Življenje smrdi, potem pa umreš.

Včeraj sem morala prvič v življenju potrdit evtanazijo za mladega, prostoživečega, levkotičnega mucka. Srce se mi trga.

Prav takšen je bil kot Orinđ (na sliki) in okoliški otroci so mu že dali ime. Preklet bodi, kdor ga je vrgel ven. Ali njegovega nekastriranega očeta. Ali nesterilizirano mati.

Ni prav. Nič več ni prav na tem pofukanem svetu. Ne morem risat nič. Še najmanj mačke. Vse kar sem lahko narisala je za vrat obešen, crknjen zajec iz blaga.

Ne da ne morem risat. Nič ne morem. Gnusi se mi že sam obstoj. Čakam da bo ura tri, da grem na občino prijavit ODD, ki danes nima nobenega pametnega smisla več. Čakam, da bo tri, da grem po prazen mačji transporter in poravnam račun za test.

25 izdelkov čaka, da jih odnesem v eno luštno trgovinico in jih poskusim spraviti v evre. Seveda to ne bo ta teden, ker traja osem dni, da te občina spravi v register. Če se slučajno pretopijo v denar, upam, da ga ne bom dajala za pozitivne teste za muce, ki jih ljudje razmetavajo po cestah. Mogoče se bom cele zadeve s prodajo veselila kdaj drugič, drug teden mogoče.

Danes se mi vse zdi precej nesmiselno.

Kriva sem…

…po tretjem členu osnutka frišnega kazenskega modnega zakonika.

 

Najprej naj v svoj zagovor povem, da ni tako hudo, kot se sliši. Res ne.

 

Kot izjema pa potrjujem pravilo, da videz vara. Za vrsto ravnih zob in za širokim nasmehom, za rdečo šminko in ne predolgimi rdečimi nohti, za nedolžno belino… se skrivajo temačne skrivnosti, ki so mislile, da ne bodo nikoli prestopile meja domačega vrta.

 

Na svoja široka, manekenska ramena sprejemam breme kazni, a le izvedljivi del. Za dva kamna (fino brušena demanta) okoli vratu, mi je zmanjkalo limita na kartici. Posledično je objavljanje številke MasterCarda nesmiselno, saj bi izvajalca kazni blokirali že ob poskusu nakupa škatle cigaret. Moji podatki (s številko noge vred – razvidno iz priložene fotografije spodaj) so lahko dostopni pravzaprav, zadnja nalezljiva bolezen bi bila obširna oblika trebušne gripe, zadnjih pet spolnih partnerjev pa – hja, good luck with finding that out.

In še sramotilna fotografija, ki bo obkrožila svet in mi odvzela vso kredibilnost.

 

Obrazložitve:

• V sliko copat, ki jih ne bomo imenovali, ne strmite predolgo saj lahko resno poškoduje vidni živec in pusti dolgotrajne glavobole. Lahko se pojavi blažja oblika napadov kurje polti.
• Ne poskušajte tega doma. Pravzaprav, če to poskušate, potem to počnite samo doma. Neimenovanih kosov plastike nikakor ne nosite nikjer, kjer bi vas lahko videli ljudje, ki imajo oči. Najbolje bo, če vse skupaj prepustite profesionalcem.
• Zgornji dve fotografiji sem objavila zgolj samo zato, da si bo Polonap lažje predstavljala Vixi za compom, ki ji iz ust, polnih kislih kumaric, prši kefir.
• Vsi, ki tale vnos spremljate z zadovoljnim kimanjem, ki lahko pomeni samo - “a sem jaz rekel/a, da se ji bo enkrat do konca zmešalo…”, si preberite vse objave zakonika. S komentarji vred.
• Užitka, da bi se mi zmešalo že zdaj, vam še ne privoščim.

 

 

PS: Kako to mislite, če nimam pametnejšega dela? Seveda ga imam, a tole je bilo vendar nujno.

Aneks:

Ker si resno želim odpustka, še bolj pa si želim zadeti na lotu, bom poskusila s strelom v CB stilu. Bi šlo skozi? Vsaj skozi prste?

V del zemlje ujeto

Z vsemi elementi spojeno. Na zraku, v ognju in vodi iz zemlje. Dve prav posebni duši moje krvi. Mati in sin virtuoza, hči le nemi opazovalec izza objektiva.

 

Bonca je bila včasih Bonifacij, potem pa so to prijatelji poenostavili in poženščili. Ostala je Bonca od časov, ko se je nickname-u še reklo partizansko ime.

V letih kar jo poznam, od kar je moja mati, je kljub peklu ohranila nežno dušo in milino,

 

 

twisted sense of humour, ki se v sklopu mentorstva prenaša na Matica

(škrat je Matičevo delo)

 

običaje ter ljubezen do živali in narave

 

 

in čut za estetiko.

 

  

 

 

Njeni dve jabolki sta različne sorte a kljub temu sta si podobni kot je jabolko jabolku le lahko podobno. Matic ni imel lepega otroštva. Bolezen je zaznamovala njegovo pot in bala sem se, da njegova pot ne bo nikoli vodila nikamor. A vseeno je pot potrebna, tudi če hočeš nikamor. Zgodila se je meni tako ljuba podoba feniksa, ki vstaja iz svojega pepela. Nadvse cenim njegovo voljo in talent. Predvsem cenim tisto, kar je nastalo na tej z ostrimi kamni posuti in s trnjem obdani poti. Iz malo nore družine, še en nor sadež, ki je ohranil dušo in nežnost s čudovitim družinskim humorjem,

 

običaje ter ljubezen do živali in narave

 

 

 

in čut za vse estetsko seveda.

 

 

 

 

Kljub izjemno nenavadnemu naboru še ostalih družinskih članov, si verjetno ne bi izbrala “normalne” družine, tudi če bi jo lahko. Normalnost je precenjena, družina pa nična vrednota, če ni spoštovanja.