjak da pričneva z delom, je bilo čutiti kup veselja, kup sreče in kljub nenehnemu džumbusu je bilo čutiti tisti poseben zen, ki ga oddajajo živali, mačke še posebej, če se mene vpraša.

Še nekaj sten je, ki bodo dobile kakšno mačko, psa, baje celo ribe. Polona je videti vesela, kar je obema v največje zadovoljstvo, saj je mačkam prav figo mar za umetnost.

Vsem potencialnim, bodočim mačjeljubcem pa polagam na srce, ne izbirajte mačke po izgledu, po fotkah na forumu, po slikah v časopisih. Zmenite se za obisk v času uradnih ur, stopite v mačjak in dovolite, da si mačka izbere vas oziroma počakajte kak trenutek, na kemijo. Pridite odprtega duha in dopustite možnost, da je nekje nekdo, ki o mačkah ve več kot vi. Veliko več kot vi. Poslušajte nasvete in napotke kot zreli ljudje. In za božjo voljo, plačajte stroške posvojnine in primaknite kak evro, posvojnina v povprečju namreč ne pokriva oskrbe ene mačke za čas, ki ga je prebila v zavetišču, pravzaprav komaj pokriva sterilizacijo. Tako boste omogočili naslednjemu nesrečnežu preživetje.

In nikar ne mislite da boste mački lastnik, le nor suženj ki prinaša hrano in je zadovoljen, da ji lahko voha dišeče kosmate tačke, kadar mačka to dovoli.

Pozdrav od Vixi di Lodovico Buonarroti Simoni in Tanie da Vinci.

Oh, nova objava

Čas je že bil, že zdavnaj, za novo objavo, pa se mi vsakič tema izmuzne in obvisi. Tole bo najbolj nametana tema in objava z obilico slabih slik in z obilico nedomiselnega teksta.


Projekt za katerega sem hotela, da bi bil center nove objave še niti slučajno ni končan. In še nekaj časa ne bo. Tudi slik nastajanja nimam. Večina jih pa tako že ve za kateri projekt gre in ste celo videli par prvih fotografij. Nekoč sem se hvalila z vixtinsko kapelo pri miniaturnih obeskih, ha, čakajte da vidite tole! Danes spet nadaljujem s Tanjino pridno pomočjo. Itak, da fotoaparata nimam s sabo, ima prazne baterije.

Potem sem vmes naredila nove ploščice

dva mačkončka z akrilom na les.

Vse to sem predala prejšnjo soboto na srečanju Otoka zakladov, ki je bilo, z dobrim zaletom, samo en pljunek stran od VileLune. Ploščice mi je naročila Mily, slikici sta bili za organizatorki srečanja, Fikus in Snežinko, obe tudi moji "sosedi". Denarčki od Oskarja bodo šli prvi pomoči potrebni zverinici. Srečanje pa... od kar sem v daljnjem periferalnem Logatcu, imam občutek, da sem sociofob. No pa nisem v resnici in nikoli nisem bila. Dejstvo je da ne maram toliko žensk na kupu (60! Ne resno, šestdeset!), ampak se zadeva spremeni ko toliko žensk vežejo podobni interesi. O fak, uau, iiiiii, noro, kako se pa tole naredi, kje si kupila,... Ko pridemo do materijala, je - koliko stane, pravzaprav zadnje vprašanje na listi. Vmes smo trije, tudi edini petelin z otoka, pobegnili na kavo v lokalni... kakorkoli se že temu reče.

Ampak punce res delajo izjemne stvari in kar težko verjameš, da je pred tabo čudovit plod nekih ustvarjalnih rok. Resno navdušena sem nad delom naše Bradačke in nad vesela male prikupne keramične miške, ki mi jo je podarila. Letošnje odkritje novih obrazov, zlatih rok in nemirnih dušic sta Mily in Marelica. Nekatere duše v resnici svetijo. Svetijo podnevi, v temi, celo med hordo ustvarjalk.

Naredila sem eno stekleničko upanja, se smukala okrog doma narejenih dobrot, se nasmejala in naklepetala. Do naslednjega rojstnega dneva foruma - dovolj.

Zakaj sem že nujno morala osvežit blog?! O ti mater! Skoraj bi izpustila najpomembnejše - Paula iz daljnega San Diega me je počastila s prvim nakupom v mojem Etsy kotičku. S takojšnjim plačilom sodi v sam vrh internetnih strank. Da ne bi bilo vse masleno, se njena naslova (tisti z Etsy-a in tisti s PayPal-a) ne ujemata in čakam da mi sporoči na katerega naj pošljem. Malenkost, ki jo je treba vedno preveriti, saj se lahko zgodi, da paket pošljete na star naslov ali kaj podobnega. Načeloma naj bi veljal tisti od PayPala, ni pa nujno. Glede na to, da me bo bolela glava do trenutka ko bo paket prejela, ga bom za začetek poskusila vsaj poslati na pravi naslov.

In kakšen je občutek? Za kratek moment je isto, kot bi te zvila salmonela in naslednji moment, kot bi zagledal res čednega fanta. Ker se meni očitno nobena stvar ne zgodi podnevi, sem sredi noči vlekla iz škatel mehurčkasto folijo, s štempilkami malo olepšala škatlo in skrbno zalepila robove. Spakirano je, poslala bom ko dobim njen odgovor in potem dolgi dnevi upanja, da bo paket dostavljen. Le bain - lepo visi na vratih kopalnice, Pulinega novega doma, na oni strani velike luže.

Takole izgleda paket:

Tole je notri:

In takole izgleda desni rob moje Etsy štrcunce:

Valentinov poklon

K hiši sem privlekla akrile. Čeprav akrili niso moj materijal in slikanje ni moja vrlina. Slikice so se kuhale v glavi in zdaj ko padajo ven, lahko rečem, da sem upala da bodo takšne kot tale valentinček. Vedno sem mislila, da bi morala slikati tako, kot slika moja manči. Tako zares. Pokrajine in tihožitja. Tako študijsko in realno. Tako mi je bilo všeč. Saj sem poskusila, pa so bili poskusi tako klavrni, da me je slikanje minilo. Nimam potrpljenja, barve, svetlobe in sence ne vidim tako dobro kot moja mama. Kako lahko je priznati, da je v nečem tvoja mati veliko, veliko boljša. S ponosom priznati. In ravno ona je rekla - zakaj pa ne naslikaš tvojih muckov, jaz mislim, da bi bili super. Zakaj že ne? Ker sem padla v das ploščice. Ker sem imela doma samo vodenke, suhe barvice, olja ki se neskončno dolgo sušijo, pastelne krede, barve za keramiko, barve za steklo, za tekstil in svilo... Niti enega samcatega lončka akrilne barve, ki: se hitro suši, je ultra prekriven, daje vtis olja če to želiš in je vodoodporen.

Prvi poskusi so mi potrgali živce. Nobenega prelivanja! Kot bi barvala z barvami za cestne oznake se mi je zdelo. Flehice brez malo prostornine. Za popizdit! V parih poskusih sem našla nek svoj način povdarkov, ki kar dobro naredijo svoje. Prepričana sem, da bo z vsako naslednjo le še bolje. Tako sem včeraj posvetila popoldan in del noči za valentinčka Samota, ki lovi zadnji vlak na posebnih valentinovih licitacijah za Horjul. Vtaknila sem ga v okvirček iz Ikee, ki se da obesiti na steno ali postaviti na polico. Če se vam zdi, da bi lahko darovali kak evro za živali in v zameno dobili še valentinovo darilo, lahko poskusite ponuditi najvišjo ceno. Vsekakor se mi zdi, da izdelkom tak namen da Posebno Dodano Vrednost. Drobno pisanje s čopičem 0 in barvo ki se noro hitro suši, mi je zvleklo par sočnih z jezika.

Tole je Samo, ki vas gleda iz srca:



Imejte v mislih, da je slika original vixi in da bo moji smrti prekleto veliko vredna. Morda naložba v dediščino, za vaše otroke.

Še bom packala z akrili, kar všeč mi je kar nastane, čeprav spada pod kul kjut kič kategorijo.