Samo na hitro

Nič nisem naredila. Prav nič. Skicirka se sicer polni, ampak, da bi pa kaj meso postalo... Pa bo, tale vikend, pa če se na glavo postavim. Eno kul gnezdo in en čuvajoči angel. Bo. Mora pravzaprav.


Všeč mi je, da mi preprečite izgubo vere v ljudi. Všeč mi je, da ste prijazni, da iz teksta vidim, da ste nasmejani. Da mi pišete samo zato, da poveste, da je bil dan za trenutek bolj barvit in bolj prijazen. Čisto malo tudi zaradi mene. Da me delite naprej, tudi med otroške duše. Včasih zgrizem del svinčnika ali še raje, odgriznem radirko, ko razbijam glavo in iz nje iztiskam vijuge na papir, ki postajajo mačke, gusarji, angelci, ptice. Besede. Včasih tako zelo intimno, vstopam v domove, otroške sobe in kopalnice, kukam v shrambo in razmišljam o štorkljah, ki še letijo. In rastem.

Včasih pa, tako kot tale raztegnjen januar, gledam v zrak.


Na hitro sem napisala, kot da znam kaj narediti na hitro, razen pospraviti in pomiti kopalnico. Hotela sem na ogled postaviti nov banner in avatar mojega Etsy kotička. Etsy people mu dajejo same pozitivne besede na forumu. Jih je vreden? Vesela bom vašega mnenja.



In da pohvalim tole mojo punco Ano, tokrat jo je ShaShaAnn uvrstila v svoj Treasury, Treasury "podcenjenih", ki bo na ogled do sobote.
ShaShaAnn riše čudovite ilustracije.


Tole je na hitro, vixiway.

The best things in life are free

In prav škoda je, da se od njih ne da živeti.

Dve zlati punci sta me obdarili s prikupno nagrado, nagrado za to, da dam ven kar se nakopiči in včasih iz tega nastanejo kaka dobra dela, za to, da nastaja Kreativna raca, ki je štartala kot eksperiment in podlaga neki čisto drugi stvari. Pravila podeljevanja "fajn blog" nagrad gredo nekako takole - objavim link od podeljitelja nagrade in nagradim štiri bloge po mojem izboru, jih nalinkam in povem zakaj sem jih izbrala. To res ne bo težko, kar nekaj super ljudi piše bloge in jaz jih precej redno spremljam. In jaz lahko nagradim osem blogov, saj sem dobila dve različni nagradi. Dela pa s tem kar nekaj, kar seveda pri rahlo leni Vesni sproži nekaj godrnjanja v brado, a ker vas res rada berem, bom linkala in razlagala že očitno.

Prva je bila Urška in pravi:

Ni napisala zakaj a previdevam, da najde kaj zase, kot jaz pri njej. Spremljam precej več pisarij, kot jih imam označenih. Plazim se z linka na link, z bloga na blog. Oglašam se samo v nekaterih, če bi se hotela v vseh, bi lahko počela samo to. Urška dela krasne scrapbooke, letošnji koledarji so vsekakor vredni ogleda in kadar šiva figurice, šiva ljubko.


V kategorijo "Rada pokukam" bi pri meni vsekakor spadali:
Sonja ustvarja. Veliko stvari razloži v svojem blogu, deli sto in eno craft zadevo/pripomoček/trgovino s svojimi bralci in poteši tisti roza delček mene, ki ga ne spuščam vedno na plano. Sonjo tudi v živo poznam in mi je všeč, da je veliko nasmejana.
Janine stvarjalne drobtinice. Jana se loti vsega, vse jo pritegne, vse krasno uspe in nima obstanka ob eni tehniki. Zelo se potrudi s fotografijami. Rada pogledam kaj je novega pri njej.
Slovonske technobe. Poleg ustvarjanja K., ki je tudi polna dobrih nasvetov, me vedno znova pritegne izbran in malo wierd okus Slovona, ki pomaga ustvarjati ta trojni blog.
Črtast Špelin blog. Špela je veselo bitje, veliko ustvarja, na več področjih. Deli ustvarjanje, svoj vsak dan in recepte. Tudi v slikah.

Druga, Gordy je mnenja, da zaslužim:

Gordy v svojem kujalniku, pardon v kujalnici, piše o marsičem. Všeč mi je, ker se mi včasih zdi, da nimava nič skupnega in potem ugotovim, da imava, marsikaj. Njena razlaga zakaj je izbrala mene, me je več kot razveselila in naj povem, da Gordy zna narisati mačko v parih potezah in to takšno, ki se je Vixi še ni lotila - s klobko volne.

V ta del bom "nominirala" bloge, ki so zame več kot le blogi, predvsem so nekaj drugega kot klasični craft blogi.
Dnevnik zavetišča Horjul. Polona odlično piše. Blog se iz informativnega dnevnika zavetišča nemalokrat morfira v osebno izpoved med vrsticami ali pravo humoresko. Večkrat pusti solze v očeh, ne nujno žalosti, tudi besa. Tudi smeha. Obvezno in redno spremljam.
Kolibri. Kaj me je pritegnilo pri njej ne vem. Malce skrivnosti. Domišljija. Okus po dežju v njenem pisanju. Fotografija. Sanjarjenje. Najbrž vse to, še posebej pa me pritegne to, da ima v vsem tem še kreativno žilico, ki ji kar sili na plan. Spominja ma na nekoga...
Fensi Šmensi. Ana me je s svojim pisanjem in šivanjem prevzela kar takoj. Zelo barvito pripovedovanje o marsičem kar me zanima, pa si ne vzamem časa. Krasni povzetki potovanj, raziskovanj, trgovin in razstav. Stil, ki mi je všeč in si samo pobožno želim, da bi ga tudi imela.
Frišno novo jutro. Naj priznam, da sem ta blog odkrila danes, v Urškinih komentarjih? Prebrala na dušek za nazaj in se navdušila nad spet malo drugačnim okusom in drugačnim ustvarjanjem. Odličen stil pisanja. Frišno.

Za nekatere bloge nimam pojma kdo za njimi stoji in tudi to jim daje svoj čar. Želim si, da bi lahko vključila še nekaj blogov, ki mi dražijo čute, kulinarični, poetični, nekateri zelo osebni... Naj bo to to zaenkrat. Moji najpogosteje obiskani so na levi v stolpcu, nekaj pa je takih do katerih dostopam preko komentarjev ki jih pustite v moji raci ali so favoriti mojih favoritov. Ko bi le imela čas, brati vas vse zanimive, cele dneve.

Moram zdaj res še narediti cel krog in povedati mojim biserom, da so si pri meni zaslužili neformalno nagrado za svoje pisanje?! Ah, no prav.

Pometanje pred pragom

Že včeraj se mi je v glavi, na poti domov, spisal današnji vnos. O pometanju pred domačim pragom, o slovenceljnih in njihovi grdi navadi pljuvanja. Pljuvanje kot nacionalni šport. In ovčereja. Zelo slovensko. Narejeno v Sloveniji.

V pljuvanju po pločnikih, bi zagotovo našla kak narod, ki to dela bolje od nas. Slovenija postaja drama queen vseh držav. Dajmo delat dramo iz vsega. Kdo bo tokrat kriv, za to ker narod ne zna vozit, ne pozna prometnih znakov in vsesplošno ne razmišlja? Naj bodo komunalci, ker snega je tako malo, da je težko kriv za to. Ovčje komplekse gojimo in negujemo lepše, kot Zelandci svoje ovce. Na cesti je sicer nekaj snega in malo drsi, ampak nihče nam tega ni povedal! Ni bilo znaka in nihče nam ni dal pisne prošnje, da vožnjo prilagodimo razmeram. Ampak na Kozarjah je pa display in na njem piše "POZOR, SPOLZKO!". Tukaj se bomo pa ustavili, saj znak lepo pravi, da tukajle je pa spolzko. Ha in ta isti display je kak mesec nazaj opozarjal "MEGLA! FOG!". Žal se je znak motil in je bila megla samo od Kranja do Golovca, od Ljubljane do Logatca pa niti meglice. Ampak... Če znak pravi da je megla bo že držalo, torej moramo takoj prižgati vse delujoče meglenke, ki jih avto premore. Če ne drugega, da se pohvalimo z njimi, mi ki imamo za dodatno opremo.

Ah še to, če te na tastari Linhartovi spuščam, je to zato, ker imava oba znak in ti si desni, ker je diagonalno obrnjen ovinek prednosten in ne ker si mi simpatičen, ker jaz kamela ne znam vozit ali ker čakam, da se svet začne vrteti v nasprotno smer. Čakam te zato, ker sem za razliko od tebe prebrala CPP, očitno poznam en znak in eno pravilo več kot ti, čakam te, ker imaš prekleto prednost.

...

Preden se mi brez kave spet dvigne pritisk. Ko sem prišla z našponanimi živci domov, me je čakal convo na Etsy-u:

You are in my treasury, little Ana!

:) Maryse

Maryse mi je polepšala dan. Še naprej bom pometala pred svojim pragom in še naprej prezirala mahanje z metlo tistih, ki doma smeti rinejo pod tepih. Hvala Maryse, za primerno, naravno dozo pomirjevala.

Bye-bye

Stvari, slike, arome in besede mi pogostojo zaposlijo možgane. Lahko bi se vpisala v kategorijo tistih, ki preveč razmišljajo. Razmišljanje, ki se sprevrže v sanjarjenje je v resnici lahko "my favorite waste of time". Zato lahko toliko časa preživim sama s sabo, ker sem večino časa kje drugje in misel je najbolj nepredvidljiva cesta. Pred novim letom se je pojavila želja za darilo. Darilo za fanta, darilo, ki ga nebi vezalo na ta trenutek, ki bi razložilo čustva a jih ne kovalo v večnost. Večno tvoja, Za vedno skupaj... Odpade.

Z lahkoto me je odneslo kakih 7 let nazaj, ko sem ugotovila, da večnost traja 13 let. Ko sem ugotovila, da je prav vse na tem prekletem svetu relativno. Ker sem takrat razmišljala o večnosti kot dejstvu, sem morala odstraniti večino podarjenih stvari, odstraniti slike, zamenjati garderobo in celo zamenjati frizuro. Želim si, da bi nanj ostal vsaj en materijalen spomin, ki bi bil oseben a ne bi prebudil zbadanja v srcu. Pa si res? Ostali so spomini, ki so potrebovali leta filtriranja skozi drobne filtre za kavo, leta pranja na mrzlem dežju in leta čustvenih centrifug, da so (p)ostali samo čisti, lepi, beli in dovolj zbledeli, da so izgubili ostrino. Dovolj oprani, da so mehki in dišeči in samo še sladke občutke zbujajoči. Mislim, da so dovolj, saj se do njih pride skozi trening iztiskanja bolečine iz srca, ki je neprecenljiv v tem trdem življenju tu, na Zemlji.


Upam, da bo spomin ostal obema, ne le njemu nate - srečno:

Z vsako nesrečno ljubeznijo - bye-bye srce. Nikoli pa zares ne veš, če morda ne leti stran in ne leti nemara k tebi. Oddaljene stvari so relativne, tako v pomenu kot v velikosti.

Mačja hiša

V Sloveniji se v letošnjem letu pripravlja projekt Mačja hiša. Novica me je seveda blazno razveselila. Mačja hiša bo mačja deklica za vse. Bo mačje zavetišče z veterinarsko oskrbo, center za osveščanje in organizacija za poenotenje in posodobitev standardov na področju oskrbe domačih mačk. Vse to bo, upam, in še več. Od kar spremljam mačjo problematiko, oz. problematiko domačih živali, se je že marsikaj premaknilo in kar nekaj nevednežev sem gledala spreobrniti se v odgovorneže, tudi sebe. Zagotovo je nekaj takih, ki se jim zdi, da preveč "pozornosti" posvečam mačkam. Da se okrog mačk moj svet vrti. Še daleč od tega sem in še kar nekaj let mi manjka do stare sitne babe s petnajstimi mačkami v hiši. Vsi, ki se spravljajo nad nemočne so zame nekoristni in le breme proračunu, pa naj so ti nemočni mački, psi, narava, ženske ali otroci, lahko so bengalski tigri ali samo piflarski najstniki.

V upanju na manj mačjih trupelc, se veselim projekta in seveda bom poskušala na kak način pomagati. Donirati. Beliti? Ustvarjati. Moj prvi skromen doprinos je Čombe. V trenutku ko sem začela brati informacijo o hiši se je pojavil v glavi in na vsak način hotel ven. Skicirala sem ga in potem kar iz glave zrisala v Corelu. Mislim, da zajema veliko tega, kar hiša bo. Poulični mačkon na varnem, pod streho, na toplem - kar nakazuje to, da se iz hiše "kadi". Tople barve so bile želje mater projekta in v resnici logo v teh barvah krasno deluje. Opazila sem, da bo logotip problematičen pri barvastih, "neflehastih" podlagah in okrog tega bom še potelovadila takrat ko se bo pokazala potreba po tem. Mogoče bi se poslužila kar preprostega trika in v takih primerih celo kompozicijo podložila z belim pravokotnikom... Kakorkoli, za prvo predstavitev se je malo mudilo in po prvi objavi na mojpes.net-u, ponosno še jaz predstavljam Mačjo hišo: