Luštno je in lepo, pri Lenki in škratu v Celju

Kolibri me je prav lepo opomnila, da furam depro. Safr po domače. Tako nežno mi je to namignila, da sem se prav nasmehnila. Prav res je kar nekaj mojih zadnjih vnosov nekoliko otožnih. Kritičnih. Dobra stran je, da nisem ves čas taka, mi pa takšne misli najraje silijo na “papir”. Več kot prav je, da z vami delim tudi nasmehe.

 

Nasmehov polna je bila četrtkova kava z Alenko, ki ima prijetno knjigarnico za otroke, Lenka+Škrat, v Celju. Alenka je ena tistih prijetnih oseb, ob katerih je kava prijeten odmor in užitek. Pravzaprav, je bil posloven sestanek, a sem že skozi prva elektronska sporočila dobila tisti prijeten občutek, tak ko se ti zdi, da človeka že kar malo poznaš, morda malo vidiš v dušo.  To se mi zgodi pri ljudeh, ki imajo a) radi živali b) ki imajo radi kreativnost c) ki imajo radi oboje našteto.

 

Všeč mi je tudi, če imajo ljudje radi pravljice. Pravljice v ljudeh vzbujajo kreativnost.

 

 

Pravljice ne malokdaj tudi privzgajajo občutek za živali.

  

 

Alenka ima rada pravljice. V njeni knjigarni zdaj visijo tudi vixi izdelki. Vesela sem, ker je to že drugi, pravzaprav tretji, res prijeten prostor, kjer se jih da kupiti. V take prostore prihajajo prijetni ljudje, ki imajo prav tako radi pravljice, unikatne izdelke in rada bi verjela, da tudi živali. Dober občutek je, če veš da bodo tvoji termoforčki greli prijazne zidove in razveseljevali dobre ljudi.

 

Vse s tistega konca iskreno vabim med otroške knjige in ročno izdelane drobnarije. Škratje ne grizejo in nič se ne vznemirjajo, če si pridete samo spočiti oči. Lenka in škrat je veliko več, kot samo knjigarna. Tam je luštno in lepo.

 

Post poletno

Poletja je konec in dušo trga nemir. Res narobe obrnjen koledar. Jesen se mi ne zdi bog si ga vedi kaj. Na sosedovem vrtu so zacvetele astre, ki nepreklicno zaključujejo poletje. Napovedujejo ekstremne vremenske pojave v času El Nina. Tudi prav. Vse skupaj naj odneseta veter in dež. V nosnice se mi krade zoprn spomin na sladkoben vonj po pečenem kostanju, ta prav gotovo zaseda rabeljsko vlogo v mojih čutih. Ko bi vsaj ne bila tako na oko privlačna, jesen, ko bi vsaj ne bila lepa in kot pav okičena. Pogrešala bom od sonca razgret kamen, šepet starih zgodb in hladen piš v tistih uličicah, čisto zadaj.

 

 

Narava se mi zdi redko jezna. Prav nikoli morda. Ima miren in stabilen glas. Niti glasna se mi ne zdi, ko mi s kančkom ironije nalaga kamne na prsi. Pa na predel želodca, da obležijo hladni in težki. “Preživela bom, po tvojih merilih, človek.” Grozljivo je, da vsaka sapa izpod metuljevih kril sproti spreminja potek dogodkov, spreminja usodo. Iz togote bi lahko iztrgala srce tistim, ki svoje umazane roke umivajo v stavku – Sam tako ne morem nič spremeniti. Takšni ne morejo nič spremeniti. Niti prispevati. Niti deliti. Ko bi vsaj bili tiho.

Tri dni že pišem ta vnos. Ne morem verjeti, da je teden že čez polovico. V službi vse počaka. Dopoldnevi planirani, Popoldnevi, prav tako. Avto gre na servis. Ta teden skrbim še za luštno malo rusko hrčkasto živalco. Naslednji teden bom po potrebi preživela večere z 90 mačicami in poskušala ne misliti na to, da bi jih bilo treba 30 evtanazirati, ker posvojiteljev enostavno ni. Še vedno jih je kakih osem na kvadratni meter, barve ploščic se v mačjaku skorajda ne vidi več. Kot da bi bilo to zares pomembno.

Foto: Arhiv zavetišča Horjul

Ustvarjanje se je sprevrglo v trdo delo. Ob mizerni plači bi bilo fino tiste za denar postaviti na prvo mesto, pa ne gre. Sanjala sem že nekoč o tem kako prijetno bi bilo pozabiti na vest, delati tisto kar želiš, ne tisto za kar veš, da je prav. Pa bitje srca vedno znova preglasi šelest bankovcev. Neizmerno vesela sem, da je tako. Vseeno je treba plačati položnice, saj dobavitelji raznih energetskih virov in sodobnih signalov nimajo nobenega razumevanja za prazen žep. Še manj za zapuščene živali in dobrodelnost. Občutek imam da obrazložitev, da bi rada sicer ostala povezana s svetom, z denarjem, ki ga namenim njim pa bi raje postala botra VitiCedeviti, ne bi prišla daleč.

Želela sem najaviti termoforčke v Celju, pri Lenki in škratu, že konec tega tedna ter zanimiv projekt Dom in stil, pa ne bom, ker si oboje zasluži nov vnos, tak kot se šika.

Naj tole ostane samo glasen lom srca in opomnik, da vsak posameznik šteje v vsem kar počne. Od vas je odvisno ali pomagate rušiti, ali pomagate graditi.

Bil bi čas…

…da malo osvežim blog, saj bi utegnil kdo misliti, da sem si privoščila dolge sproščujoče počitnice.

…da izpolnim vse želje (naročila), saj bi utegnil kdo misliti, da zaradi bogatije ne potrebujem popoldanskega dela.

…da naredim spet kaj lepega, saj bi utegnil kdo misliti, da sem ostala brez idej.

…da preberem kakšno knjigo do konca.

…da izginem na morje.

 

  

Bil bi čas…

…da VSI, ki niste resni vzreditelji, daste svoje samice sterilizirati in samce kastrirati. S tem mislim tako mačke kot pse. Vsi, ki svoje samice “pazite”, jih pazite s kratkim štrikom in s svojim življenjem, ker je gor na hribu en trop mladičev, samih takšnih samic, ki so jih lastniki pazili ko so se gonile. Pravzaprav kvazi lastnikov, ker so jih pozabili tudi cepiti in hkrati čipirati.

…da VSI, ki sedite na svojih debelih zadnjicah v avtomobilu in trobite pasji materi z mladičem na sredini ceste in čakate, da se bo nekdo drug ukvarjal z vašim problemom, nehate obstajati, ker ste na tem svetu viška in je z vami več dela kot koristi.

…da vsi, ki pišete žolčne maile, listke za na poštne nabiralnike, za na zabojnike za smeti, na vrata dvigala, da vsi, ki svoje majhne organe in majhne možgane skrivate za anonimnimi litanijami na forumih in v komentarjih na blogih, obnovite slovensko slovnico. Takoj po opravljeni lobotomiji.

…in res bi bil skrajni čas, da VSI, ki svojega psa/mačka/hrčka/želvo peljete odložiti nekomu drugemu pred vrata, nekje v kaki knjigi preberete kaj je to odgovornost. Vseeno mi je, če se boste odločili za humano uspavanje svojih živali, a ne prelagajte tega bremena na druge. Naredite to in potem trpite v skladu s tem.

 

 

Žal mi je, a po zadnjih 14 dneh, moj vnos ne more biti drugačen kot takle kot je. Utrujena sem. V zaostanku sem. Moj pankreas živi svoje življenje, popolnoma neodvisno od ostalih organov v mojem telesu. Denarnica sledi modnim recesijskim trendom. Ne morem več poslušati ljudi, ki imajo “muskelfiber” od pretežkih diamantnih ogrlic. V službi je dela veliko, plačuje nihče. V Horjulu je kakih 8 mačk/m2, pa so še majhne, čez tri mesece bodo napol odrasle, torej dvakrat večje in še vedno jih bo 8/m2. Je kaj svetlobe na koncu tunela?

 

 Samo drobne lučke so, a brez njih najbrž ne bi preživela. Hvala, lučke moje.

Dobrodelne licitacije in kriza let

Na spletnem portalu Mojpes.net, redno potekajo licitacije za zavetišče Horjul. Vsakdo lahko sodeluje kot donator predmeta ali kupec. Torej, donator predmeta zadevo podari in postavi izklicno ceno, najvišji ponudnik znesek plača zavetišču Horjul in prejme izlicitirano blago. Predmeti na licitacijah so razni – nove stvari, ki jih niste nikoli uporabili, rabljene lepo ohranjene stvari, ki jih ne rabite več, stvari, ki ste jih sami ustvarili ali celo kar kupili za licitacije…

Do sedaj nisem ravno vzorno sodelovala, nekaj malenkosti sem dala na licitacije, nazadnje pomanjšane sličice iz vixtinske kapele – sten horjulskega mačjaka. Par stvari sem kupila tam, npr. krasno stojalo za knjigo, ki se je nekomu prašilo doma. Pred kratkim sem se odločila, da malo pobrskam in podarim še kak predmet, ki ga nisem sama naredila, kaj kar meni dela gnečo, pa bi lahko komu prav prišlo. Naletela sem na reklamno torbo v velikosti prenosnika z nekega izobraževanja. Ker na smrt sovražim slabe logotipe, natisnjene na reklamni material, ki bi bil brez njih še čisto uporaben, sem se odločila, da jo malenkost predelam. Narisala sem, jasno, kakšno presenečenje, mačka. Preko logotipa in kar z akrili.

Sem se morala kar malo potruditi, ker se barva vpije in seka ven temen material in posledično tudi natisnjen logo. Dela se s čopičem kot na platno, pravzaprav prijetno. In ker se barva vpije, ni videti, da bi slikica hotela razpast, odpast se zradirat ali karkoli. Na 90 pa menda torbe zdajšnja lastnica tudi ne bo oprala in mačkona odplaknila dol. Akrili so seveda vodoodporni ko so suhi, mački pa niso preveč navdušeni nad vodo.

 

 

Finta se mi zdi zelo všečna, zato sem nabrala CD tošlčke, ki jih je podarjala ena od slovenskih političnih strank in preko njihovih grbov in napisov, narisala psa. In seveda na enega tudi mačka. Ta dva bosta na vrsti 21. julija.

 

Bo prav prišlo vse kar se bo nabralo, drug teden gre kar 18 pasjih mladičev na kastracije/sterilizacije, med njimi tudi 9 Najkinih srčkov.

Če vam je v veselje narediti kaj koristnega, malce pobrskajte med šaro, ki vam nabira prah. Pobrskajte tudi med ponujeno robo, ker se najde marsikaj zanimivega. Samo registrirani morate biti pa lahko sodelujete, kot ponudnik in kot kupec. Ampak v obeh primerih si prosim zabožjovoljo, najprej preberite pravila in se jih držite.

Kaj je s krizo let?

Krizo identitete bi rekla raje. Blog je prerasel Giselin template. Že od novega leta osnutek na osnutek. Pa nič. Imam mogoče enotno štampiljko, vizitko, karkoli? Embalažo? Mogoče vem, kaj bom v življenju z vsemi temi mačjimi projekti, ki se odpirajo in zapirajo in stojijo in se tenstajo in cmarijo? Ne maram momentov ko postanem nestrpna, ker se potem nič ne zgodi. In potem malo stojim na mestu. Kaj me definira? Me kaj definira? Bi, ne bi? Močno pink ali raje rdečo? Sploh znam risat? Sploh znam karkoli?

Cel vrag je prepir z več osebnostmi in vse so ti. Večina njih je močno motenih.

Sedem ljubljenih

Napisati sedem ljubljenih ni prav noben piknik. Ampak dvojčki nismo samo blazno zblojeni, ampak tudi blazno iznajdljivi.

Top ljubljeni v sedmih skupinah:

 

Ljudje:

Jasno ljubim mamo in tistih nekaj bližnjih, ki jih imam. Ljubim Makija, kar je precej logično, saj se dugače res ne bi izplačalo prenašati njegove sitne ovnovske narave. Ljubim par prijateljic in prijateljev, ker me ljubijo kljub parim velikim značajskim zoprnijam.

Živali:

Nadljubim mačke, kar bi bilo nesmiselno skrivati. Res jih. Tudi druge živali pravzaprav ljubim, saj prestavljam polže, če jim grozi, da bodo pohojeni, segrevam čebele, da lahko v hladu odletijo domov, pobiram in premikam kače in slepce, ker bi jih drugače z veseljem kdo z lopato po glavi, lavor na vrtu pa ima plavajoči most, da lahko kuščarji in insekti splezajo iz vode, če padejo not. Na lastnem vrtu dejansko pazim, da ne pohodim čebel in čričkov. Celo psom občasno dovolim, da me slinasto poljubijo, čeprav mi smrdijo do nebes.

Kljub temu razumem naravni krog in sistem prehranjevalne verige.

Okolje:

Ljubim naravo. Ljubim vse kar počne, ker se mi zdi popolna. Sonce. Še posebej ljubim morje. In nevihte. Nevihte ob obali. Poleti ljubim celo snežinke, pozimi namreč zimo sovražim. Ljubim stara mesta, ker v njih čutim ljudi, za več stoletij nazaj.

Občutki:

Obožujem občutek ob prvem poljubu in svojo sposobnost, da občutke lahko prikličem, čeprav je od njih minilo že več let. Ljubim občutek utrujenosti po dobrem delu, ne po vsakem napornem delu, samo po tistem ki pusti občutek svobode in koristnosti (after efekt po tednu dela v zavetišču). Ljubim zatišje po nevihti, ko je vse oprano in meni prizanešeno. Ljubim občutek zmagoslavja, ki me prešine ko premagam, ustvarim ali osvojim karkoli. Nora sem na vsak občutek sreče, ki ga čutim, kadar je ob meni karkoli iz teh sedmih skupin. Ljubim celo topo čustveno bolečino, ki mi zelo jasno pove, da je vse resnično in da še vedno stojim na tleh. Ljubim sproščeno norost.

Vonji:

Mačje tačke, mama, cimet, asfalt po dežju v Ljubljani, Hvarska sivka, Dove original, sveže obriti moški brez kolonjske, vrtnice, na morju joda polno jutro, zrak po nevihti, sveže oprano perilo, oljne barve, ozke ulice, majhne cerkve, Lusheva Pied de pepper krema za noge, s kavo pomešan jutranji cigaretni dim.

Hrana:

Polnjene paprike, sardele, špinača, zelenjavne čorbe, curry, česen, sveže kumare, češnje, morska hrana. Ljubim doma pripravljeno hrano, hrano ki ima veliko boljši okus kot izgled, preprosto hrano. Hrano s preprostimi imeni.

Barve:

Vse barve ljubim in vsaka nekam pristoji. V ospredju bi lahko bila rdeča, ker je povezana s še parimi stvarmi, ki jih ljubim.  Rdeč lak za nohte, šminka, rdeči čevlji in obleke, torbe, stene, fasada najine hiše. Barve ljubim dovolj, da ne dopuščam kategoriziranja in manipulacije z njimi. Barve ne ločujem na moške in ženske. Ne trpim pa slabe izbire barve.

Ko bi vsaj lahko napisala čisto vse. Pa se mi ne da in že tako tvegam, da od tu naprej nihče več ne bo bral race zaradi flancanja.

Prejšnji teden sem večino časa preživela v Zavetišču Horjul. Nisem prepričana, da bom uspela občutke sestaviti v obliko, zaenkrat vem le to, da zdaj razumem precej več kot prej in potrjeno, for the record, ljubim mačke. Vem tudi to, da česa tako napornega nisem počela še nikoli.

Če bi rad kdorkoli, kakorkoli priskočil na pomoč živalim, so na Mojpes.net-u, pisanje Gargamel, napisani namigi kako.

V hudičevih gatah

Gat se pravzaprav ne vidi. Ima pa hudičevo čepico. Tole si tudi najprijaznejše mačke kdaj pa kdaj nadenejo.

 

Potem te čakajo za vogalom in te špiknejo s sulico v rit. Ali napadejo košaro za perilo. Ali pod rebra ugriznejo vašo najljubšo sobno rožo. Praskalnik nima pogojev obrambe in resno jih lahko skupi vaš mehki copat. Takrat so v hudi nevarnosti vse posode s hrano in vodo na tleh. Vixi vmes z neta zvleče kup PS brushev in iz Mjavablota naredi dramo

Napad mine, kapa z rožički je zložena v predalu, roža se pomenljivo spogleda s copatom in užaljeno povesi nos, vi pa vdano, na kolenih, brišete razlito vodo po tleh. Izpod mehko okosmatenih mačjih lopatic že poganjajo angelska krilca.

Bo ostalo brez naslova?

Prav verjetno. Od zadnje objave sem zelo malo spala. Oblikovalski poklic ni ravno iskan trenutno, tudi ni nujno dobro plačan, je pa definitivno eden od poklicev, v katerem se da dodatno popoldan zaslužit. Menda niste mislili, da se tak stavek lahko konča brez – AMPAK… Torej, AMPAK samo če: 

• te delodajalec ne veže nase s klavzulo
• če imaš doma spodoben računalnik
• če znaš delati vse in to hitro
• če si pripravljen delati eno in isto delo 8 ur v službi in potem še vsaj 8 ur doma
• če imaš tolerantnega sostanovalca, ki obupa nad pritoževanjem ko zmanjka zlikanih cunj
• če se nimaš za izvrstnega kreativca in si pripravljen kršiti kup oblikovalskih pravil
• če… dobiš delo

Za zadnjo alinejo so tu prijatelji, ki delo, ko ga imajo preveč, delijo s tabo. Dobri prijatelji, pa čeprav zaradi njih ne spiš skoraj nič in ješ samo še Kinga Quatro. Taki prijatelji s tabo potem delijo tudi zaslužek od tega dela, če bo seveda naročnik v teh recesijskih časih sploh plačal. Če ne, pa sta oba v istem kupčku dreka, ki ga spet po prijateljsko delita.

 

Toliko o prijateljih, ki se vedno znova izkažejo za vse kar človek dragocenega ima v življenju, pa ni treba za to plačati DDVja ali kakega drugega oderuškega davka.

 

 

Včerajšnji šoping se je izkazal za šparoven izlet po CPju. Vse majice v mojem dometu kar kričijo “neumna sem in stara 15 let”, vse, ki bi pogojno lahko komunicirale “30 jih imam in to me nič ne moti” pa so precej izven mojega budgeta. Kot vedno se je izkazalo, da življenje ni fer in predvsem, da bi morala svoje cunje kreirati sama. V cornerju Diseguala sem preizkušala svoje telekinetične sposobnosti, pa se trimestna številka ni spremenila v dvomestno, prečudovit letni plašček ni izginil v plamenih in obešalniku se kovinski deli niso zravnali. Kaj bi s krivljenjem žlic, če iz telekineze ne moreš izstisniti nič koristnega za vsakdanje življenje, le skrivljen beštek imaš doma v predalu?

Bom vadila in poskušala skriviti kako budilko v stilu Rogerja Wooda

Še ena nenavadna stvar se je zgodila. Nigelina kuharska knjiga me je pustila hladno, po odkritju da je čisto spodobno pečenko uničila s kokakolo pa me je sploh minilo vse. Pa tako sem si jo želela, da po spoznanju, da me žreb ne mara preveč in da je Polonin blog cookie v žrebu ob sumljivi komisiji dobila Saša, nisem mislila na nič drugega kot da se odpovem enemu poceni modrcu in kupim tole knjigo. Vidite to je dober in prodoren marketing! Če ne bi poznala umazanega ozadja propagande, bi jo kupila, čeprav imam rada svojo pečenko na sredini surovo in daleč od karamele. Pravzaprav imam vso svojo hrano rada čim dlje od karamele.

Potem sem se jasno sprehodila okrog kuharske mize in se resno navdušila samo nad novo Vendelino (mislim novejšo od moje). Vse ostalo je sicer fejst fensi, kuharji so postavni, slike so briljantne… brbončice pa so se zbudile šele ob sliki na kateri dve nuni razvlačita vlečeno testo. Torej, za vse, ki mi še niste dali darila za rojstni dan (ki sem ga imela v vmesnem času) – Zmeraj sestra Vendelina je knjiga, ki si jo zares želim kadar nisem zaslepljena z zvenečimi imeni in pripadajočo propagando.

 

 

Ko sem ravno pri čvekanju in izlivanju čustev na papir, lahko napišem še kako jezna sem nase, ker sem površna… ah, kar butasta bo dober izraz! Mislim, da se mentalno zdravemu, odraslemu človeku težko zgodi, da ob pogledu na zapis do 22h, pomisli, da je to do polnoči. Se pa zgodi Vixi (to mrho bom res dala v kot na koruzo klečat) in zaradi te šlamparije zgubim na licitacijah krasen na kožo mi pisan telefon, ki za razliko od mojega dela. Škoda besed. V upanju, da se bo dalo zmagovalno licitatorko kako podkupiti se zdaj za kazen učim – koliko ur ima dan, koliko minut ima ura, koliko kvadratnih metrov je en ar in koliko gramov gre v eno kilo…

 

 

A ustvarjanje? Nimam časa za ustvarjanje, a vam nisem ravnokar razložila, da ima moj dan samo 22 ur!?