Kdor ne začne jutra na FRIŠNO je pussy!

Slogan, ki ga je podala moja PR uslužbenka se mi je zdel dovolj dober, da z njim začnem objavo. Zdi se mi, da slogan tudi nevarno prikazuje kruto resnico izjave da je vsa umetnost propaganda, ni pa vsa propaganda umetnost.

Tole objavljam samo zato, ker računam s tem, da takorekoč nobena od udeleženk velike darilne igre na srečo, ni prebrala navodil in ker ne bodo izpolnile pogojev, bodo diskvalificirane jaz pa bom ostala edina udeleženka, ki bo izpolnila pogoje in podala vse izjave v zakonsko določenem roku.

(v resnici ne kuham prav rada, obožujem pa kuharske knjige - opomba avtorja)

Predstavljajte si Bežigrajsko godbo (ker v njej moj žlahtnik igra... mislim da trobento) in moje glasno oznanilo Poloninega velikega darila, ki pa je po moje samo podtalno delovanje v upanju na Stepfordske kulinarične dosežke v Sloveniji.

PolonaP na Frišnem novem jutru podarja knjigo. Žrebala bo čez en teden, da se pa sploh uvrstite v žreb, pa morate izpolnit še kup zahtev.

Zdaj grem pa napisat še verižno pismo in obesti transparent nad Linhartovo. Ha, beat that.

Vixi naprodaj!

Danes sem končno prišla do mesta in odnesla zalogico izdelkov v trgovinico Ika.

Ika je resnično nadprijetna trgovina. Prijetno jo delajo polne police in stene slovenskih izdelkov. Izključno slovenskih izdelkov. Slovenskih unikatov. Prijetno jo dela tudi lokacija v starem delu mesta Ljubljana in starem delu mesta Škofja Loka. Nadvse prijetno jo dela tudi energija lastnice Ike in njene hčerke Ive. Ika je lahko obisk svojevrstne galerije ali z nadvse prijetnim klepetom pospremljen nakup.

Čudovita Anina Fensišmensi ponudba

 [fotografija je z internetne strani trgovine Ika]

Zanimiva DudaKunda za katero stoji ena sončna Urška h kateri ob četrtkih zjutraj hodim na KundaJogo. Z omare visijo dobre vile.

 [fotografija je z internetne strani trgovine Ika]

Vse ima svojega pridnega, talentiranega avtorja in vsak šepetaje pripoveduje svojo zgodbo

  [fotografija je z internetne strani trgovine Ika]

 

In kaj je Vixi tam pustila, da bi lahko grelo vaše stene in vrata? Sneak peek:

 

Jasno da vas iskreno navdušeno vabim v ta mali ustvarjalni raj. Trgovinica ima nadvse prijetno karmo.

Ura brez kazalcev

Ko ura brez kazalcev noče šteti ur,
je ura vseh ljubimcev, ura avantur,
saj ura brez kazalcev časa ne prizna,
je najbolj čudna ura kar jih svet pozna.
Ta ura brez kazalcev dela le tik tak,
tedaj ko sije zora ali pade mrak,
in taka čudna ura je zaljubljeno srce, ki gre in gre,
ko ljubi, ljubi, ljubi še in še.
Tesno, tesno objemi me sedaj,
o malce njih lažeh mi šepetaj
In znova spet srce naviješ mi,
za leta drugih lepših srečnih dni
Ko uri brez kazalcev nikdar koncev ni,
ko pa vendar ne šteje dnevov in noči,
saj tale čudna ura je zaljubljeno srce, ki gre in gre
ko ljubi, ljubi, ljubi še in še.

(Avtor besedila: Nino Robič)

 

Nastala je po izjemno kul skici (čisto resno) in se je, zaradi neposrečene izbire barve, spremenila v kitajski kič. Morda pa le potrebuje kazalce.

[Mačke imajo dišeče tačke pa tople srčke in mrzle smrčke, kosmata ušesa in okrogla telesa, predejo tiho in so dobre za psiho. In pravzaprav cel dan spijo.]

Reinkarnacija in dobri nakupi iz slabe vesti

Tanja je dobila v dar mačke. Vem, da se to ne dela, ampak resno, k Tanji ne pašejo nikamor v stanovanje. Pa jih je, čeprav s težkim srcem, dala meni.

Imam dokaze, da je meni na oknu manjkala samo še tale ura. Oranžna kovinska mačka, pod katero v ritmu tiktakanja sem in tja skače miška. Zelena miška. Nuti je spet tu, z mano in tiktaka na moji okenski polici. Tudi kalanhoja zraven cveti oranžno.

V tem istem stilu, sem ji spulila še dva obešalnika za plašče, oh in sploh krasna z eno samo napako – rumeno zelene kombinacije sta bila. Sem skušala najti na ARS strani original, pa jih ni več. Malce me je zaskrbelo, da jih je danes nekdo naročil toliko, kot jih je še bilo na zalogi…

Ker mi rumeno zelena ne gre nikamor in resnici na ljubo ni ravno posrečena kombinacija, sem jih pobarvala in to kar takoj, ko sem jih dobila oz. prišla do čopiča - ob 2h zjutraj.

Jaz sem navdušena nad tem kolumbijskim mačjim triom. Sploh je cela ARS stran fantastična in komaj čakam, da v tem stilu komercialno začnemo zbirat denar še pri nas. Sponzorjev ne bo za klike, to vem, ampak cool pet stuff pa moramo začet prodajat, ker tile iz Amerike me koštajo carine. Aja, a kdo je ARS? The Animal Rescue Site. Kar takoj si jo dajte v zaznamke in pridno klikajte. Živali so živali, tudi če so na drugi strani sveta in obrnjene na glavo. Jaz vsak dan naklikam vsaj dve posodi hrane. Dva klika sta to, en v službi in eden doma. Vsak dan preberem Frišno novo jutro, igram mafijo na FB, preberem delček mojpes.net-a, preberem Otok zakladov in kliknem na The ARS.

Menda šoping dekletom uspešno zdravi depresijo, žalost, potrtost in podobne anomalije sodobnega časa. Jaz v to sicer ne verjamem, če pa s tem doniram 48 posod hrane za živali in še par čevljev za tiste, ki jih potrebujejo, potem pa tudi meni nakupovanje pomaga. Zdaj čakam na paket v katerem bo najbolj kičasto orodje za vrtnarjenje ever

in prikupne platnene mary jane’s

In ker sem tako pridno nakupovala, dobim za free gift še sterling dangling onyx earings.

 

Nuti mirno počiva na mojem srcu in tiktaka na oknu. Poljubljanje toplih mačjih tačk in mrzlih smrčkov je pomagalo. Jutri je nov dan in jutri bom razmišljala naprej.

Življenje smrdi, potem pa umreš.

Včeraj sem morala prvič v življenju potrdit evtanazijo za mladega, prostoživečega, levkotičnega mucka. Srce se mi trga.

Prav takšen je bil kot Orinđ (na sliki) in okoliški otroci so mu že dali ime. Preklet bodi, kdor ga je vrgel ven. Ali njegovega nekastriranega očeta. Ali nesterilizirano mati.

Ni prav. Nič več ni prav na tem pofukanem svetu. Ne morem risat nič. Še najmanj mačke. Vse kar sem lahko narisala je za vrat obešen, crknjen zajec iz blaga.

Ne da ne morem risat. Nič ne morem. Gnusi se mi že sam obstoj. Čakam da bo ura tri, da grem na občino prijavit ODD, ki danes nima nobenega pametnega smisla več. Čakam, da bo tri, da grem po prazen mačji transporter in poravnam račun za test.

25 izdelkov čaka, da jih odnesem v eno luštno trgovinico in jih poskusim spraviti v evre. Seveda to ne bo ta teden, ker traja osem dni, da te občina spravi v register. Če se slučajno pretopijo v denar, upam, da ga ne bom dajala za pozitivne teste za muce, ki jih ljudje razmetavajo po cestah. Mogoče se bom cele zadeve s prodajo veselila kdaj drugič, drug teden mogoče.

Danes se mi vse zdi precej nesmiselno.

Kriva sem…

…po tretjem členu osnutka frišnega kazenskega modnega zakonika.

 

Najprej naj v svoj zagovor povem, da ni tako hudo, kot se sliši. Res ne.

 

Kot izjema pa potrjujem pravilo, da videz vara. Za vrsto ravnih zob in za širokim nasmehom, za rdečo šminko in ne predolgimi rdečimi nohti, za nedolžno belino… se skrivajo temačne skrivnosti, ki so mislile, da ne bodo nikoli prestopile meja domačega vrta.

 

Na svoja široka, manekenska ramena sprejemam breme kazni, a le izvedljivi del. Za dva kamna (fino brušena demanta) okoli vratu, mi je zmanjkalo limita na kartici. Posledično je objavljanje številke MasterCarda nesmiselno, saj bi izvajalca kazni blokirali že ob poskusu nakupa škatle cigaret. Moji podatki (s številko noge vred – razvidno iz priložene fotografije spodaj) so lahko dostopni pravzaprav, zadnja nalezljiva bolezen bi bila obširna oblika trebušne gripe, zadnjih pet spolnih partnerjev pa – hja, good luck with finding that out.

In še sramotilna fotografija, ki bo obkrožila svet in mi odvzela vso kredibilnost.

 

Obrazložitve:

• V sliko copat, ki jih ne bomo imenovali, ne strmite predolgo saj lahko resno poškoduje vidni živec in pusti dolgotrajne glavobole. Lahko se pojavi blažja oblika napadov kurje polti.
• Ne poskušajte tega doma. Pravzaprav, če to poskušate, potem to počnite samo doma. Neimenovanih kosov plastike nikakor ne nosite nikjer, kjer bi vas lahko videli ljudje, ki imajo oči. Najbolje bo, če vse skupaj prepustite profesionalcem.
• Zgornji dve fotografiji sem objavila zgolj samo zato, da si bo Polonap lažje predstavljala Vixi za compom, ki ji iz ust, polnih kislih kumaric, prši kefir.
• Vsi, ki tale vnos spremljate z zadovoljnim kimanjem, ki lahko pomeni samo - “a sem jaz rekel/a, da se ji bo enkrat do konca zmešalo…”, si preberite vse objave zakonika. S komentarji vred.
• Užitka, da bi se mi zmešalo že zdaj, vam še ne privoščim.

 

 

PS: Kako to mislite, če nimam pametnejšega dela? Seveda ga imam, a tole je bilo vendar nujno.

Aneks:

Ker si resno želim odpustka, še bolj pa si želim zadeti na lotu, bom poskusila s strelom v CB stilu. Bi šlo skozi? Vsaj skozi prste?

V del zemlje ujeto

Z vsemi elementi spojeno. Na zraku, v ognju in vodi iz zemlje. Dve prav posebni duši moje krvi. Mati in sin virtuoza, hči le nemi opazovalec izza objektiva.

 

Bonca je bila včasih Bonifacij, potem pa so to prijatelji poenostavili in poženščili. Ostala je Bonca od časov, ko se je nickname-u še reklo partizansko ime.

V letih kar jo poznam, od kar je moja mati, je kljub peklu ohranila nežno dušo in milino,

 

 

twisted sense of humour, ki se v sklopu mentorstva prenaša na Matica

(škrat je Matičevo delo)

 

običaje ter ljubezen do živali in narave

 

 

in čut za estetiko.

 

  

 

 

Njeni dve jabolki sta različne sorte a kljub temu sta si podobni kot je jabolko jabolku le lahko podobno. Matic ni imel lepega otroštva. Bolezen je zaznamovala njegovo pot in bala sem se, da njegova pot ne bo nikoli vodila nikamor. A vseeno je pot potrebna, tudi če hočeš nikamor. Zgodila se je meni tako ljuba podoba feniksa, ki vstaja iz svojega pepela. Nadvse cenim njegovo voljo in talent. Predvsem cenim tisto, kar je nastalo na tej z ostrimi kamni posuti in s trnjem obdani poti. Iz malo nore družine, še en nor sadež, ki je ohranil dušo in nežnost s čudovitim družinskim humorjem,

 

običaje ter ljubezen do živali in narave

 

 

 

in čut za vse estetsko seveda.

 

 

 

 

Kljub izjemno nenavadnemu naboru še ostalih družinskih članov, si verjetno ne bi izbrala “normalne” družine, tudi če bi jo lahko. Normalnost je precenjena, družina pa nična vrednota, če ni spoštovanja.