Življenje smrdi, potem pa umreš.

Včeraj sem morala prvič v življenju potrdit evtanazijo za mladega, prostoživečega, levkotičnega mucka. Srce se mi trga.

Prav takšen je bil kot Orinđ (na sliki) in okoliški otroci so mu že dali ime. Preklet bodi, kdor ga je vrgel ven. Ali njegovega nekastriranega očeta. Ali nesterilizirano mati.

Ni prav. Nič več ni prav na tem pofukanem svetu. Ne morem risat nič. Še najmanj mačke. Vse kar sem lahko narisala je za vrat obešen, crknjen zajec iz blaga.

Ne da ne morem risat. Nič ne morem. Gnusi se mi že sam obstoj. Čakam da bo ura tri, da grem na občino prijavit ODD, ki danes nima nobenega pametnega smisla več. Čakam, da bo tri, da grem po prazen mačji transporter in poravnam račun za test.

25 izdelkov čaka, da jih odnesem v eno luštno trgovinico in jih poskusim spraviti v evre. Seveda to ne bo ta teden, ker traja osem dni, da te občina spravi v register. Če se slučajno pretopijo v denar, upam, da ga ne bom dajala za pozitivne teste za muce, ki jih ljudje razmetavajo po cestah. Mogoče se bom cele zadeve s prodajo veselila kdaj drugič, drug teden mogoče.

Danes se mi vse zdi precej nesmiselno.

Kriva sem…

…po tretjem členu osnutka frišnega kazenskega modnega zakonika.

 

Najprej naj v svoj zagovor povem, da ni tako hudo, kot se sliši. Res ne.

 

Kot izjema pa potrjujem pravilo, da videz vara. Za vrsto ravnih zob in za širokim nasmehom, za rdečo šminko in ne predolgimi rdečimi nohti, za nedolžno belino… se skrivajo temačne skrivnosti, ki so mislile, da ne bodo nikoli prestopile meja domačega vrta.

 

Na svoja široka, manekenska ramena sprejemam breme kazni, a le izvedljivi del. Za dva kamna (fino brušena demanta) okoli vratu, mi je zmanjkalo limita na kartici. Posledično je objavljanje številke MasterCarda nesmiselno, saj bi izvajalca kazni blokirali že ob poskusu nakupa škatle cigaret. Moji podatki (s številko noge vred – razvidno iz priložene fotografije spodaj) so lahko dostopni pravzaprav, zadnja nalezljiva bolezen bi bila obširna oblika trebušne gripe, zadnjih pet spolnih partnerjev pa – hja, good luck with finding that out.

In še sramotilna fotografija, ki bo obkrožila svet in mi odvzela vso kredibilnost.

 

Obrazložitve:

• V sliko copat, ki jih ne bomo imenovali, ne strmite predolgo saj lahko resno poškoduje vidni živec in pusti dolgotrajne glavobole. Lahko se pojavi blažja oblika napadov kurje polti.
• Ne poskušajte tega doma. Pravzaprav, če to poskušate, potem to počnite samo doma. Neimenovanih kosov plastike nikakor ne nosite nikjer, kjer bi vas lahko videli ljudje, ki imajo oči. Najbolje bo, če vse skupaj prepustite profesionalcem.
• Zgornji dve fotografiji sem objavila zgolj samo zato, da si bo Polonap lažje predstavljala Vixi za compom, ki ji iz ust, polnih kislih kumaric, prši kefir.
• Vsi, ki tale vnos spremljate z zadovoljnim kimanjem, ki lahko pomeni samo - “a sem jaz rekel/a, da se ji bo enkrat do konca zmešalo…”, si preberite vse objave zakonika. S komentarji vred.
• Užitka, da bi se mi zmešalo že zdaj, vam še ne privoščim.

 

 

PS: Kako to mislite, če nimam pametnejšega dela? Seveda ga imam, a tole je bilo vendar nujno.

Aneks:

Ker si resno želim odpustka, še bolj pa si želim zadeti na lotu, bom poskusila s strelom v CB stilu. Bi šlo skozi? Vsaj skozi prste?

V del zemlje ujeto

Z vsemi elementi spojeno. Na zraku, v ognju in vodi iz zemlje. Dve prav posebni duši moje krvi. Mati in sin virtuoza, hči le nemi opazovalec izza objektiva.

 

Bonca je bila včasih Bonifacij, potem pa so to prijatelji poenostavili in poženščili. Ostala je Bonca od časov, ko se je nickname-u še reklo partizansko ime.

V letih kar jo poznam, od kar je moja mati, je kljub peklu ohranila nežno dušo in milino,

 

 

twisted sense of humour, ki se v sklopu mentorstva prenaša na Matica

(škrat je Matičevo delo)

 

običaje ter ljubezen do živali in narave

 

 

in čut za estetiko.

 

  

 

 

Njeni dve jabolki sta različne sorte a kljub temu sta si podobni kot je jabolko jabolku le lahko podobno. Matic ni imel lepega otroštva. Bolezen je zaznamovala njegovo pot in bala sem se, da njegova pot ne bo nikoli vodila nikamor. A vseeno je pot potrebna, tudi če hočeš nikamor. Zgodila se je meni tako ljuba podoba feniksa, ki vstaja iz svojega pepela. Nadvse cenim njegovo voljo in talent. Predvsem cenim tisto, kar je nastalo na tej z ostrimi kamni posuti in s trnjem obdani poti. Iz malo nore družine, še en nor sadež, ki je ohranil dušo in nežnost s čudovitim družinskim humorjem,

 

običaje ter ljubezen do živali in narave

 

 

 

in čut za vse estetsko seveda.

 

 

 

 

Kljub izjemno nenavadnemu naboru še ostalih družinskih članov, si verjetno ne bi izbrala “normalne” družine, tudi če bi jo lahko. Normalnost je precenjena, družina pa nična vrednota, če ni spoštovanja.

Limonada, sardine, tortica mogoče?

Se sliši kar malce kulinarično. No pa ne bo, vsaj ne tako, da bi vi imeli kaj od tega. Pravzaprav, boste tudi vi imeli nekaj od tega. Z mano boste lahko ponosno delili hecno blogovsko nagrado, videli boste kako jaz pripravim sardine in z mojim absolutnim privoljenjem boste lulali v hlače, od smeha... ob pogledu na torte.

Carmen, ki piše prijeten kulinarični blog Vizija kuhanja, dovolj domač, da se ne počutim kot bi spremljala novo kučino in zraven ne razumela nič (še tega ne da govorimo o krožnikih) in dovolj kul, da golaž spremeni v fensi hrano, mi je podelila nagrado na svojem blogu. Punce z oblikovne očitno rade dobro kuhajo, razen mene, ki sicer obožujem kulinarično teorijo, prakso doma pa prepuščam izvrstnemu kuharju, ki nima nobene veze z oblikovno. Pa tudi s kuhanjem ne, če smo ravno pri tem.

Skratka dobila sem Lemonade stand award, ki me res hecno spominja na Viktorje in Limone. Se spomnite? Seveda morate biti žlahten letnik vsaj 80 in na dol, raje fejst na dol. Revija Stop je podeljevala Viktorje, samo v pisni obliki, tistim, ki so pretekli teden pozitivno izstopali in iz tega so se razvili današnji The Viktorji. Limono pa je podelil seveda tistim, ki so v prteklem tednu prodali kako debelo bučo, ustrelili kozla ali kako drugače brcnili v temo. Vseeno sem zelo vesela vsakega blog priznanja in tale limonada se mi zdi posebej posrečena:

Verjetno bi morala nagrado podeliti naprej in jo tudi bom na nek način, vsem, ki se vam zdi da si limonco zaslužite. Zlobno? Sploh ne, še posebej vesela bom, če se oglasite in poveste zakaj se vam zdi, da zaslužite limonado. Predvsem me zanima ali je vaša sladkana ali se zraven kremžite. Ne pozabite, da so limone zdrave, predvesm zato, ker vsebujejo res veliko C vitamina.

Morda je limonada primerna nagrada za moje sardine, sardine a la Vixi. Če pričakujete razlago zanje, pričakujete od mene preveč.

Da pa se bo nagrada res izplačala, vas bom s svoje race preusmerila na Cake wrecks blog. Ne da moj blog ni najboljši od vseh, le da je tale all in one. Zanimiv, paša za oči, nad duhovito napisan in zmaguje na resnih tekmovanjih, ki se jim reče, kaj pa jaz vem, Blogsy ali Blogskar najbrž. Blog spada med kulinarične, kar morda ne bo več čisto jasno po parih prebranih vnosih. Priporočam kozarec dobre limonade in praznjenje mehurja pred branjem. Vzemite si nekaj časa, ker je pritiskanje gubka "older posts" tako kot kikiriki, ko vzameš enega ne nehaš, dokler vrečka ni prazna. Objavljam le eno slikico in citiram del komentarja nanjo:

I think my favorite part on this one is the random sombrero: like the doctor would come in, consult his clipboard, and say, "Ok, Mr. Smith, I am going to need you to remove all your clothes... but feel free to keep that bitchin' sombrero on."

Posted by Jen on Cake Wrecks

Ne prezrite - takorekoč vse torte so profi izdelave, torej narejene s strani slaščičarjev in pekov...

Poznate Mileno?

Ne? Jaz tudi ne. Ne še osebno. Vseeno se mi zdi, kot bi jo poznala že dlje časa. Vsekakor dlje kot lahko seže nekaj elektronski sporočil sem in tja. Internet je prebrisan medij, obrazov ne vidimo in za tekstom se lahko skriva kdorkoli. Tekst je lahko vljuden, lahko je nesramen, lahko je uraden ali prijateljski, trd, okoren, razgiban in razigran. Lahko pa je topel in tople tekste pišejo samo topli ljudje. Toplina seva skozi vsako besedo, resno ali humorno, tudi jezno. Toplina tam enostavno je in ne da se je zaigrati. Morda pa je to le energija ali karkoli že. Karkoli je, to Milena ima.

Najprej me je pritegnilo ime. Milena je bilo ime moji stari mami, ki je že dolgo ni več tukaj a je z mano vseeno večino časa. Milena je mehko ime, malce staromodno, s pridihom čipke smetanove barve, z vonjem prave čajevke in slovesom skrivnostnosti, ki meji na čudnost. Kot Svetlana ali Nevenka. 

Potem me je pritegnilo to, da riše nenormalne mačke. Ha, seveda da riše nenormalne mačke, saj je Milena. Od nenormalnih mačkov dalje me je gnala samo še radovednost, čeprav sem po naravi včasih že prav ignorantsko ne radovedna. Podatek, da je menda precej starejša od mene se mi je zdel nepomemben, saj bi lahko rekla da sva istih let, pa vseeno katerih. Če bi ugibala, bi rekla da je letnik moje mame, vendar tudi za mojo mamo težko razmišljam, da je kaj starejša od mene.

Skratka, Milena riše nenormalne mačke. Pravzaprav je bila njena prva slika – buče. Pravzaprav riše buče in mačke, ima tri želve, dve mački zavidljive starosti in rada bi imela kozo (mar je ne bi radi imeli mi vsi?!), pa ne samo to, ima tudi celo zbirko Snoopy-a! Na internetni loteriji sem zadela sorodno dušo. In to ne čisto prvo. Kako pogosto se to v resnici dogaja?

Ja vem, tiho bodi in pokaži slike. Naj vam predstavim, s čem me je sezula Milena, ko sem milo prosila nenormalne mačke v vpogled:

 

 

Oh in še njene prve buče. Saj veste pograbite penzel in akrile, najdete iverno ploščo in naredite buče. Aja, veliko iverno ploščo, slike namreč niso majhne in konkretno pokrivajo steno. 

 

 

Slike sem obrezala in dodala podpis, objavljene so z dovoljenjem avtorice. Zdelo se mi je, da tega res ne smem zadržati samo zase. Mar ni tisti zeleni mačkon, enostavno nor? Navdušena sem.

Sladka nostalgija

PolonaP me je spomnila na tista leta... Polona me spomni na vse sorte, na take stvari, ki latentno počivajo nekje spodaj in se očitno vztrajno upirajo temu, da bi dvignile moj ugled. Ne vem sicer če to drži, saj je večina stvari, ki me prevzamejo in "delajo posebno" takšnih, ki veljajo za staromodne, obupno nepopravljivo romantične, neopisljivo preproste ali preprosto wierd. In potem ona piše o Scarlett in jaz se sprašujem, zakaj Scarlett nisem omenila že jaz, zakaj nisem pisala o njej, o nori ljubezni, ki tiči za štirimi urami filma ali v dobrih 15 cm debeline knjig. Ona je vendar moj idol. Moja Madonna iz leta 1850 in nekaj. "Frankly my dear, I don't give a damn" je moja najljubša filmska fraza in potihem si vedno želim, da bi to izrekla Scarlett Rhetu, namesto obratno. In potem Mary Poppins! Damn! Film ob katerem sem nazadnje, pri svojih 33 (letos), s solzami v očeh ploskala in poskušala pravilno zraven prepevati:

Supercalifragilisticexpialidocious (superkalifrađelistikespialidoušs)

Kakih 30 let nazaj je z mano to prepevala moja manči.

Oh in sploh naj ne začnem o tem, da sem kot majhna punčka na veliko lagala o čarobni paličici, ki jo imam skrito v premogovni drvarnici, na notranjem dvorišču hiše na Starem trgu 9. Ja, ja, pod kupom premoga je jama in tam imam skrito paličico. Taka zlata je, v roza odejico zavita... Ampak mamici in očiju pa ne smem povedati, da jo imam. Ne bi razumela, saj onadva ne čarata. Halo!? Harry Potter?! Jasno Rowlingova je ukradla mojo zgodbo, mojo biografijo pravzaprav in napisala uspešnico. Uspešnico od katere bi morala jaz dobivati, recimo en cent od prodanega izvoda, uspešnico, ki je v prodaji mirno sklatila s prvega mesta Biblijo, ki je najbolje prodajana pravljica že 2000 let!

Bo že držalo, da so vse najlepše pesmi že napisane. V resnici pa so vse tele litanije samo moj kompliment. Kadar rečem, da si želim, da bi to naredila/narisala/napisala jaz, takrat mi je to res zelo, zelo všeč.

Vedno zaidem. Kako hitro. Polona me je spomnila na tesne stopnice v Ljubljanskih Križankah, o tem sem hotela pisati. Na polno dvorišče premladih kadilcev. Na kamnite stopnice tam zadaj in kamnita korita, kjer je občasno zrasla kakšna... kak luštrek. Na podstrešne risalnice. Na neko drugo Polono, pa legendo Jožico in Šafrana, ki je na momente pozabil, da je v razredu polnem znanja željnih. Na tisto za umetnostno zgodovino, ki sem jo imela res rada. In na Močnika, ki ga še danes ne maram. Pa moja mama tudi ne. Sem pa kljub temu odnesla nekaj malega risanja, ki ga ob manj zoprnem profesorju ne bi. Polonin projekt 30 dni avtoportretov je potihnil, pa mi je bil všeč. Vsaka študijska risba me spomni na pručke in risalne deske in na risanje stola do nezavesti. Istega stola, ki ga je na tej isti šoli risala tudi moja mama, 15 let pred mano. In skicirke, ki je bila takrat prevečkrat prazna, kdo pa je maral domačo nalogo. Vmes je odmevalo Smrekar, Koman, Klančar, sreda, prvi dve uri! Ahmmm, zaspala sem, zamudila sem, avtobusa ni blo... Tako zelo sem se vživela, da sem začutila kako sem se počutila takrat. Kakšen je bil občutek pred uro, med risanjem. V mislih so se pojavili obrazi, ki so v skoraj sklenjenem krogu strmeli v isti motiv, vizirali, radirali... S tem metuljčkastim občutkom v želodcu sem obrnila list v skicirki in s tresočo roko poskusila skicirati Debelega, ki je spal spanje pravičnega na kavču. Hvaležen objekt za risanje "portreta", saj se ne premakne niti za milimeter in za rezultat na listu mu prav malo mar.

V mislih je grmel Močnikov glas - Ne riši jih takšne kot bi želeli izgledati! Riši takšne kot so! Grobovškova ima podbradek, nariši ga! Ona ni lepa, nariši takšno kot je!

Se vam že kaj sanja, zakaj ga nisem marala?

Prav, pač nimam več pojma. Naj vam namignem - študijsko risanje - ne tako zelo easy. Občutek pa je bil dober. Občutek je imel kakih 17 let in nobene skrbi v življenju, razen kako hitro lahko med glavnim odmorom pride do Drame in tam ob kavi pokadi čimveč cigaret. Če mislite, da je Občutek takrat razmišljal kaj bo delal ko bo star 33 let, se zelo motite.

Prav resno resnično sem čutila All starke na nogah. Naredite to kdaj, vrnite se tja, zaprite oči in samo uživajte.

Mačka, mačke, mački, mačko, pri mački, z mačko

Nimaš pojma, kako boš to naredila. Nazadnje si bila menda stara 11 let, ko si stene svoje sobe porisala z Disneyevimi junaki. Jumbo in sraka na veji z mornarsko majico. In mali Jumbov mišek. Strašno si bila zadovoljna in vesela, da ti je mama to dovolila ter na koncu še pohvalila trud in vse risbe.

Tanja je rekla - nič ti ne bom rekla, ti bo Polona sama povedala.

Polona, lastnica zavetišča Horjul, bi imela mačke v mačjaku. Poleg cca. 14 pravih mačk, še mačke po stenah. Seveda, zakaj pa ne? Saj to vendar počnem... že od nekdaj. In pred kratkim sem prebrala Michelangelov življenjepis in menda ja vem vse o slikanju fresk. Najbolj sem si zapomnila, da je imel pomočnike. Tanja. OK. Oh, kako so že mešali materijale, da so dobili barve? In s čem so premazali zidove? Joj kako je že bilo? Mogoče bi raje vprašala na Otoku zakladov, kako delajo domače freske? Pametno razmišljanje - akrili, Jupol, dipi - sem dobila odgovore. Počasi sem zaključila nakupovalni listek: Akrili, penzli, palete. Jupol in kredo za obrise imam doma. Lončke za vodo tudi. Tanjo imam. Pa dajmo.

Najprej ena polovica mačjaka, tista, ki se da zapreti za karanteno in okrevajoče, špital takorekoč.

Prebivalci so navdušeni. Kmalu se naučiva, da jim vrečka s pripomočki predstavlja zabavo. Prav tako barve in čopiči in voda, najini plašči in torbici. Kaj sva pa mislili? Obnašava se, kot ne bi imeli obe najmanj dva mačka doma.

Ker ne moreva skriti čopičev, ga jaz zataknem v lase. Super, Kaletu se zdi, da bi ga prav lahko pretepel, le dovolj se mora stegniti z enega od mačjih plezal. Hlače s katerih visijo trakovi so zares neprimerna oprema za v mačjak. Pupa bo odvezala Tanji vezalke, Loki pa bo kar preko rame poskušal doseči čopič, ki sem ga iz las pospravila v srajčni žep, kjer imam tudi lonček z minimalno količino vode.

Trenutno v hospitalu ni nobenega in vseh 14 divja po celem prostoru. More the marrier.

Še rumeni, sončni, zdravi del mačjaka. Čudovita feliksica Mila brez tačke malce godrnja kadar se ji preveč približa kak mačkon, je pa moja najljubša buc postaja ko hodim od ene do druge stene.

Bali, črn kot noč, se steguje zdaj po meni, zdaj po Tanji. Če ne Bali pa Maki. In še ena, tista tigrasta, ali je mogoče tisti tigrast. Adici se iz šavja dlake svetijo oči, ki ne izpustijo nobenega najinega premika. Iz vseh kotov se prede pesem - pobožaj me, stisni me k sebi, čohljaj me, daj mi buc, igraj se z mano. Vzemi me s seboj?

Mici izgleda jezna. Izgleda, sem napisala. Mici lahko prede najglasneje in daje najlepše buce od vseh. Nima ušesk, kar jo naredi podobno prikupnemu belemu tjulenjčku. Oranžnega ni nobenega. Nič hudega, saj je pred vrati pomlad in brezvestneži bodo spet obilno puščali mladičke ob smetnjakih, v smetnjakih, pred vrati zavetišč, na bencinskih črpalkah ali pa se bodo skotili srečnim svobodno živečim mačkam, ki bodo čisto naravno skočile pod avto in pustile svoje potomčke na milost in nemilost crkovati, počasi, kje v kakšni živi meji. Gotovo bo med njimi kakšen oranžen.

Nikakor si v vsem tem času nisem zapomnila njihovih imen, pravzaprav vsem rečem mici, pa je mir. Polona ve vsa imena in ko stopi v mačjak tudi ve, če kateri manjka in je ostal v zunanjem delu mačjaka. Vem da sta Pupa in Kale dvorna zabavljača, tista dva ki sta imela petdeset klicev, ko so ju na forumu označili za bengalska mačka, prej pa nobenega. Vem da sta obe dolgodlakici plašni, pa Mila tudi, ah, pa tista druga feliksica tudi ni posebej zaupljiva. Vem da je Mici že gospa v letih. Vem, da ne vem veliko, čutim pa. Vsakič ko sva stopili v mačjak da pričneva z delom, je bilo čutiti kup veselja, kup sreče in kljub nenehnemu džumbusu je bilo čutiti tisti poseben zen, ki ga oddajajo živali, mačke še posebej, če se mene vpraša.

Še nekaj sten je, ki bodo dobile kakšno mačko, psa, baje celo ribe. Polona je videti vesela, kar je obema v največje zadovoljstvo, saj je mačkam prav figo mar za umetnost.

Vsem potencialnim, bodočim mačjeljubcem pa polagam na srce, ne izbirajte mačke po izgledu, po fotkah na forumu, po slikah v časopisih. Zmenite se za obisk v času uradnih ur, stopite v mačjak in dovolite, da si mačka izbere vas oziroma počakajte kak trenutek, na kemijo. Pridite odprtega duha in dopustite možnost, da je nekje nekdo, ki o mačkah ve več kot vi. Veliko več kot vi. Poslušajte nasvete in napotke kot zreli ljudje. In za božjo voljo, plačajte stroške posvojnine in primaknite kak evro, posvojnina v povprečju namreč ne pokriva oskrbe ene mačke za čas, ki ga je prebila v zavetišču, pravzaprav komaj pokriva sterilizacijo. Tako boste omogočili naslednjemu nesrečnežu preživetje.

In nikar ne mislite da boste mački lastnik, le nor suženj ki prinaša hrano in je zadovoljen, da ji lahko voha dišeče kosmate tačke, kadar mačka to dovoli.

Pozdrav od Vixi di Lodovico Buonarroti Simoni in Tanie da Vinci.