Sladka nostalgija

PolonaP me je spomnila na tista leta... Polona me spomni na vse sorte, na take stvari, ki latentno počivajo nekje spodaj in se očitno vztrajno upirajo temu, da bi dvignile moj ugled. Ne vem sicer če to drži, saj je večina stvari, ki me prevzamejo in "delajo posebno" takšnih, ki veljajo za staromodne, obupno nepopravljivo romantične, neopisljivo preproste ali preprosto wierd. In potem ona piše o Scarlett in jaz se sprašujem, zakaj Scarlett nisem omenila že jaz, zakaj nisem pisala o njej, o nori ljubezni, ki tiči za štirimi urami filma ali v dobrih 15 cm debeline knjig. Ona je vendar moj idol. Moja Madonna iz leta 1850 in nekaj. "Frankly my dear, I don't give a damn" je moja najljubša filmska fraza in potihem si vedno želim, da bi to izrekla Scarlett Rhetu, namesto obratno. In potem Mary Poppins! Damn! Film ob katerem sem nazadnje, pri svojih 33 (letos), s solzami v očeh ploskala in poskušala pravilno zraven prepevati:

Supercalifragilisticexpialidocious (superkalifrađelistikespialidoušs)

Kakih 30 let nazaj je z mano to prepevala moja manči.

Oh in sploh naj ne začnem o tem, da sem kot majhna punčka na veliko lagala o čarobni paličici, ki jo imam skrito v premogovni drvarnici, na notranjem dvorišču hiše na Starem trgu 9. Ja, ja, pod kupom premoga je jama in tam imam skrito paličico. Taka zlata je, v roza odejico zavita... Ampak mamici in očiju pa ne smem povedati, da jo imam. Ne bi razumela, saj onadva ne čarata. Halo!? Harry Potter?! Jasno Rowlingova je ukradla mojo zgodbo, mojo biografijo pravzaprav in napisala uspešnico. Uspešnico od katere bi morala jaz dobivati, recimo en cent od prodanega izvoda, uspešnico, ki je v prodaji mirno sklatila s prvega mesta Biblijo, ki je najbolje prodajana pravljica že 2000 let!

Bo že držalo, da so vse najlepše pesmi že napisane. V resnici pa so vse tele litanije samo moj kompliment. Kadar rečem, da si želim, da bi to naredila/narisala/napisala jaz, takrat mi je to res zelo, zelo všeč.

Vedno zaidem. Kako hitro. Polona me je spomnila na tesne stopnice v Ljubljanskih Križankah, o tem sem hotela pisati. Na polno dvorišče premladih kadilcev. Na kamnite stopnice tam zadaj in kamnita korita, kjer je občasno zrasla kakšna... kak luštrek. Na podstrešne risalnice. Na neko drugo Polono, pa legendo Jožico in Šafrana, ki je na momente pozabil, da je v razredu polnem znanja željnih. Na tisto za umetnostno zgodovino, ki sem jo imela res rada. In na Močnika, ki ga še danes ne maram. Pa moja mama tudi ne. Sem pa kljub temu odnesla nekaj malega risanja, ki ga ob manj zoprnem profesorju ne bi. Polonin projekt 30 dni avtoportretov je potihnil, pa mi je bil všeč. Vsaka študijska risba me spomni na pručke in risalne deske in na risanje stola do nezavesti. Istega stola, ki ga je na tej isti šoli risala tudi moja mama, 15 let pred mano. In skicirke, ki je bila takrat prevečkrat prazna, kdo pa je maral domačo nalogo. Vmes je odmevalo Smrekar, Koman, Klančar, sreda, prvi dve uri! Ahmmm, zaspala sem, zamudila sem, avtobusa ni blo... Tako zelo sem se vživela, da sem začutila kako sem se počutila takrat. Kakšen je bil občutek pred uro, med risanjem. V mislih so se pojavili obrazi, ki so v skoraj sklenjenem krogu strmeli v isti motiv, vizirali, radirali... S tem metuljčkastim občutkom v želodcu sem obrnila list v skicirki in s tresočo roko poskusila skicirati Debelega, ki je spal spanje pravičnega na kavču. Hvaležen objekt za risanje "portreta", saj se ne premakne niti za milimeter in za rezultat na listu mu prav malo mar.

V mislih je grmel Močnikov glas - Ne riši jih takšne kot bi želeli izgledati! Riši takšne kot so! Grobovškova ima podbradek, nariši ga! Ona ni lepa, nariši takšno kot je!

Se vam že kaj sanja, zakaj ga nisem marala?

Prav, pač nimam več pojma. Naj vam namignem - študijsko risanje - ne tako zelo easy. Občutek pa je bil dober. Občutek je imel kakih 17 let in nobene skrbi v življenju, razen kako hitro lahko med glavnim odmorom pride do Drame in tam ob kavi pokadi čimveč cigaret. Če mislite, da je Občutek takrat razmišljal kaj bo delal ko bo star 33 let, se zelo motite.

Prav resno resnično sem čutila All starke na nogah. Naredite to kdaj, vrnite se tja, zaprite oči in samo uživajte.

Mačka, mačke, mački, mačko, pri mački, z mačko

Nimaš pojma, kako boš to naredila. Nazadnje si bila menda stara 11 let, ko si stene svoje sobe porisala z Disneyevimi junaki. Jumbo in sraka na veji z mornarsko majico. In mali Jumbov mišek. Strašno si bila zadovoljna in vesela, da ti je mama to dovolila ter na koncu še pohvalila trud in vse risbe.

Tanja je rekla - nič ti ne bom rekla, ti bo Polona sama povedala.

Polona, lastnica zavetišča Horjul, bi imela mačke v mačjaku. Poleg cca. 14 pravih mačk, še mačke po stenah. Seveda, zakaj pa ne? Saj to vendar počnem... že od nekdaj. In pred kratkim sem prebrala Michelangelov življenjepis in menda ja vem vse o slikanju fresk. Najbolj sem si zapomnila, da je imel pomočnike. Tanja. OK. Oh, kako so že mešali materijale, da so dobili barve? In s čem so premazali zidove? Joj kako je že bilo? Mogoče bi raje vprašala na Otoku zakladov, kako delajo domače freske? Pametno razmišljanje - akrili, Jupol, dipi - sem dobila odgovore. Počasi sem zaključila nakupovalni listek: Akrili, penzli, palete. Jupol in kredo za obrise imam doma. Lončke za vodo tudi. Tanjo imam. Pa dajmo.

Najprej ena polovica mačjaka, tista, ki se da zapreti za karanteno in okrevajoče, špital takorekoč.

Prebivalci so navdušeni. Kmalu se naučiva, da jim vrečka s pripomočki predstavlja zabavo. Prav tako barve in čopiči in voda, najini plašči in torbici. Kaj sva pa mislili? Obnašava se, kot ne bi imeli obe najmanj dva mačka doma.

Ker ne moreva skriti čopičev, ga jaz zataknem v lase. Super, Kaletu se zdi, da bi ga prav lahko pretepel, le dovolj se mora stegniti z enega od mačjih plezal. Hlače s katerih visijo trakovi so zares neprimerna oprema za v mačjak. Pupa bo odvezala Tanji vezalke, Loki pa bo kar preko rame poskušal doseči čopič, ki sem ga iz las pospravila v srajčni žep, kjer imam tudi lonček z minimalno količino vode.

Trenutno v hospitalu ni nobenega in vseh 14 divja po celem prostoru. More the marrier.

Še rumeni, sončni, zdravi del mačjaka. Čudovita feliksica Mila brez tačke malce godrnja kadar se ji preveč približa kak mačkon, je pa moja najljubša buc postaja ko hodim od ene do druge stene.

Bali, črn kot noč, se steguje zdaj po meni, zdaj po Tanji. Če ne Bali pa Maki. In še ena, tista tigrasta, ali je mogoče tisti tigrast. Adici se iz šavja dlake svetijo oči, ki ne izpustijo nobenega najinega premika. Iz vseh kotov se prede pesem - pobožaj me, stisni me k sebi, čohljaj me, daj mi buc, igraj se z mano. Vzemi me s seboj?

Mici izgleda jezna. Izgleda, sem napisala. Mici lahko prede najglasneje in daje najlepše buce od vseh. Nima ušesk, kar jo naredi podobno prikupnemu belemu tjulenjčku. Oranžnega ni nobenega. Nič hudega, saj je pred vrati pomlad in brezvestneži bodo spet obilno puščali mladičke ob smetnjakih, v smetnjakih, pred vrati zavetišč, na bencinskih črpalkah ali pa se bodo skotili srečnim svobodno živečim mačkam, ki bodo čisto naravno skočile pod avto in pustile svoje potomčke na milost in nemilost crkovati, počasi, kje v kakšni živi meji. Gotovo bo med njimi kakšen oranžen.

Nikakor si v vsem tem času nisem zapomnila njihovih imen, pravzaprav vsem rečem mici, pa je mir. Polona ve vsa imena in ko stopi v mačjak tudi ve, če kateri manjka in je ostal v zunanjem delu mačjaka. Vem da sta Pupa in Kale dvorna zabavljača, tista dva ki sta imela petdeset klicev, ko so ju na forumu označili za bengalska mačka, prej pa nobenega. Vem da sta obe dolgodlakici plašni, pa Mila tudi, ah, pa tista druga feliksica tudi ni posebej zaupljiva. Vem da je Mici že gospa v letih. Vem, da ne vem veliko, čutim pa. Vsakič ko sva stopili v mačjak da pričneva z delom, je bilo čutiti kup veselja, kup sreče in kljub nenehnemu džumbusu je bilo čutiti tisti poseben zen, ki ga oddajajo živali, mačke še posebej, če se mene vpraša.

Še nekaj sten je, ki bodo dobile kakšno mačko, psa, baje celo ribe. Polona je videti vesela, kar je obema v največje zadovoljstvo, saj je mačkam prav figo mar za umetnost.

Vsem potencialnim, bodočim mačjeljubcem pa polagam na srce, ne izbirajte mačke po izgledu, po fotkah na forumu, po slikah v časopisih. Zmenite se za obisk v času uradnih ur, stopite v mačjak in dovolite, da si mačka izbere vas oziroma počakajte kak trenutek, na kemijo. Pridite odprtega duha in dopustite možnost, da je nekje nekdo, ki o mačkah ve več kot vi. Veliko več kot vi. Poslušajte nasvete in napotke kot zreli ljudje. In za božjo voljo, plačajte stroške posvojnine in primaknite kak evro, posvojnina v povprečju namreč ne pokriva oskrbe ene mačke za čas, ki ga je prebila v zavetišču, pravzaprav komaj pokriva sterilizacijo. Tako boste omogočili naslednjemu nesrečnežu preživetje.

In nikar ne mislite da boste mački lastnik, le nor suženj ki prinaša hrano in je zadovoljen, da ji lahko voha dišeče kosmate tačke, kadar mačka to dovoli.

Pozdrav od Vixi di Lodovico Buonarroti Simoni in Tanie da Vinci.

Oh, nova objava

Čas je že bil, že zdavnaj, za novo objavo, pa se mi vsakič tema izmuzne in obvisi. Tole bo najbolj nametana tema in objava z obilico slabih slik in z obilico nedomiselnega teksta.


Projekt za katerega sem hotela, da bi bil center nove objave še niti slučajno ni končan. In še nekaj časa ne bo. Tudi slik nastajanja nimam. Večina jih pa tako že ve za kateri projekt gre in ste celo videli par prvih fotografij. Nekoč sem se hvalila z vixtinsko kapelo pri miniaturnih obeskih, ha, čakajte da vidite tole! Danes spet nadaljujem s Tanjino pridno pomočjo. Itak, da fotoaparata nimam s sabo, ima prazne baterije.

Potem sem vmes naredila nove ploščice

dva mačkončka z akrilom na les.

Vse to sem predala prejšnjo soboto na srečanju Otoka zakladov, ki je bilo, z dobrim zaletom, samo en pljunek stran od VileLune. Ploščice mi je naročila Mily, slikici sta bili za organizatorki srečanja, Fikus in Snežinko, obe tudi moji "sosedi". Denarčki od Oskarja bodo šli prvi pomoči potrebni zverinici. Srečanje pa... od kar sem v daljnjem periferalnem Logatcu, imam občutek, da sem sociofob. No pa nisem v resnici in nikoli nisem bila. Dejstvo je da ne maram toliko žensk na kupu (60! Ne resno, šestdeset!), ampak se zadeva spremeni ko toliko žensk vežejo podobni interesi. O fak, uau, iiiiii, noro, kako se pa tole naredi, kje si kupila,... Ko pridemo do materijala, je - koliko stane, pravzaprav zadnje vprašanje na listi. Vmes smo trije, tudi edini petelin z otoka, pobegnili na kavo v lokalni... kakorkoli se že temu reče.

Ampak punce res delajo izjemne stvari in kar težko verjameš, da je pred tabo čudovit plod nekih ustvarjalnih rok. Resno navdušena sem nad delom naše Bradačke in nad vesela male prikupne keramične miške, ki mi jo je podarila. Letošnje odkritje novih obrazov, zlatih rok in nemirnih dušic sta Mily in Marelica. Nekatere duše v resnici svetijo. Svetijo podnevi, v temi, celo med hordo ustvarjalk.

Naredila sem eno stekleničko upanja, se smukala okrog doma narejenih dobrot, se nasmejala in naklepetala. Do naslednjega rojstnega dneva foruma - dovolj.

Zakaj sem že nujno morala osvežit blog?! O ti mater! Skoraj bi izpustila najpomembnejše - Paula iz daljnega San Diega me je počastila s prvim nakupom v mojem Etsy kotičku. S takojšnjim plačilom sodi v sam vrh internetnih strank. Da ne bi bilo vse masleno, se njena naslova (tisti z Etsy-a in tisti s PayPal-a) ne ujemata in čakam da mi sporoči na katerega naj pošljem. Malenkost, ki jo je treba vedno preveriti, saj se lahko zgodi, da paket pošljete na star naslov ali kaj podobnega. Načeloma naj bi veljal tisti od PayPala, ni pa nujno. Glede na to, da me bo bolela glava do trenutka ko bo paket prejela, ga bom za začetek poskusila vsaj poslati na pravi naslov.

In kakšen je občutek? Za kratek moment je isto, kot bi te zvila salmonela in naslednji moment, kot bi zagledal res čednega fanta. Ker se meni očitno nobena stvar ne zgodi podnevi, sem sredi noči vlekla iz škatel mehurčkasto folijo, s štempilkami malo olepšala škatlo in skrbno zalepila robove. Spakirano je, poslala bom ko dobim njen odgovor in potem dolgi dnevi upanja, da bo paket dostavljen. Le bain - lepo visi na vratih kopalnice, Pulinega novega doma, na oni strani velike luže.

Takole izgleda paket:

Tole je notri:

In takole izgleda desni rob moje Etsy štrcunce:

Muca copatarica

Ne. Samo copatarica, Vesna Copatarica. Tako ljubki so se mi zdeli, tako večen model, very Mary Jane.

Sredi noči sem morala iz zelo šumeče vrečke vlečt ven filc, zrezat krojček, odrezat filc in sešit vsaj enega. Sredi noči sem se spravila nad črn filc s črnim cvirnom. Brezveze najbrž razlagam, da sem šla spat objokana, saj sem oči utrudila do nezavesti in se v poltemi še zbodla parkrat zelo kvalitetno. Naslednji dan, na svetlobi, pa sem jih končala. In obrobila. In zdaj jim manjka samo še nekaj rožnato kičastega spredaj, ampak še ne vem kaj.

Seveda da sem ponosna. Kot prava copatarica sem ob sveči (to je pesniško pretiravanje), na roke, šivala majhne copatke. Pa sploh ne šivam v resnici, nikoli. Na roke, ste dobro prebrali? Na roke! Tudi nogic zanje še ni na zunanji strani trebuha in prav lahko se zgodi, da bodo nogice zahtevale modre povdarke na copatkih...

Sem omenila, da je postopek izdelave neverjetno preprost? Vseeno, tu so.

Kroj za tele modne mini čeveljce sem kupila pri preciouspatterns za slabe 4$. Best buy za lastno zabavo - super razloženo, postopek v slikah in kroj v več velikostih, v PDF formatu.

I feel Fensi today. Fensišmensi.

Pri FensišmensiTM Ani sem si zaslužila Fensišmensi značko, kar mi je v čast.

Fensi navdahnjena sem naredila "moje fensi gnezdece", ki mi je bilo v veselje. Navdih je prišel pravočasno. Hvala Ana.

Ploščica je narejena za darilo bodoči mamici, ki se s svojim ljubezenskim ptičkom seli v novo kul stanovanje. Želja je bila da je darilo zanjo, da namiguje da bo stanovanje kul ter da se vidi, da kmalu prihaja nov član. Ptice s svojo simboliko so se ponudile za motiv, gnezdo sem zamenjala z mehko blaznino z jako modernim polkadot vzorcem. Obstoječemu jajcu sem dodala tri, ker od viška ne boli glava, ne bi pa mi bilo všeč, da se kasneje odločita za nove piščančke, ki pa manjkajo na družinskem portretu. Fensi je nov Kul. Opomba avtorja.

Valentinov poklon

K hiši sem privlekla akrile. Čeprav akrili niso moj materijal in slikanje ni moja vrlina. Slikice so se kuhale v glavi in zdaj ko padajo ven, lahko rečem, da sem upala da bodo takšne kot tale valentinček. Vedno sem mislila, da bi morala slikati tako, kot slika moja manči. Tako zares. Pokrajine in tihožitja. Tako študijsko in realno. Tako mi je bilo všeč. Saj sem poskusila, pa so bili poskusi tako klavrni, da me je slikanje minilo. Nimam potrpljenja, barve, svetlobe in sence ne vidim tako dobro kot moja mama. Kako lahko je priznati, da je v nečem tvoja mati veliko, veliko boljša. S ponosom priznati. In ravno ona je rekla - zakaj pa ne naslikaš tvojih muckov, jaz mislim, da bi bili super. Zakaj že ne? Ker sem padla v das ploščice. Ker sem imela doma samo vodenke, suhe barvice, olja ki se neskončno dolgo sušijo, pastelne krede, barve za keramiko, barve za steklo, za tekstil in svilo... Niti enega samcatega lončka akrilne barve, ki: se hitro suši, je ultra prekriven, daje vtis olja če to želiš in je vodoodporen.

Prvi poskusi so mi potrgali živce. Nobenega prelivanja! Kot bi barvala z barvami za cestne oznake se mi je zdelo. Flehice brez malo prostornine. Za popizdit! V parih poskusih sem našla nek svoj način povdarkov, ki kar dobro naredijo svoje. Prepričana sem, da bo z vsako naslednjo le še bolje. Tako sem včeraj posvetila popoldan in del noči za valentinčka Samota, ki lovi zadnji vlak na posebnih valentinovih licitacijah za Horjul. Vtaknila sem ga v okvirček iz Ikee, ki se da obesiti na steno ali postaviti na polico. Če se vam zdi, da bi lahko darovali kak evro za živali in v zameno dobili še valentinovo darilo, lahko poskusite ponuditi najvišjo ceno. Vsekakor se mi zdi, da izdelkom tak namen da Posebno Dodano Vrednost. Drobno pisanje s čopičem 0 in barvo ki se noro hitro suši, mi je zvleklo par sočnih z jezika.

Tole je Samo, ki vas gleda iz srca:



Imejte v mislih, da je slika original vixi in da bo moji smrti prekleto veliko vredna. Morda naložba v dediščino, za vaše otroke.

Še bom packala z akrili, kar všeč mi je kar nastane, čeprav spada pod kul kjut kič kategorijo.

Več o spletnem Art marketu - Etsy

Se mi zdi dobra ideja in obljubim, da bom napisala več in potem enostavno ugotovim, da ne vem kaj bi napisala. Mogoče se mi pa tudi malo ne da.

Etsy torej. Etsy je prijeten Art market na spletu, ki je namenjen worldwide uporabi. Na Etsiju lahko prodaja vsakdo, če je pripravljen sprejeti nekaj pogojev. Pogojev uporabe Etsija vam ne bom prevajala, če je angleščina vaša šibka točka, vam Etsy odsvetujem oz. priporočam nekoga, ki bo vaša angleščina ves čas uporabe. Ne potrebujete diplome iz anglistike, treba pa je prebrati in razumeti pogoje, se zmeniti kakšno malenkost s prodajalci, če kupujete in napisat kar nekaj stvari v svoji trgovinici, če prodajate. Priporočljivo je vsake toliko malo pokomunicirati na forumu, predvsem pa forum malce spremljati in brati, tam se namreč obrne največ koristnih informacij. V obeh primerih je potrebna registracija.

Osnovne zadeve so zelo preproste. Odpiranje trgovinice je zelo jasno in vodeno, za vsak objavljen predmet vam vzamejo 0,20$ kar velja do prodaje predmeta oz. za štiri mesece. Od prodanega predmeta si vzamejo 3% cene. Za plačevanje provizije morate vpisati veljavno kartico, trenutno plačevanje provizije s sistemom PayPal ni mogoče. Plačila lahko prejemate na PayPal, vendar ga morate nadgraditi, da lahko denar tudi sprejemate in zaenkrat denarja še ne morete prenesti na svoj račun v Sloveniji. Jaz denar s PayPala porabim za nakupovanje materijala in ljubkosti, največkrat ravno na Etsiju. Tudi PayPal vzame za vsako transakcijo nekaj malega. Možno je prejemanje nakazil, a se vsi, tako prodajalci kot kupci, tega nekoliko branijo.

Na Etsijevih stojnicah lahko prodajate (in kupujete) - ročno in doma narejene izdelke oz. ročno dodelane izdelke, ročno oz. doma narejen materijal za ustvarjanje, fabriciran oz. kupljen materijal za ustvarjanje (preprodaja ali odprodaja lastnih zalog) ter "vintage" predmete, po Etsy pravilu vse izdelke starejše od 20 let - flea market pravzaprav.

Vsekakor bodo prav prišle informacije, ki sem se jih nalezla v svojih dveh mesecih.

Uporabniško ime, ki ga boste izbrali ob prijavi, bo kasneje tudi ime vaše trgovine. Uporabniškega imena se ne da več spreminjati.

Podoba trgovine je pomembna. Banner in avatar naj bosta privlačna in naj po možnosti že od daleč kričita kaj izdelujete. Mnogo kupcev bere forume in klikajo na všečne avatarje. Etsy ponuja prednarejene bannerje. Jaz svetujem lastno izdelavo ali nabavo pri enem od mnogih izdelovalcev kar na Etsiju.

Teksti naj bodo prijazni, ne predolgi, ne presuhoparni, morda duhoviti. Nikakor naj ne vsebujejo miljarde zvezdic, velikih črk, klicajev in podobnega. Držite se netiquetta. To velja za opis v profila za dobrodošlico v trgovino, prav tako za opis predmetov in lastna trgovinska pravila. Pri opisih ne pozabite posebnosti, materijalov in predvsem mer izdelka. Ker je to skupnost tako samostojnih umetnikov kot "part time" ustvarjalcev in nikakor ne velikih fabrik, se pričakuje oseben pristop in stvari narejene z ljubeznijo. Tipkajte v Wordu s spellcheckerjem in potem lepite na Etsy.

Fotografija se na trenutke zdi ključnega pomena. Fotografije naj bodo ostre, jasne, porabite opcijo petih fotografij za en izdelek in ga slikajte z vseh strani. Na prvo mesto postavite "umetniško" fotografijo izdelka na ostalih zajemite čim več detajlov. Ljudje, ki se jim da ukvarjati s tako imenovanimi zakladnicami - Treasury in Treasury West - svoje favorite izbirajo tudi po všečnosti fotografije. Oziroma, še tako kul zadeva ne bo prišla v Treasury, če je fotografija zanič. Pojavljanje v zakladnicah in tudi na forumih pripomore k opaznosti, večjemu obisku, novih možnostih za Treasury in ob dobrih fotkah zelo pripomore, da se vam enkrat nasmehne sreča in vas admin postavi v handpicked items na prvo stran. Podpisa ne dajajte na prvo fotografijo, razen če prodajate printable materijale.

Lastna trgovinska pravila so zelo pomembna - Shop policies. Veliko kupcev pravi, da v trgovinah brez svoje "politike" sploh ne kupujejo. Splošna pravila veljajo za vse, v svojih pravilih pa razložite kako boste zadevo poslali in kdaj, kam pošiljate, kam ne in zakaj ne, kaj boste storili če paketa k vašemu kupcu ne bo in kaj če mu ne bo všeč, kako zelo veseli ste, da so si kupci vzeli čas in prebrali vaša jajca o suhoparnih stvareh in da živite s krokodilom, v primeru, da bi bil kdo alergičen na krokodiljo kožo... Vse to.

Pakirajte skrbno, razen svoje vizitkice in kratke zahvale ne prilagajte v pakete nič. Posebna alergija velja na stiroporni čips, kot polnilo za pakete - uporabite raje mehurčkasto folijo. Marsikdo priloži majhno prijazno darilce - magnetek, obesek za ključe domače izdelave seveda ali kot promocijo drugi trgovini. Ne prilagajte kitajskih obeskov za ključe. Recikliranje pakirnih materijalov je na splošno lepo sprejeto, lahko pa to še napišete zraven zahvale, če ste porabili staro mehurčkasto kuverto ali prelepili škatlo.

Kam vse boste pošiljali je vaša izbira. International je seveda zelo zaželjeno. Kako se mi bodo tresle hlače ali bo paket prišel na drug konec sveta in v kakšnem stanju, je moj problem, ne problem kupca.

Ceno postavite po svoji vesti, upoštevajte pa zraven (khm) davek, provizijo za objavo in provizijo za prodan izdelek na Etsiju in provizijo za prejeti denar na PayPalu.

Če vam kdo piše, mu čimprej prijazno odgovorite.

Osebi ki je pri vas ravnokar opravila nakup, pošljite prijazen convo* se zahvalite za plačilo in povejte, da boste jutri nesli paket na pošto. (*convo= conversation - zasebno Etsy sporočilo). Potem tudi v resnici odnesite paket na pošto in upajte, da bo dostavljen. Pri nakupu označite "item shipped". Oseben odziv je zelo cenjen.

Napišite feedback po končanih poslih.

Svojo Etsy trgovino obesite v podpise kjer je to dovoljeno in jo predstavite svetu. Več obiska pomeni več potencijalnih kupcev. Prodaja bo odvisna od tega koliko se boste potrudili s promocijo in seveda od izdelka. V promocijo ene vrste spada tudi zbiranje srčkov (favorites). Srčkov ni težko nabirati, ljudje delajo fenomenalne stvari.

Preden prodate svojo prvo stvar lahko traja mesece. Ne pustite še svoje redne službe. Uživajte v klepetu z ostalimi ustvarjalci, uživajte ob krasnih izdelkih, črpajte navdih in ustvarjajte nove unikatnosti. Vsak izdelek ima svojega kupca.

Ker sem že čisto utrujena, ker blogger sucks, ker se mi zdi, da sem napisala že celo seminarsko, ki pa bi težko dosegla pozitivno oceno, lahko moj monolog nadaljujemo z debato v komentarjih.

Nikjer nisem napisala, da se jaz vsega zgoraj napisanega držim...