Bye-bye

Stvari, slike, arome in besede mi pogostojo zaposlijo možgane. Lahko bi se vpisala v kategorijo tistih, ki preveč razmišljajo. Razmišljanje, ki se sprevrže v sanjarjenje je v resnici lahko "my favorite waste of time". Zato lahko toliko časa preživim sama s sabo, ker sem večino časa kje drugje in misel je najbolj nepredvidljiva cesta. Pred novim letom se je pojavila želja za darilo. Darilo za fanta, darilo, ki ga nebi vezalo na ta trenutek, ki bi razložilo čustva a jih ne kovalo v večnost. Večno tvoja, Za vedno skupaj... Odpade.

Z lahkoto me je odneslo kakih 7 let nazaj, ko sem ugotovila, da večnost traja 13 let. Ko sem ugotovila, da je prav vse na tem prekletem svetu relativno. Ker sem takrat razmišljala o večnosti kot dejstvu, sem morala odstraniti večino podarjenih stvari, odstraniti slike, zamenjati garderobo in celo zamenjati frizuro. Želim si, da bi nanj ostal vsaj en materijalen spomin, ki bi bil oseben a ne bi prebudil zbadanja v srcu. Pa si res? Ostali so spomini, ki so potrebovali leta filtriranja skozi drobne filtre za kavo, leta pranja na mrzlem dežju in leta čustvenih centrifug, da so (p)ostali samo čisti, lepi, beli in dovolj zbledeli, da so izgubili ostrino. Dovolj oprani, da so mehki in dišeči in samo še sladke občutke zbujajoči. Mislim, da so dovolj, saj se do njih pride skozi trening iztiskanja bolečine iz srca, ki je neprecenljiv v tem trdem življenju tu, na Zemlji.


Upam, da bo spomin ostal obema, ne le njemu nate - srečno:

Z vsako nesrečno ljubeznijo - bye-bye srce. Nikoli pa zares ne veš, če morda ne leti stran in ne leti nemara k tebi. Oddaljene stvari so relativne, tako v pomenu kot v velikosti.

Mačja hiša

V Sloveniji se v letošnjem letu pripravlja projekt Mačja hiša. Novica me je seveda blazno razveselila. Mačja hiša bo mačja deklica za vse. Bo mačje zavetišče z veterinarsko oskrbo, center za osveščanje in organizacija za poenotenje in posodobitev standardov na področju oskrbe domačih mačk. Vse to bo, upam, in še več. Od kar spremljam mačjo problematiko, oz. problematiko domačih živali, se je že marsikaj premaknilo in kar nekaj nevednežev sem gledala spreobrniti se v odgovorneže, tudi sebe. Zagotovo je nekaj takih, ki se jim zdi, da preveč "pozornosti" posvečam mačkam. Da se okrog mačk moj svet vrti. Še daleč od tega sem in še kar nekaj let mi manjka do stare sitne babe s petnajstimi mačkami v hiši. Vsi, ki se spravljajo nad nemočne so zame nekoristni in le breme proračunu, pa naj so ti nemočni mački, psi, narava, ženske ali otroci, lahko so bengalski tigri ali samo piflarski najstniki.

V upanju na manj mačjih trupelc, se veselim projekta in seveda bom poskušala na kak način pomagati. Donirati. Beliti? Ustvarjati. Moj prvi skromen doprinos je Čombe. V trenutku ko sem začela brati informacijo o hiši se je pojavil v glavi in na vsak način hotel ven. Skicirala sem ga in potem kar iz glave zrisala v Corelu. Mislim, da zajema veliko tega, kar hiša bo. Poulični mačkon na varnem, pod streho, na toplem - kar nakazuje to, da se iz hiše "kadi". Tople barve so bile želje mater projekta in v resnici logo v teh barvah krasno deluje. Opazila sem, da bo logotip problematičen pri barvastih, "neflehastih" podlagah in okrog tega bom še potelovadila takrat ko se bo pokazala potreba po tem. Mogoče bi se poslužila kar preprostega trika in v takih primerih celo kompozicijo podložila z belim pravokotnikom... Kakorkoli, za prvo predstavitev se je malo mudilo in po prvi objavi na mojpes.net-u, ponosno še jaz predstavljam Mačjo hišo:

V zadnje pol ure...

... letošnjega leta, se zagotovo ne bom domislila ničesar spektakularnega, voščila, ki bi vse vrglo na rit. Dva člana družine smrčita, dva se lovita. Ena z nasmeškom razmišlja, kaj bi zaželela. Nič več in nič manj kot vam želim celo leto, vsak dan.

Ob polnoči bom enega od zaspancev zbudila, da bo z mano zaspano pritisnil nos ob šipo pogledal prvih par minut ognjemetov od vsaj pol ure bleščanja, da bo z mano nazdravil in me stisnil k sebi.

V bistvu vam želim, da bi vedno imeli nekoga, ki ga lahko stisnete k sebi. Pa čeprav v mislih. Lepo, ustvarjalno leto želim, ustvarjalno v vsem kar počnete.

Drugič... neizmerno ljubko.

Lastne stvaritve so me začele razveseljevati in skrbi me, da mi pada kriterij. To menda pride z leti. Znižal se mi je kriterij za življensko okolje. Če sem včasih mislila, da moram živeti v centru Ljubljane in da mora biti stanovanje pred vselitvijo v piko opremljeno, mi je danes v veselje hiša daleč na periferiji in daleč od tega, da je opremljena. Če je bil moj fant včasih najmanj princ s kupom vrlin, sem danes zadovoljna s srčnim moškim s kupom napak. Pri hrani že prej nisem bila izbirčna, danes sem še manj. Kriterije tiščim visoko pri moralnih zadevah, prijateljstvu, človečnosti in mislila sem, da pri svojih izdelkih.

Res se redko zgodi, a očitno me mački hitro prepričajo, zgodila se je tale mala glavica, približno 2 cm velika iz volnenega prediva. Po eni uri prebadanja volne sem strmela v mali obrazek in se važila sami sebi, kako zelo ljubek je. Nič nisem vadila, po tisti malce ponesrečeni marjetici sem sfilcala še eno 3D kroglico in potem mačka. Res ni težko in ko dobiš malo občutka v prste se z iglo dela kot z modelirko v glini. Med strmljenjem in navduševanjem pa sem se v glavi ubadala z drugo stvarjo - s tremi N - namembnost, namembnost in še enkrat namembnost. kaj bi zdaj s tem... Ana je enkrat napisala Anything can be a brooch. Morda pa res.

In še fotografija mojega novega objekta občudovanja. Ena zelo povečana, kjer se vidijo vse frleče dlakice in majhna, ker v resnici se teh cufkov skoraj ne vidi.

Najlepše od srca in prave ljubezni

Vedno je vse najlepše, kadar je od srca. V telih ploščicah sem se ujela. V užitek so mi. Ne ravno vse, a se potrudim, da vsako spremenim v posebno in edinstveno. Zato od tega ne bom nikoli obogatela, ker nočejo nastajati po tekočem traku, ker jaz tako ne znam funkcionirati. V vsako vrežem tudi malo sebe, predvsem pa se trudim vrezati del tistega komur ali čemur je namenjena. Ob ustvarjanju mislim nate. Nate, ki boš izdelek dobil v roke. Za njimi stoji zgodba, zato so dobile oznako, da "imajo tisto nekaj". In mene resnično najbolj veseli, da imajo tisto nekaj. Čarovnica v družinskem deblu se potrudi, da zadanem, čeprav se mi zdi, da večino dela opravi vesolje. Vesolje mi šepne, srce izbere barvo.

Vesolje mi noče šepniti številk za loto. To verjetno še pride.


Tia in Neja sta sestrični, hčerki dveh sester, ki sta močno povezani. Družinske vezi se mi zdijo jako pomembne, kadar so res lepe in iskrene in popolnoma zanemarljive, kadar to niso. Tako zelo lepi deklici sta in njuni materi - sestri, bosta poskrbeli za to, da bosta sestrični ostali prijateljici. Neja obožuje mucke, Tia je bolj filozofska. Tijino mamo skrbi veliko stvari trenutno. Vse bo v redu in razmišljam že o novi ploščici.

Maria je še ena izmed mnogih "mini me". Tako sem izgledala jaz in tako sem videla svojo hči. Vgrajenega ima dovolj srca, da se v njej najde mnogo deklet, da mnogo mam v njej vidi svojo hči, da babice vidijo vnukinje. Vilinski otroci, ki vidijo več, kot smo jim pripravljeni verjeti. Se ne spomnite česa vse, vam niso verjeli?

Zavetišče Horjul je pogosto v mojih mislih. Preveč prebivalcev ima, da bi vse poznala po imenih, jih pa pozna Polona. Polona, ki jo vsak vidi kot svoje ogledalo. Jaz vidim nežno in rožnato, mehko in toplo. Tisti, ki jo vidi drugače, bi mogoče moral razmisliti o sebi. In ko mislim na mokre smrčke, ki bi se morali tiščati lic svojih lastnikov, namesto zamreženih boksov, ko mislim na mačje tačke, ki bi morale mečkati naročje svojih ljudi, namesto neskončnega naročja Polone, takrat nastanejo meni najljubši izdelki. In ko se zanje izlicitira visoka cena, sem srečna, čeprav gre vedno iz žepa tistih, ki že tako prispevajo več kot dovolj.

Našla sem sliko od lanskega leta, moja manči med slikanjem v naravi. Najlepša in vedno s srcem. Tisto najpomembnejše je, kar me dela takšno kot sem. Hvala.

Vsak dan je moj

Pri moji naravi je nemogoče ostati pri eni temi in pravzaprav sem že na začetku vedela, da tole ne bo samo ustvarjalen blog, poln novih izdelkov, tehnik in nasvetov. Preveč se prepletata, moja duša in ustvarjanje. Vsak dan je moj, tako dober kot slab, vsak trenutek celo. Ne morem jih podariti, oddati, pozabiti ali treščiti v smeti. Ne dobrih, ne slabih. Lahko jih dajem v omaro, ki me preseneti vsakič posebej, ko jo odprem. Tole je samo ena izmed mojih omar.

Verjamem v izrek - Ignorance is a bliss, gledano s strani "ignorance". Iz mojega zornega kota je nesprejemljiv, čeprav si včasih želim, da bi bila samo neumna kot noč brez zvezd, in tega ne bi vedela. Sprejeti odgovornost za spremembe v svojem življenju ne pomeni vedno instant sreče in kot že rečeno, dajanje pametnih nasvetov je obupen poizkus podati naprej reciklirane nasvete, ki jih sami nismo upoštevali.

Z new age sranjem ravnajte varčno in skromno, tako varčno in skromno kot z vero. Seveda pomaga, a glasno rjovenje na nevernike vas dela "nadpametne" in nepriljubljene. Koga v resnici briga, če se meni zdi, da moja duša mogoče ni čisto frišna, da je po vogalih malo rabljena in prerojena na ta svet z nekaj malega predznanja? Kdo bi v resnici hotel slišati, da se mi zdi njegova duša čisto na novo narejena, s še ostrimi robovi in z vonjem po plastiki zaradi vakumskega pakiranja v polietilensko folijo?

Patience

Tudi ta dan je moj. Z glavobolom, vnetim grlom, veselo novico o božičnici, Natašinim rojstnim dnem in njegovo roko, ki mi odmakne lase s čela, da preveri če imam vročino. In ne zamenjam ga za nič na svetu. Da o radostih tega, da je na twingotu dokončno crknilo odpiralo vrat z notranje strani, sploh ne govorim.

timesandchimes mi je s tole hišico polepšala dan.

Kaj je pa vam polepšalo sredo?

Včeraj bi lahko bi lep dan.

Imela sem dopust in uživala sem kljub temu, da sem cel dan po malem končevala eno "honorarno" zadevo. Vmes sem se malo pojavljala na Etsiju vsepovsod, če ne te res nihče ne najde. Ena od uporabnic me je uvrstila v Treasury in mi polepšala dan. Še vmes sem debelo gledala v stran na FBju in ugotavljala kakšne so sploh razlike med prvim, drugim in tretjim zavihkom. Našla sem "bivšo" nečakinjo Nino in vesela bom, če ostaneva v stiku. Še vmes vmes, sem pojedla ostanke kosila od prejšnjega dne in si zraven naredila motovilec z jajcem. Proti večeru sem naredila dve ploščici umila glavo in s tem tudi zapečatila zdravje za ta teden z grozljivim glavobolom in vnetim grlom. Naročila sem nekaj štampiljk, belo blazinico in volneno prejo z iglami za filcanje. En dan prej sem šla gledat Briliantino in se zraven zabavala kot že dolgo ne. Popolno in razbito v parih sekundah, s pogledom. Kako sita sem ljudi, ki jim v življenju nič ni prav. In sita sem svojih načel, da ne obupam, ker sem sita ljudi, ki hitro obupajo.

In tako danes nisem navdušena več nad ničemer. Tudi na jogo ne grem, bom likala in se smilila sama sebi ker živim v družbi, ki ne razume zmečkanih cunj.

Stokrat sem v dnevu razčlenila kaj na spletu obdržati in kaj pozabiti. Open Diary, Blogger, Otok Zakladov, Nakit snova, DeviantArt, Etsy in zdaj FB? Poleg živalskih forumov, PLja in Čarodejke... Na koliko koncih je človek lahko? Jaz na vseh a na nobenem prav posebej zbrano. Meni je to sicer čisto OK a vem, da se od mene pričakuje več. Zakaj razumem namige v mojo smer, zakaj jih eni ne. Zakaj se osebam na FB reče "prijatelji" in zakaj je poletja 2 meseca, zime pa 10!? Tako škoda mi je časa, ki ga mečem stran za tiste, ki jim je vseeno, za tiste, ki jih je sam gobec, za tiste, ki nimajo nobenega spoštovanja, pa vseeno pometajo z mano samo zato, ker sem slab gospodar svojega časa...

Ana, ki me je razveseljevala še včeraj:

Dva prepoznavna mačja frisa, ki sta me tudi razveseljevala včeraj:

In dve mačji mesti, ki sem mislila, da me bodo vedno razveseljevala...

Pa tako lep dan je bil....