Sedem ljubljenih

Napisati sedem ljubljenih ni prav noben piknik. Ampak dvojčki nismo samo blazno zblojeni, ampak tudi blazno iznajdljivi.

Top ljubljeni v sedmih skupinah:

 

Ljudje:

Jasno ljubim mamo in tistih nekaj bližnjih, ki jih imam. Ljubim Makija, kar je precej logično, saj se dugače res ne bi izplačalo prenašati njegove sitne ovnovske narave. Ljubim par prijateljic in prijateljev, ker me ljubijo kljub parim velikim značajskim zoprnijam.

Živali:

Nadljubim mačke, kar bi bilo nesmiselno skrivati. Res jih. Tudi druge živali pravzaprav ljubim, saj prestavljam polže, če jim grozi, da bodo pohojeni, segrevam čebele, da lahko v hladu odletijo domov, pobiram in premikam kače in slepce, ker bi jih drugače z veseljem kdo z lopato po glavi, lavor na vrtu pa ima plavajoči most, da lahko kuščarji in insekti splezajo iz vode, če padejo not. Na lastnem vrtu dejansko pazim, da ne pohodim čebel in čričkov. Celo psom občasno dovolim, da me slinasto poljubijo, čeprav mi smrdijo do nebes.

Kljub temu razumem naravni krog in sistem prehranjevalne verige.

Okolje:

Ljubim naravo. Ljubim vse kar počne, ker se mi zdi popolna. Sonce. Še posebej ljubim morje. In nevihte. Nevihte ob obali. Poleti ljubim celo snežinke, pozimi namreč zimo sovražim. Ljubim stara mesta, ker v njih čutim ljudi, za več stoletij nazaj.

Občutki:

Obožujem občutek ob prvem poljubu in svojo sposobnost, da občutke lahko prikličem, čeprav je od njih minilo že več let. Ljubim občutek utrujenosti po dobrem delu, ne po vsakem napornem delu, samo po tistem ki pusti občutek svobode in koristnosti (after efekt po tednu dela v zavetišču). Ljubim zatišje po nevihti, ko je vse oprano in meni prizanešeno. Ljubim občutek zmagoslavja, ki me prešine ko premagam, ustvarim ali osvojim karkoli. Nora sem na vsak občutek sreče, ki ga čutim, kadar je ob meni karkoli iz teh sedmih skupin. Ljubim celo topo čustveno bolečino, ki mi zelo jasno pove, da je vse resnično in da še vedno stojim na tleh. Ljubim sproščeno norost.

Vonji:

Mačje tačke, mama, cimet, asfalt po dežju v Ljubljani, Hvarska sivka, Dove original, sveže obriti moški brez kolonjske, vrtnice, na morju joda polno jutro, zrak po nevihti, sveže oprano perilo, oljne barve, ozke ulice, majhne cerkve, Lusheva Pied de pepper krema za noge, s kavo pomešan jutranji cigaretni dim.

Hrana:

Polnjene paprike, sardele, špinača, zelenjavne čorbe, curry, česen, sveže kumare, češnje, morska hrana. Ljubim doma pripravljeno hrano, hrano ki ima veliko boljši okus kot izgled, preprosto hrano. Hrano s preprostimi imeni.

Barve:

Vse barve ljubim in vsaka nekam pristoji. V ospredju bi lahko bila rdeča, ker je povezana s še parimi stvarmi, ki jih ljubim.  Rdeč lak za nohte, šminka, rdeči čevlji in obleke, torbe, stene, fasada najine hiše. Barve ljubim dovolj, da ne dopuščam kategoriziranja in manipulacije z njimi. Barve ne ločujem na moške in ženske. Ne trpim pa slabe izbire barve.

Ko bi vsaj lahko napisala čisto vse. Pa se mi ne da in že tako tvegam, da od tu naprej nihče več ne bo bral race zaradi flancanja.

Prejšnji teden sem večino časa preživela v Zavetišču Horjul. Nisem prepričana, da bom uspela občutke sestaviti v obliko, zaenkrat vem le to, da zdaj razumem precej več kot prej in potrjeno, for the record, ljubim mačke. Vem tudi to, da česa tako napornega nisem počela še nikoli.

Če bi rad kdorkoli, kakorkoli priskočil na pomoč živalim, so na Mojpes.net-u, pisanje Gargamel, napisani namigi kako.

V hudičevih gatah

Gat se pravzaprav ne vidi. Ima pa hudičevo čepico. Tole si tudi najprijaznejše mačke kdaj pa kdaj nadenejo.

 

Potem te čakajo za vogalom in te špiknejo s sulico v rit. Ali napadejo košaro za perilo. Ali pod rebra ugriznejo vašo najljubšo sobno rožo. Praskalnik nima pogojev obrambe in resno jih lahko skupi vaš mehki copat. Takrat so v hudi nevarnosti vse posode s hrano in vodo na tleh. Vixi vmes z neta zvleče kup PS brushev in iz Mjavablota naredi dramo

Napad mine, kapa z rožički je zložena v predalu, roža se pomenljivo spogleda s copatom in užaljeno povesi nos, vi pa vdano, na kolenih, brišete razlito vodo po tleh. Izpod mehko okosmatenih mačjih lopatic že poganjajo angelska krilca.

Bo ostalo brez naslova?

Prav verjetno. Od zadnje objave sem zelo malo spala. Oblikovalski poklic ni ravno iskan trenutno, tudi ni nujno dobro plačan, je pa definitivno eden od poklicev, v katerem se da dodatno popoldan zaslužit. Menda niste mislili, da se tak stavek lahko konča brez – AMPAK… Torej, AMPAK samo če: 

• te delodajalec ne veže nase s klavzulo
• če imaš doma spodoben računalnik
• če znaš delati vse in to hitro
• če si pripravljen delati eno in isto delo 8 ur v službi in potem še vsaj 8 ur doma
• če imaš tolerantnega sostanovalca, ki obupa nad pritoževanjem ko zmanjka zlikanih cunj
• če se nimaš za izvrstnega kreativca in si pripravljen kršiti kup oblikovalskih pravil
• če… dobiš delo

Za zadnjo alinejo so tu prijatelji, ki delo, ko ga imajo preveč, delijo s tabo. Dobri prijatelji, pa čeprav zaradi njih ne spiš skoraj nič in ješ samo še Kinga Quatro. Taki prijatelji s tabo potem delijo tudi zaslužek od tega dela, če bo seveda naročnik v teh recesijskih časih sploh plačal. Če ne, pa sta oba v istem kupčku dreka, ki ga spet po prijateljsko delita.

 

Toliko o prijateljih, ki se vedno znova izkažejo za vse kar človek dragocenega ima v življenju, pa ni treba za to plačati DDVja ali kakega drugega oderuškega davka.

 

 

Včerajšnji šoping se je izkazal za šparoven izlet po CPju. Vse majice v mojem dometu kar kričijo “neumna sem in stara 15 let”, vse, ki bi pogojno lahko komunicirale “30 jih imam in to me nič ne moti” pa so precej izven mojega budgeta. Kot vedno se je izkazalo, da življenje ni fer in predvsem, da bi morala svoje cunje kreirati sama. V cornerju Diseguala sem preizkušala svoje telekinetične sposobnosti, pa se trimestna številka ni spremenila v dvomestno, prečudovit letni plašček ni izginil v plamenih in obešalniku se kovinski deli niso zravnali. Kaj bi s krivljenjem žlic, če iz telekineze ne moreš izstisniti nič koristnega za vsakdanje življenje, le skrivljen beštek imaš doma v predalu?

Bom vadila in poskušala skriviti kako budilko v stilu Rogerja Wooda

Še ena nenavadna stvar se je zgodila. Nigelina kuharska knjiga me je pustila hladno, po odkritju da je čisto spodobno pečenko uničila s kokakolo pa me je sploh minilo vse. Pa tako sem si jo želela, da po spoznanju, da me žreb ne mara preveč in da je Polonin blog cookie v žrebu ob sumljivi komisiji dobila Saša, nisem mislila na nič drugega kot da se odpovem enemu poceni modrcu in kupim tole knjigo. Vidite to je dober in prodoren marketing! Če ne bi poznala umazanega ozadja propagande, bi jo kupila, čeprav imam rada svojo pečenko na sredini surovo in daleč od karamele. Pravzaprav imam vso svojo hrano rada čim dlje od karamele.

Potem sem se jasno sprehodila okrog kuharske mize in se resno navdušila samo nad novo Vendelino (mislim novejšo od moje). Vse ostalo je sicer fejst fensi, kuharji so postavni, slike so briljantne… brbončice pa so se zbudile šele ob sliki na kateri dve nuni razvlačita vlečeno testo. Torej, za vse, ki mi še niste dali darila za rojstni dan (ki sem ga imela v vmesnem času) – Zmeraj sestra Vendelina je knjiga, ki si jo zares želim kadar nisem zaslepljena z zvenečimi imeni in pripadajočo propagando.

 

 

Ko sem ravno pri čvekanju in izlivanju čustev na papir, lahko napišem še kako jezna sem nase, ker sem površna… ah, kar butasta bo dober izraz! Mislim, da se mentalno zdravemu, odraslemu človeku težko zgodi, da ob pogledu na zapis do 22h, pomisli, da je to do polnoči. Se pa zgodi Vixi (to mrho bom res dala v kot na koruzo klečat) in zaradi te šlamparije zgubim na licitacijah krasen na kožo mi pisan telefon, ki za razliko od mojega dela. Škoda besed. V upanju, da se bo dalo zmagovalno licitatorko kako podkupiti se zdaj za kazen učim – koliko ur ima dan, koliko minut ima ura, koliko kvadratnih metrov je en ar in koliko gramov gre v eno kilo…

 

 

A ustvarjanje? Nimam časa za ustvarjanje, a vam nisem ravnokar razložila, da ima moj dan samo 22 ur!?

Kdor ne začne jutra na FRIŠNO je pussy!

Slogan, ki ga je podala moja PR uslužbenka se mi je zdel dovolj dober, da z njim začnem objavo. Zdi se mi, da slogan tudi nevarno prikazuje kruto resnico izjave da je vsa umetnost propaganda, ni pa vsa propaganda umetnost.

Tole objavljam samo zato, ker računam s tem, da takorekoč nobena od udeleženk velike darilne igre na srečo, ni prebrala navodil in ker ne bodo izpolnile pogojev, bodo diskvalificirane jaz pa bom ostala edina udeleženka, ki bo izpolnila pogoje in podala vse izjave v zakonsko določenem roku.

(v resnici ne kuham prav rada, obožujem pa kuharske knjige - opomba avtorja)

Predstavljajte si Bežigrajsko godbo (ker v njej moj žlahtnik igra... mislim da trobento) in moje glasno oznanilo Poloninega velikega darila, ki pa je po moje samo podtalno delovanje v upanju na Stepfordske kulinarične dosežke v Sloveniji.

PolonaP na Frišnem novem jutru podarja knjigo. Žrebala bo čez en teden, da se pa sploh uvrstite v žreb, pa morate izpolnit še kup zahtev.

Zdaj grem pa napisat še verižno pismo in obesti transparent nad Linhartovo. Ha, beat that.

Vixi naprodaj!

Danes sem končno prišla do mesta in odnesla zalogico izdelkov v trgovinico Ika.

Ika je resnično nadprijetna trgovina. Prijetno jo delajo polne police in stene slovenskih izdelkov. Izključno slovenskih izdelkov. Slovenskih unikatov. Prijetno jo dela tudi lokacija v starem delu mesta Ljubljana in starem delu mesta Škofja Loka. Nadvse prijetno jo dela tudi energija lastnice Ike in njene hčerke Ive. Ika je lahko obisk svojevrstne galerije ali z nadvse prijetnim klepetom pospremljen nakup.

Čudovita Anina Fensišmensi ponudba

 [fotografija je z internetne strani trgovine Ika]

Zanimiva DudaKunda za katero stoji ena sončna Urška h kateri ob četrtkih zjutraj hodim na KundaJogo. Z omare visijo dobre vile.

 [fotografija je z internetne strani trgovine Ika]

Vse ima svojega pridnega, talentiranega avtorja in vsak šepetaje pripoveduje svojo zgodbo

  [fotografija je z internetne strani trgovine Ika]

 

In kaj je Vixi tam pustila, da bi lahko grelo vaše stene in vrata? Sneak peek:

 

Jasno da vas iskreno navdušeno vabim v ta mali ustvarjalni raj. Trgovinica ima nadvse prijetno karmo.

Ura brez kazalcev

Ko ura brez kazalcev noče šteti ur,
je ura vseh ljubimcev, ura avantur,
saj ura brez kazalcev časa ne prizna,
je najbolj čudna ura kar jih svet pozna.
Ta ura brez kazalcev dela le tik tak,
tedaj ko sije zora ali pade mrak,
in taka čudna ura je zaljubljeno srce, ki gre in gre,
ko ljubi, ljubi, ljubi še in še.
Tesno, tesno objemi me sedaj,
o malce njih lažeh mi šepetaj
In znova spet srce naviješ mi,
za leta drugih lepših srečnih dni
Ko uri brez kazalcev nikdar koncev ni,
ko pa vendar ne šteje dnevov in noči,
saj tale čudna ura je zaljubljeno srce, ki gre in gre
ko ljubi, ljubi, ljubi še in še.

(Avtor besedila: Nino Robič)

 

Nastala je po izjemno kul skici (čisto resno) in se je, zaradi neposrečene izbire barve, spremenila v kitajski kič. Morda pa le potrebuje kazalce.

[Mačke imajo dišeče tačke pa tople srčke in mrzle smrčke, kosmata ušesa in okrogla telesa, predejo tiho in so dobre za psiho. In pravzaprav cel dan spijo.]

Reinkarnacija in dobri nakupi iz slabe vesti

Tanja je dobila v dar mačke. Vem, da se to ne dela, ampak resno, k Tanji ne pašejo nikamor v stanovanje. Pa jih je, čeprav s težkim srcem, dala meni.

Imam dokaze, da je meni na oknu manjkala samo še tale ura. Oranžna kovinska mačka, pod katero v ritmu tiktakanja sem in tja skače miška. Zelena miška. Nuti je spet tu, z mano in tiktaka na moji okenski polici. Tudi kalanhoja zraven cveti oranžno.

V tem istem stilu, sem ji spulila še dva obešalnika za plašče, oh in sploh krasna z eno samo napako – rumeno zelene kombinacije sta bila. Sem skušala najti na ARS strani original, pa jih ni več. Malce me je zaskrbelo, da jih je danes nekdo naročil toliko, kot jih je še bilo na zalogi…

Ker mi rumeno zelena ne gre nikamor in resnici na ljubo ni ravno posrečena kombinacija, sem jih pobarvala in to kar takoj, ko sem jih dobila oz. prišla do čopiča - ob 2h zjutraj.

Jaz sem navdušena nad tem kolumbijskim mačjim triom. Sploh je cela ARS stran fantastična in komaj čakam, da v tem stilu komercialno začnemo zbirat denar še pri nas. Sponzorjev ne bo za klike, to vem, ampak cool pet stuff pa moramo začet prodajat, ker tile iz Amerike me koštajo carine. Aja, a kdo je ARS? The Animal Rescue Site. Kar takoj si jo dajte v zaznamke in pridno klikajte. Živali so živali, tudi če so na drugi strani sveta in obrnjene na glavo. Jaz vsak dan naklikam vsaj dve posodi hrane. Dva klika sta to, en v službi in eden doma. Vsak dan preberem Frišno novo jutro, igram mafijo na FB, preberem delček mojpes.net-a, preberem Otok zakladov in kliknem na The ARS.

Menda šoping dekletom uspešno zdravi depresijo, žalost, potrtost in podobne anomalije sodobnega časa. Jaz v to sicer ne verjamem, če pa s tem doniram 48 posod hrane za živali in še par čevljev za tiste, ki jih potrebujejo, potem pa tudi meni nakupovanje pomaga. Zdaj čakam na paket v katerem bo najbolj kičasto orodje za vrtnarjenje ever

in prikupne platnene mary jane’s

In ker sem tako pridno nakupovala, dobim za free gift še sterling dangling onyx earings.

 

Nuti mirno počiva na mojem srcu in tiktaka na oknu. Poljubljanje toplih mačjih tačk in mrzlih smrčkov je pomagalo. Jutri je nov dan in jutri bom razmišljala naprej.