V zadnje pol ure...

... letošnjega leta, se zagotovo ne bom domislila ničesar spektakularnega, voščila, ki bi vse vrglo na rit. Dva člana družine smrčita, dva se lovita. Ena z nasmeškom razmišlja, kaj bi zaželela. Nič več in nič manj kot vam želim celo leto, vsak dan.

Ob polnoči bom enega od zaspancev zbudila, da bo z mano zaspano pritisnil nos ob šipo pogledal prvih par minut ognjemetov od vsaj pol ure bleščanja, da bo z mano nazdravil in me stisnil k sebi.

V bistvu vam želim, da bi vedno imeli nekoga, ki ga lahko stisnete k sebi. Pa čeprav v mislih. Lepo, ustvarjalno leto želim, ustvarjalno v vsem kar počnete.

Drugič... neizmerno ljubko.

Lastne stvaritve so me začele razveseljevati in skrbi me, da mi pada kriterij. To menda pride z leti. Znižal se mi je kriterij za življensko okolje. Če sem včasih mislila, da moram živeti v centru Ljubljane in da mora biti stanovanje pred vselitvijo v piko opremljeno, mi je danes v veselje hiša daleč na periferiji in daleč od tega, da je opremljena. Če je bil moj fant včasih najmanj princ s kupom vrlin, sem danes zadovoljna s srčnim moškim s kupom napak. Pri hrani že prej nisem bila izbirčna, danes sem še manj. Kriterije tiščim visoko pri moralnih zadevah, prijateljstvu, človečnosti in mislila sem, da pri svojih izdelkih.

Res se redko zgodi, a očitno me mački hitro prepričajo, zgodila se je tale mala glavica, približno 2 cm velika iz volnenega prediva. Po eni uri prebadanja volne sem strmela v mali obrazek in se važila sami sebi, kako zelo ljubek je. Nič nisem vadila, po tisti malce ponesrečeni marjetici sem sfilcala še eno 3D kroglico in potem mačka. Res ni težko in ko dobiš malo občutka v prste se z iglo dela kot z modelirko v glini. Med strmljenjem in navduševanjem pa sem se v glavi ubadala z drugo stvarjo - s tremi N - namembnost, namembnost in še enkrat namembnost. kaj bi zdaj s tem... Ana je enkrat napisala Anything can be a brooch. Morda pa res.

In še fotografija mojega novega objekta občudovanja. Ena zelo povečana, kjer se vidijo vse frleče dlakice in majhna, ker v resnici se teh cufkov skoraj ne vidi.

Najlepše od srca in prave ljubezni

Vedno je vse najlepše, kadar je od srca. V telih ploščicah sem se ujela. V užitek so mi. Ne ravno vse, a se potrudim, da vsako spremenim v posebno in edinstveno. Zato od tega ne bom nikoli obogatela, ker nočejo nastajati po tekočem traku, ker jaz tako ne znam funkcionirati. V vsako vrežem tudi malo sebe, predvsem pa se trudim vrezati del tistega komur ali čemur je namenjena. Ob ustvarjanju mislim nate. Nate, ki boš izdelek dobil v roke. Za njimi stoji zgodba, zato so dobile oznako, da "imajo tisto nekaj". In mene resnično najbolj veseli, da imajo tisto nekaj. Čarovnica v družinskem deblu se potrudi, da zadanem, čeprav se mi zdi, da večino dela opravi vesolje. Vesolje mi šepne, srce izbere barvo.

Vesolje mi noče šepniti številk za loto. To verjetno še pride.


Tia in Neja sta sestrični, hčerki dveh sester, ki sta močno povezani. Družinske vezi se mi zdijo jako pomembne, kadar so res lepe in iskrene in popolnoma zanemarljive, kadar to niso. Tako zelo lepi deklici sta in njuni materi - sestri, bosta poskrbeli za to, da bosta sestrični ostali prijateljici. Neja obožuje mucke, Tia je bolj filozofska. Tijino mamo skrbi veliko stvari trenutno. Vse bo v redu in razmišljam že o novi ploščici.

Maria je še ena izmed mnogih "mini me". Tako sem izgledala jaz in tako sem videla svojo hči. Vgrajenega ima dovolj srca, da se v njej najde mnogo deklet, da mnogo mam v njej vidi svojo hči, da babice vidijo vnukinje. Vilinski otroci, ki vidijo več, kot smo jim pripravljeni verjeti. Se ne spomnite česa vse, vam niso verjeli?

Zavetišče Horjul je pogosto v mojih mislih. Preveč prebivalcev ima, da bi vse poznala po imenih, jih pa pozna Polona. Polona, ki jo vsak vidi kot svoje ogledalo. Jaz vidim nežno in rožnato, mehko in toplo. Tisti, ki jo vidi drugače, bi mogoče moral razmisliti o sebi. In ko mislim na mokre smrčke, ki bi se morali tiščati lic svojih lastnikov, namesto zamreženih boksov, ko mislim na mačje tačke, ki bi morale mečkati naročje svojih ljudi, namesto neskončnega naročja Polone, takrat nastanejo meni najljubši izdelki. In ko se zanje izlicitira visoka cena, sem srečna, čeprav gre vedno iz žepa tistih, ki že tako prispevajo več kot dovolj.

Našla sem sliko od lanskega leta, moja manči med slikanjem v naravi. Najlepša in vedno s srcem. Tisto najpomembnejše je, kar me dela takšno kot sem. Hvala.

Vsak dan je moj

Pri moji naravi je nemogoče ostati pri eni temi in pravzaprav sem že na začetku vedela, da tole ne bo samo ustvarjalen blog, poln novih izdelkov, tehnik in nasvetov. Preveč se prepletata, moja duša in ustvarjanje. Vsak dan je moj, tako dober kot slab, vsak trenutek celo. Ne morem jih podariti, oddati, pozabiti ali treščiti v smeti. Ne dobrih, ne slabih. Lahko jih dajem v omaro, ki me preseneti vsakič posebej, ko jo odprem. Tole je samo ena izmed mojih omar.

Verjamem v izrek - Ignorance is a bliss, gledano s strani "ignorance". Iz mojega zornega kota je nesprejemljiv, čeprav si včasih želim, da bi bila samo neumna kot noč brez zvezd, in tega ne bi vedela. Sprejeti odgovornost za spremembe v svojem življenju ne pomeni vedno instant sreče in kot že rečeno, dajanje pametnih nasvetov je obupen poizkus podati naprej reciklirane nasvete, ki jih sami nismo upoštevali.

Z new age sranjem ravnajte varčno in skromno, tako varčno in skromno kot z vero. Seveda pomaga, a glasno rjovenje na nevernike vas dela "nadpametne" in nepriljubljene. Koga v resnici briga, če se meni zdi, da moja duša mogoče ni čisto frišna, da je po vogalih malo rabljena in prerojena na ta svet z nekaj malega predznanja? Kdo bi v resnici hotel slišati, da se mi zdi njegova duša čisto na novo narejena, s še ostrimi robovi in z vonjem po plastiki zaradi vakumskega pakiranja v polietilensko folijo?

Patience

Tudi ta dan je moj. Z glavobolom, vnetim grlom, veselo novico o božičnici, Natašinim rojstnim dnem in njegovo roko, ki mi odmakne lase s čela, da preveri če imam vročino. In ne zamenjam ga za nič na svetu. Da o radostih tega, da je na twingotu dokončno crknilo odpiralo vrat z notranje strani, sploh ne govorim.

timesandchimes mi je s tole hišico polepšala dan.

Kaj je pa vam polepšalo sredo?

Včeraj bi lahko bi lep dan.

Imela sem dopust in uživala sem kljub temu, da sem cel dan po malem končevala eno "honorarno" zadevo. Vmes sem se malo pojavljala na Etsiju vsepovsod, če ne te res nihče ne najde. Ena od uporabnic me je uvrstila v Treasury in mi polepšala dan. Še vmes sem debelo gledala v stran na FBju in ugotavljala kakšne so sploh razlike med prvim, drugim in tretjim zavihkom. Našla sem "bivšo" nečakinjo Nino in vesela bom, če ostaneva v stiku. Še vmes vmes, sem pojedla ostanke kosila od prejšnjega dne in si zraven naredila motovilec z jajcem. Proti večeru sem naredila dve ploščici umila glavo in s tem tudi zapečatila zdravje za ta teden z grozljivim glavobolom in vnetim grlom. Naročila sem nekaj štampiljk, belo blazinico in volneno prejo z iglami za filcanje. En dan prej sem šla gledat Briliantino in se zraven zabavala kot že dolgo ne. Popolno in razbito v parih sekundah, s pogledom. Kako sita sem ljudi, ki jim v življenju nič ni prav. In sita sem svojih načel, da ne obupam, ker sem sita ljudi, ki hitro obupajo.

In tako danes nisem navdušena več nad ničemer. Tudi na jogo ne grem, bom likala in se smilila sama sebi ker živim v družbi, ki ne razume zmečkanih cunj.

Stokrat sem v dnevu razčlenila kaj na spletu obdržati in kaj pozabiti. Open Diary, Blogger, Otok Zakladov, Nakit snova, DeviantArt, Etsy in zdaj FB? Poleg živalskih forumov, PLja in Čarodejke... Na koliko koncih je človek lahko? Jaz na vseh a na nobenem prav posebej zbrano. Meni je to sicer čisto OK a vem, da se od mene pričakuje več. Zakaj razumem namige v mojo smer, zakaj jih eni ne. Zakaj se osebam na FB reče "prijatelji" in zakaj je poletja 2 meseca, zime pa 10!? Tako škoda mi je časa, ki ga mečem stran za tiste, ki jim je vseeno, za tiste, ki jih je sam gobec, za tiste, ki nimajo nobenega spoštovanja, pa vseeno pometajo z mano samo zato, ker sem slab gospodar svojega časa...

Ana, ki me je razveseljevala še včeraj:

Dva prepoznavna mačja frisa, ki sta me tudi razveseljevala včeraj:

In dve mačji mesti, ki sem mislila, da me bodo vedno razveseljevala...

Pa tako lep dan je bil....

Razdiranje fočkalne zabave

Pofočkana. Dvakrat. Ker gre za resnice in ne skrivnosti se to lahko grem a se bo fočkanje z moje strani ustavilo. Resen party breaker sem za vse verižne zadeve. Napisala naj bi sedem resnic o sebi in pofočkala sedem blogerjev/blogerk, da naredijo isto. Zanima me čemu to služi. Rumene strani bloga - pa menda ja ne mislite, da boste o meni zvedeli kaj takšnega česar me je v dno duše sram, pa bom zavoljo fočkanja to vseeno povedala? No way! Samo resnice. No ni tako neumno, saj so nekatere stvari ljubke ali prijetne in ko sem jih prebrala so mi osebo še bolj prikupile. Lahko bi me odbile. Risky bussines. Sedem resnic lahko napišeš na več načinov. Lahko so to tvoje sramote, tvoje šibke točke, tvoje neprijetne resnice, tvoje smešne resnice, tvoje neumnosti, pretekli dogodki ali samo dejstva, ki znajo biti najbolj odbijajoča.

Torej ruska roleta priljubljenosti:

1 - resnica je, da nimam otrok in jih nimam namena imeti, če bo sreča mila.

2 - resnica je, da imam živali raje kot ljudi in jim tudi pomagam raje kot ljudem.

3 - resnica je, da kadim in mi je všeč.

4 - resnica je, da sem naivna in še vedno verjamem, da bo vse v redu.

5 - resnica je, da sovražim stereotipe.

6 - resnica je, da sovražim pranje las in jih perem kar se da redko.

7 - resnica je, da sovražim verižna pisma in večino stvari tipa "podaj naprej".

Ker ste moje najljubše občinstvo in ker bom pofočkala samo dva za katera se mi zdi, da to še nista bila, vam dajem še sedem prijaznih resnic v zameno za pet pofočkancev:

1 - resnica je, da sem za prijatelje pripravljena storiti veliko, skoraj vse.

2 - resnica je, da sem mehkega srca in imam velikokrat vlažne oči.

3 - resnica je, da ne prenesem nasilja in glasnega govorjenja.

4 - resnica je, da nikoli ne obsojam na podlagi mnenj drugih ljudi. Vedno na podlagi svojih.

5 - resnica je, da se da po meni dolgo hoditi, preden mi poči film.

6 - resnica je, da sem navezana na mamo. Preveč.

7 - resnica je, da se v mislih še vedno veliko pogovarjam s pokojnim dedkom in staro mamo.

Pofočkani - Mojcej, Zofi? Would you? To sta tudi dve, ki jih v resnici poznam in bi hotela sploh slišat za njune resnice, za vsako iz drugega razloga.

Mogoče bi morala pol manj filozofirati in se enostavno igrati igrico. Pa mi ni zabavno, če ne morem komplicirati.

Jutri bom poskusila poslikati Matildino prijateljico Ano. In nove ploščice.

Danes sem ponovno aktivirala FB, ampak ne jamčim, da ga ne bom prav kmalu spet blokirala, že sama stran mi ni simpatična in v resnici ne vem kaj bi počela z njo. Životinjsko carstvo? Really? Prav toliko neumno in toliko zasvojljivo kot Travian, ki sem ga furala do konca in zraven umirala od dolgčasa.

Kompleti po deset...

Danes me je nabasan v nabiralnik čakal paketek od Simone. Takoj sem vse razstavila, poiskala iglo in se ob humornih opazkah sostanovalca lotila woodooja. Ugotovil je, da bi lahko naredila podložke za na noge stolov ali pa permanentne vatke za odstranjevanje make upa.

Jaz sem naredila rožo, ne čisto do konca, saj sem tik pred koncem zlomila iglo. Simona hvala za noro zabavo na ponedeljek. Izdelek je furjavosti primeren in na voljo sem imela le te tri, uporabljene barve. Zdaj mi je jasno zakaj igle za filcanje prodajajo v kompletih po pet in deset. Pazit moram, da mi na Ebayu kdo ne spelje paketa z desetimi barvami preje in tremi dragocenimi iglami.

Za podlogo sem vzela peno, ki sva jo spravila ne vem zakaj že, z njo pa je bil obložen kavč ko sva ga kupila. Prepognila sem jo na pol, dobila kakih 5 cm debeline in jo stlačila v božično vrečko iz blaga. Super in zelo na hitro narejen povšterček.

Prvi vtisi? Uf, kakšen žur! Precej zasvojljivo in sproščujuče, po nekaj časa, tudi naporno. Kosmato, prijetno na otip, če je lepo narejeno - hudo fensi.

Ni mi ravno v ponos, a vse je enkrat prvič...

Raziskava Pošte Slovenije

Prijavila sem se na raziskavo (da vidimo zakaj pošta luta tri dni in če se bo na podlagi tega kaj izboljšalo). Link sem našla plavajoč nekje na netu. Takole gre:

_______***_______

On behalf of Pošta Slovenije and within our new postal survey Quotas is still looking for Slovenian survey panellists acting as a receiver and sender of test mail

- Using their BUSINESS postal address in the postal code area Ljubljana town or

- Using their PRIVAT postal address in the postal code area Murska Sobota town (9000) and Nova Gorica town (5000).

The panellist tasks would be:
The panellist will receive about 6 test letters per week from co-panellists. The test mail will be sent to the privat OR business/working place address.
The panellist will send about 5-8 test letters per week to co-panellists. In case of panellists using their business address, the letters need to be send along with the business mail of the company.
Quotas will provide the letters ready to send (stamped and addressed).
The panellists need to enter all dates of posting and receipt on our website. Additionally, two specifications would be required for the registration with the business address:
The daily company mail must be delivered to a company mail box with a street address(PO Box addresses unfortunately cannot be considered)
The daily mail must be forwarded to the panellist and collected in a personal “in box”(since we are planning to furnish the personal post box with a technical device for transponder readings)

For their activity they will receive a monthly reward of 20 EURO.

If you know somebody who would like to join our survey, living or working in the requested postal code areas, please ask him to register at www.world-mail-panel.com (survey code “Posi”) or to contact us at panel@quotas.de . If a new person you recruited will be included in our survey you will also receive a bonus of 15 Euro. In this case, please ask them to enter your user number next to the question “How did you hear about us?” on our registration web page.

Thank you very much in advance!

Your Quotas Team

_______***_______

20€ sicer ni veliko, ampak zakaj pa ne. Meni to predstavlja 6 zavitkov kilskih DAS mas npr. ali pa dva Essija. Stroška ni nobenega, le nekaj letanja do pošte in nazaj in vodenje dnevnika, kdaj je bilo kaj prejeto in poslano. Denar naložijo na PayPal, ga izplačajo v obliki bona za Merkator ali nakažejo v dobrodelen namen na vaše ime. Če vas mika in vam 20€ viška pride prav, bom seveda vesela, če boste pod How did you hear about us? napisali 26118. www.world-mail-panel.com (survey code “Posi”) Potem zvlecite noter še svoje znance in letos kupite darila iz dodatnega denarja :)

Raziskave sem imela od nekdaj rada, všeč mi je občutek, da je nekdo tudi mene vprašal kaj si mislim. Včasih sem izpolnila vse ankete kar sem jih našla, zdaj se mi ne da več vedno. Nikoli me še ni nihče prav nič nagradil za to, da sodelujem, zato se mi je tole zdelo tako zelo zabavno.

Kako pa vi gledate na ankete?

Vixi odpira svoja vrata!

No svoj vogalček na Etsy-u. Nujno sem morala prehiteti samo sebe, ker sem prepočasna, da bi se čakala, da bi poslušala svoje filozofiranje, kako moram prej urediti miljon stvari, razmislit o podobi, razmislit o embalaži... Čemu bo pa podobno, če bo vse urejeno in pošlihatano? Meni že ne.

Torej ničemur oziroma meni podobna štacunca, ta daa!

vixigirl.etsy.com

Če se poigravate z isto idejo in se imate namen v vsakem primeru prijaviti na Etsy, lahko to ravnotako naredite kot moji priporočenci preko tega etsy linka. Ne nobenega denarja ne bom nabrala s tem, sem pa "in for goods and prizes". Res, takole pravijo: If that's not reason enough to let your friends in on all that Etsy has to offer, your referral points will be redeemable in the future for goods and prizes.

Kdo si ne želi "goods" in "prizes"?

Tudi na Pay Pal se lahko prijavite, če tega še niste storili. Zelo koristno pri varnem zapravljanju prek spleta (in pri treningu samokontrole). Predvsem ga boste potrebovali, če boste hoteli svoje dolarje zapraviti v mojem vogalčku.

Tako, dete je rojeno. Bomo videli, če bo preživelo svoje prve štiri mesece življenja...

Moja mala Miškapiška

Moja mala Matilda. Kličem jo Miškapiška, tako mene pokliče moja manči.

Prva cigančica mi je v trenutku ušla skozi prste, še nepobarvana je zavezala culo, počakala na barve in šla. Kar nekaj mojih del sem stežka dala iz rok, a tako težko kot cigančice pa še ničesar. A ker imam Tanjo zelo rada, ji nisem znala reči ne, ne za tako stvar, ne za ciganko, ki ji je bila mogoče res usojena.

Ker verjetno svoje male Matilde ne bom nikoli naredila, take Matilde, ki bi se name drla, mi kakala v dlani in bruhnila čez ramo, sem naredila Matildo, ki me bo vseeno spominjala name in bo nosila moje ime. Ima skodrane lase - po meni in nerazčesane, ker mami sovraži glavnike. Oblekla sem jo po svojem okusu, ker bo mala Matilda svoj stil razvila iz tega, kar se bo do takrat ko bo svoj stil razvila, naučila. Matilda je pridno dekletce, malce čudaška, bi se čudile matere svojih razgrajačev. Matilda z mano posluša Enyo, RHCP, Metallico, pa "jutuje" in Rollinge. DM, Kjure, Madono, Bajago in Massive Attack. In Floyde, oh z Matildo poslušava Floyde. Rada ima luno, mačke, marjetice in pred avtomobilskimi gumami rešuje deževnike. Obožuje pravljice in ilustracije Svetlane Makarovič. Rada poje in Annie je najin najljubši film, zraven jočeva, se smejiva, upava na srečen konec in še nekaj dni prepevava - The sun'll come out Tomorrow, Bet your bottom dollar, That tomorrow, There'll be suuun! Just thinkin' about, Tomorrow, Clears away the cobwebs, And the sorrooooow, 'Til there's noooone! When I'm stuck in a day, That's gray, And looonely, I just stick out my chin, And Grin, And Saaaaay, Oh! The sun'll come out, Tomorrow, So ya gotta hang on 'Til tomorrooow, Come what maaaay, Tomorrow! Tomorrow! I love ya Tomorrow! You're always A daaaaay A waaaaay!



Slike so slabe, a saj jih je večina novodošlih punčk. S tresočo roko posnetih, v slabi svetlobi sobe, v rdeči hiši.

Sweeties

Prav nesrečna sem, toliko stvari bi rada naredila naenkrat. Zdaj sem našla še prekleto suho filcanje in tako zelo mi je všeč. Večino časa previsim na Etsyu in Ebayu, namesto da bi v resnici kaj delala. Konec leta bo in jaz spet ne bom nikomur poslala doma narejene čestitke.

Mogoče bi pa kaj kar dobila, namesto kupila:

Lacey - 30.000 hits and 37th birthday give away - Happy birthday girl!

Passion for crafts - 12.000 hits on a blog, candy - Congratulations on so many visits!

Ribenaruby - 1000th post gift - Keep up your beautiful work

Dodajam še, da ne bo pomote, da sem filcanje šele našla in zdaj Ebayam in Etsyam (whatever), da najdem primerno količino volnenih cufkov, primernih barv, pa igle, ki so na lesenem držalu way bolj kul kot na plastičnem, morda penasto podlogo, čeprav je tudi viledina gobica za to dobra... In ni prav poceni. Nič od tega. Če kdo ve, kje bi se ta material našel pri nas, bom več kot vesela informacij. Spet ne vem ali bi si raje kupila čevlje ali materijal za filcanje.

Škrate? Jaz vidim samo mačke. Silly me.

Dame iz visoke družbe

Obljubila sem postopek za ploščice... Naslednjič, ker zdajle vam moram predstaviti tri dame iz visoke družbe. Če že niso iz ali za v visoko družbo, pa bi morale biti, vsaj glede na to, kako zelo me bolijo prsti. Morala sem resetirati das maso in sem malo ovijala. Rezultat so trije obeski, ki v živo izgledajo precej bolje kot na slikah. prestavila sem stativ, da mi je bolj udobno, ampak zdaj svetloba ni v redu. Slikat se mi ne da še enkrat, Photoshop pa ni zmogel popraviti mojih zmazkov. Tokrat obeski v resnici izledajo v živo precej lepše kot na fotkah.

Gothless

Red undersea Agnes

in moja najljubša Sweet Melinda

Nekam dremava sem.

Male živalice

Bom nahitro, ker me boli trebušna od joge, me bolijo hrbtne mišice od joge in me boli vrat. Od joge. Lesena sem kot šperplata in Kundulini joga, ki se mi res ne zdi naporna proti lanski dinamični, pretegne prav vsako mišico v telesu, čeprav se mi zdi da sem naredila par preprostih vaj, preostanek vadbe pa prepevala in meditirala. Na začetek polne lune se zapre neko okno... energijsko okno? Ne vem več, vem samo, da je dober čas da delamo na sebi in smo pozitivni.

Rada bi predstavila dve mačkici:

Zajčka Pikca, ki ga ni več z nami, njegov portretek pa sem delala z neko posebno toploto v srcu. Prošnja za portret mi je segla do srca, denar za ploščico je šel na Repek za nekega mucka, ki je trenutno potreben pomoči. Za preminule živalice se reče, da gredo na mavrico, zato tudi mavrica. Upam, da bo Bučki v lep spomin.

Če se tudi vam zdi podoben kužatu in se sprašujete zakaj nima zobkov... Zajcem zobki v resnici ne štrlijo iz ustec in vidi se jih samo če vohljajo in privzdignejo nos, oziroma dvignejo smrček!

Tresla se je gora, rodila se je miš. miš v špajzi.

Za dva strašna pirata, plošček za na vrata. Da bosta našla v svojo sobo.

Zadnji dve sta me izmučili. Po naročilu, če motiv ni moj... uf zajebano. Ampak sta mi zdaj grozno všeč in se je splačalo. Mečkala sem pa dolgo. Priznam.

Bodite torej pozitivni. Vsaj do polne lune, potem lahko v miru naprej furamo vsak svojo depro.

Candy, candy, candy...

I can't let you go...

Hočem se iti bonbončke. Nimam pojma kaj to je, ampak to se gredo vsi bloggerji. Nekdo nekaj daje za bonbonček - če prav razumem objaviš link do bonbončka v svojem blogu, napišeš komentar v dajalčev blog in potem ta izžreba winnerja. Zakaj pa ne bi jaz kdaj kaj zadela na žrebu.

Pa ne vem točno zakaj. Verjetno ker dober glas seže... tudi na druge celine od kar imamo net. In ker imamo vsi radi free stuff.

Torej bonbončki v teku so:

Craftbug - daje štampiljkice, ki bi jih z lahkoto uporabila / gives away stamps I could easily use

Scrap Bitz - se je pohvalila z največjim blog bonbončkom do sedaj, s tem lahko začnem s čestitkarstvom / biggest blog candy evah, with this I could start with some serious card making.

Bev - zelo radodaren bonbon, lahko se zgodi da res letos naredim čestitke / big pile of candies, really sweet

20-something scrapbooking mother - kup koristnih kolačkov / many useful things

Agnes - krasen metuljček in še več / great buterfly and more

Craft Stamper - daje štempeljčke ob otvoritvi bloga / launch givaway stamps

Deena - uf mnogooo luštnih stvari / Loooots of great things

Ah dovolj bo. Bonbončkanje je naporno.

Čisto ženska orodja

Saj veste - čopič za puder, vihalec trepalnic, pilica za nohte, pinceta za obrvi...

Ne govorim o teh orodjih, govorim o čisto pravih ženskih orodjih in materijalih. Kladivo s plastično glavo in kladivo z okroglo glavo, klešče - dolgonose/okroglonose/cvikcange, šmirgel papir 500/1000/1200, hm zelo dobrodošla bormašina z več koristnimi nastavki, nekaterim je blizu žaga, šraufštok in nakovalce, termoskrčke, komplet izvijačev...

Še nekaj kuhinjskih orodij ki jih ženska lahko koristno negospodinjsko uporabi: rezilo za pico ali cikcak za žlikrofe, valjar, pašta mašina, velik kuhinjski nož, lesene palčke za špile, zobotrebci, pečica...

Ne bom več naštevala in ne bom se spuščala v to kakšne pripombe vse spravijo skupaj prodajalci v tehničnih prodajnih centrih. Ženske res veljamo za s firtahom okičene kuhalne stroje. Ko sem si kupovala kovček za orodje je padla pripomba da bo mož darila gotovo vesel, ker je kovček med bolj kvalitetnimi. Pri kladivu je prodajalec cel čas gledal mojega v oči in mu odgovarjal na moja vprašanja, dokler mu ni moj namignil da nima pojma in naj se zmeni s šefico, ker on sploh ne ve za kaj ga bom rabila. Včeraj sta me debelo gledala tako prodajalec kot moja moška polovica, ko sem prodajalca prosila če mi poda termoskrčke, ker je ravno na lestvi in jih jaz ne dosežem.

Zdaj pa k bistvu tega vnosa. Termoskrčke! Krasna zadeva, ki se s pomočjo vročine skrči in objame materjal znotraj nje. Večno bom hvaležna K za tole nazorno razlago v Slovonskih technobah. Tole bo zagotovo rešilo del mučenja, da se žica tekom dela ne bi ruinirala. Res je da moje niso tako kul črne, ampak so barvaste, niso bile tako poceni ampak je prbl. tak paket kot njen stal 3,65€ v Bauhausu, ampak zdaj jih imam doma in če zadeva deluje jih bom naslednič nabavila ugodneje.

Za konec imam še čisto ženski namig. Ko začne sesalec delati sumljivo slabo in ko se vam zazdi, da bo čas za novo krtačo ker stara čudno drsa, ob sesanju ropota in jo je nekam težko porivati sem in tja, vzamete komplet izvijačev (ki BTW niso namenjeni za nič drugega kot mala gospodinjska popravila, ne za ustvarjanje), poiščete primeren križni izvijač, odvijačite dva ali štiri vijake na dnu krtače, odstaranite spodnji del krtače, poberete ven neverjetno svinjarijo ki se je nabrala v krtači (sploh če gostujete mačke), zavijačite nazaj (pomaga če vse delčke, ki jih ni veliko, za vsak slučaj zložite enega zraven drugega po vrstnem redu) in krtača je kot nova. Lahko pa se po damsko spakujete, pokličete servis da to naredijo oni, vam ne povejo kaj so naredili in računajo kot taveliki.

Črna... je nova črna

Že nekaj časa spremljam čudovite stvaritve iz črne žice, ki jih spretno zvijajo dekleta na sosednjem forumu Nakit snova. Ko sem videla razglasitev finalistov iz natečaja za izdelavo nakita v duhu roza pentlje pa sem črno žico naročila takoj. Zapestnica pod št. 1 je namreč takšna, da bi si želela, da bi jo sama naredila.

FOTO: Igor Zaplatil, OPIS - predvidevam da od kreatorja: Srebrna roža, zapestnica z roza pentljo je izdelana iz debelejše posrebrene in tanjše črne žice. Osnovni fantazijski vzorci so se mi porajali sproti. Debelejšo žico dopolnjuje črna tanka nitka. Piko na i pa izdelku dajejo našiti detajli v srebrni barvi, zraven sodi roza satenast trak.

Tudi drug nakit in dodatki v finalu so pohvalno lepi in lepo izdelani. Ta ima vseeno v sebi tisto nekaj več, ročno izdelavo v detajle in pravi pink ribbon. Je ženstvena, damska in dostojanstva. Vstaja iz črnine in cveti srebrno. Čudovita se mi zdi.

Seveda ne znam in za tako oblikovno zahteven izdelek nimam dovolj prakse, niti potrpljenja.

Žico sem naročila pri Hobby&Art-u v Kranju, kjer večkrat kaj naročim, saj so prijazno hitri in ugodni v mejah normale. Torej, žica je barvana bakrena žica, kar seveda spet pomeni, da je treba biti s kleščami nenormalno pazljiv, saj baker zelo rad posije izpod barve. Vseeno je manj bojazni da bo izdelek čez nekaj časa izgledal oksidiran in plehnat, kar se zgodi pri posrebreni žici. Izdelek je daleč od kvalitetnega, saj je bila nuja da poskušam na hitro nekaj narediti, da vidim efekt, prevelika. Kljub temu na dekolteju izgleda fenomenalno. Trakec iz organze mu doda še nekaj malega damskosti. Mislim, da bo nastalo še kaj roza črnega.

Včeraj sem izdelala štiri smisle življenja in jih imam za nekaj časa dovolj. Vmes sem končala še nekaj drugih ploščic in tukaj vam bom privoščila samo par novih motivčkov, s katerimi sem bila tudi jaz zadovoljna.

Imam ustvarjalni vikend. Človek bi mislil, da bom ustvarila več...

Konec sveta

O koncu sveta, se veliko govori zadnje čase. Govori se v medijih, v verskih skupnostih, včasih pa o tem govorijo čisto običajni ljudje, na kavi, ali pa ko pridejo domov, da mi lahko pokvarijo že tako slab teden do konca in verjetno tudi prihajajoči vikend. Mogoče je namen samo, da se pobijeva med sabo preden svet pobije naju.

Kakšnega pametnega nasveta nimam, mislim da konstruiranje barke ne bo pomagalo, prav tako ne betonski bunkerji, še manj pakiranje kovčkov in čakanje na pomoč iz vesolja. Po mojem mnenju in kljub moji veliki želji da bi to doživela, konec sveta ne bo izgledal spektakularno, kot naprimer ultimativni in zadnji največji ognjemet. Konec sveta se konec koncev dogaja vsak dan, za vsakega ki danes umre, jutri sveta ni več. Konca sveta kot takšnega pa nekako ne vidim, zaradi zlorabe besedne zveze je zadeva razvodenela in postala nekako demode, svet se pa še kar vrti. Velike grožnje se spremenijo v mirovna pogajanja in svet se spet vrti. Tik pred propadom borze, index nekoliko trzne v plus in svet se spet vrti.

Konec človeštva, je seveda povsem druga zadeva. Morda se nam zdi, da smo pametni in veliki, pa smo povsem nemočni, če se praoblika življenja odloči, da bi ona rabila ves ta prostor, ki ga zasedamo. Neumni, nerazumni in povsem nedovzetni za pogajanje, virusi ne sprašujejo. Ti bi znali sfrizirati svet po svoje. In po svoje bi me strašno zabavalo, če bi lastnike strašnih civiliziranih nuklearnih orožij pobila malce mutirana gripa. Precej nespektakularno in dvomim, da bi Bruce Willis dovolj hitro odkril cepivo, ki bi rešilo svet...

Iz mene seveda govori virus, virus, ki mi je zagrenil zadnji teden življenja in še vedno nisem v redu. In če ne bi bilo poročil in neverjetno zagrenjenega sostanovalca sploh ne bi opazila, da živim takorekoč na robu preživetja. Težko je razmišljati o tem kako bi imel čim bolj polno rit, če se trudiš v sebi obdržati vsaj grižljaj prepečenca.

In kako majhno in nepomembno se ob vseh teh velikih stvareh ki nam grozijo, zdi dejstvo, da mi je bila cel teden v edino uteho in zabavo skicirka, das masa in čopiči. Ah, neznosna lahkost bivanja...

Resno, kako zelo zanič je urejevalnik za slike v Bloggerju!?

Jesen

Ko se vozim po avtocesti in nisem za volanom, gledam barje, ki beži mimo. Ali jaz bežim? Nekdo ali nekaj beži. Nekam. Sem tisti redki looney, ki ga okolica lahko vsak dan znova impresionira in jo redko jemlje za samo po sebi umevno.

Barje je danes drugačno. Rdeče. Rumeno tudi. In rjavo. Zeleno. Vse je, polno je svetlobe in vsak sončni žarek pričara nove in nove vzorce, nove barve. Res noro in kljub nekaj velikim mojstrom, ki jih ta svet pozna, ne bo nihče, nikoli dosegel narave. Narava je popolna, pa čeprav sem pristaš tega, da nič ni popolno, narava vendar je. Še v svojem strašnem maščevanju je popolna in temeljita. Enkratna in neponovljiva.

Ko se zavem, da sva prevozila avtocesto v tišini, ker sem imela svoj značilno zasanjan obraz, je svet lep. Res lep, ker ugotovim, da bi čisto lahko tudi kaj rekel vmes, pa ne vem, ugotovim, da je prižgan radio in jaz ga ne slišim. Ugotovim, da je bil tiho in me pustil gledati s srcem. Takrat ga ljubim. In ljubim ga tudi takrat, ko mi prinese prvi divji kostanj, za v žep, mi reče, ker vem da jih vedno nosiš po žepih. Res jih jeseni, dokler niso zgubani in posušeni. Nekateri počijo. In še vedno jih težko vržem stran, saj so še vedno popolni. Ponavadi zdržijo do pomladi, ko v žep vtaknem cvet marjetice (ki se potem nesramno raztrese po pralnem stroju) in poleti jih zamenja kamen.

Škoda da jeseni v resnici ne maram preveč.

Vsak dan ima nekdo rojstni dan

Na rojstne dneve pozabljam. Nalašč, podzavestno ali zato ker številk ne obdržim v glavi veliko in ne dolgo časa. Na rojstni dan ne pozabim, če me Mojcej povabi na izlet za svoj rojstni dan naprimer. In ker Mojcej ni hotela nič, sem ji naredila nič, virtualno darilo, torej nič. Mojcej ima zato svojo stran mojcej.webs.com No ja, pa en čisto majhen štempeljček z njenim imenom, da se bo lahko podpisala na vse kar bo naredila. Čestitka je bila šlampasta, zato, da jo bo lahko mirne vesti vrgla stran. Pa je Mojcej samo primer. Rojstni dnevi mi enostavno ne pomenijo več veliko zato tudi težko izbiram darila in sem na sploh obremenjena, če me nekdo spomni na rojstni dan. Pa me spomnijo, da lahko vsaj mail pošljem in se delam, kot da sem se spomnila. Ne, v resnici se tudi to ne delam in kar povem, da sem pozabila.


Nekako naporni so bili zadnji tedni in iskreno, sploh ne vem kdaj so minili in kaj se je vmes zgodilo. Zdi se mi kot bi zjutraj vstala in šla zvečer spat, vmes pa bi preteklo le tistih par jutranjih minut ob kavi in cigaretu. Mački so krivi. In barvanje zadnje runde ploščic se je vleklo v nedogled. Mački so krivi. En mora bit kriv. V resnici sem vmes naredila pet čisto dobrih ploščic, oblikovala en logotip in se lotila celo pisanja eksta za denar. Ja, copy, ki je nekomu dovolj všeč, da ga bo plačal. To vse seveda poleg službe, kjer je bilo zadnji čas vse nujno! do včeraj!. Vmes sem crkljala zdaj enega zdaj drugega mačka, jih ločevala, da ni bilo preveč pihanja in renčanja, praznila mačje stranišče, vozila na cepljenje zdaj enega zdaj drugega in predvsem hranila zdaj enega, zdaj drugega. Prava ljudska kuhinja zjutraj - tri skodele, ena junior, dve adult, vsakemu žličko ribjega olja, debelemu še Glicopan zraven, Miciju mleko, onima dvema vodo...

Ampak stvari so se umirile, mačkoni so se spoznali in sprijaznili en z drugim. Življenje se vrača v stari tir in ploščice sem pobarvala, polakirala in jim zavezala trakce.

Manca je 6 mesecev stara punčka. Zdaj najbrž že sedem, ko sem toliko mečkala.
Mačje mesto že dolgo ne rabi več razlage.

Tale bo za Polono, ki poskrbi, da se mucki takole guncajo, namesto, da jih povozi avto.


Ta verzija kopalnice mi je zdaj precej bolj pri srcu kot tiste prve.

Ah, menda bo že kdo, kdaj imel fantka.

Sveti vixi gral, vse bo v redu.

V filmu Ghost, sta Demi Moore in Patrick Swayze skupaj vrtela glino in se potem vsa glinasta in umazana dala dol. Zdaj mi je približno jasno zakaj je ta scena veljala za najbolj erotično sceno v filmskem svetu. Združuje nekaj prvinskega, glino, vodo in otip, ki ima pri erotiki velik pomen. če dodamo še to, da ti pod prsti raste vaza falične oblike, res ni kaj več dosti dodati.


Z vsako zadevo pa je tako, da je treba nekje začeti. Mami si je kupila peč za glino in seveda takoj za tem tudi vreteno. Z mojim bratom že kar lepo obvladujeta zemljeni element in delata čudovite stvari, predvsem v raku tehniki.

Raku je tehnika glaziranja gline. Glino se najprej biskvitno speče, pečeno se obdela s posebnimi glazurami, ki se jih spet peče. 900 stopinj je potrebnih, da se glazure stopijo in spečejo in kaj vem kaj še vse se dogaja pod izoliranim pokrovom peči. Ko se predmet vzame iz peči, se ga za trenutek pusti na zraku potem pa se ga vrže v naprej pripravljeno posodo polno papirja, kjer zagori. To se potem pokrije in pusti nekaj časa, potem pa se potopi v vodo. Glazure nekje na tej poti popokajo, neglazirani deli pa ostanejo ogljeno črni.


Mama sliši tudi na partizansko ime Bonca in tole je njeno zmajevo jajce:

Matic je pa Matic in tole je njegova krasna skleda:

Meni osebno je pri raku tehniki najlepša črno bela izvedba, torej, bela popokana glazura in zoglenela črna glina. Glazur pa je nešteto barv, ki jih dajejo večinoma oksidi raznih kovin, med sabo se tudi mešajo, na barvo pa vpliva tudi čas pečenja, čas ko je posoda na zraku oz čas ko posoda gori v loncu. Pravzaprav pri barvah nikoli ne veš točno, kaj bo nastalo. To daje glaziranju poseben čar. Glazure se večinoma po izdelkih poliva, se izdelke pomaka, gre pa tudi s čopiči.

Moj prvi podvig je bil pohvaljen. Še dobro, če ne bi prvič prav nič nastalo, se verjetno tega ne bi več pritaknila. Najtežje je kepo gline centrirati na vrtiljak. To izgleda tako, da kepo zaženeš na sredino krožnika in ne smeš zgrešiti centra. Ha, nemalo zabave. Ko kepa enkrat stoji na sredini se začne erotika. Glina se odzove na vsak dotik. Za ustvarjanje oblike je potrebno tudi nekaj moči, saj ima glina neverjeten upor. Seveda s svojim izdelkom nisem zadovoljna, saj nima nobene funkcionalne vrednosti, kar pa sovražim. Še krasilne vrednosti nima kake strašne. Enostavno je neuporaben kelih. Tudi glaziranje je bilo ekspiriment, koliko se da biti natančen, saj je struktura glazur podobna razredčenemu gipsu. Dobili smo sveti vixi gral...

Ker vidim, da sem vam s svojim izlivom jeze in s slovesom od Wrighta zavezala tipke, naj vam povem, da sem solze za velikim glasbenikom že obrisala, saj bo njihova glasba zame v resnici umrla šele z mano, muc pa je zdrav, na varnem, večinoma na toplem in prijazno prede v mojem naročju.

Na koncu bo vse v redu. Če ni v redu, potem še ni konec.

In memoriam

See you on a dark side of the moon.

R.I.P. Richard Wright (1943-2008)

FIV pozitiv

wikipedija - FIV

mačji aids - FIV

FIV

Okrog poldneva, mi je postalo malo žal, da švicarji niso uspeli zemlje zagnati v črno luknjo. Za tako usran svet pa res ne bi bilo nobene škode. Resnično brez veze. Dokler boste metali lačne in žejne mačke čez prag zato, ker niso več majhni in ljubki, do takrat me ljudje ne zanimate preveč. Pravzaprav je razlogov še več, dokler boste trobezljali neumnosti o kastraciji in sterilizaciji ter kako je to poseganje v naravo, dokler bodo psi samo alarmi na verigah pripeti, dokler bo strel poceni evtanazija, dokler boste tiščali glave v pesek, dokler boste rojevali otroke in jih takole učili, me ne zanimate sploh. Spokajte preklete kufre in odfrčite na Ašterkomando.

Muc je res srček. Prede kar non stop za vsak slučaj, da ne bi podvomila o tem da je zadovoljen. Zadovoljen ker je živ in se njegova jutra ne začnejo z brco v rit ampak s kvalitetnim zajtrkom in z malo čohljanja. Mačke so baje divje zveri, sprašujem se kaj je tega nesrečnika tako prestrašilo, da se že pet dni ni ganil s terase iz hišice. Se vam je že kdaj zgodilo, da ste bili tako srečni, da najraje ne bi odprli oči, ker se lahko v trenutku vse razblini? Točno to. Lulat steče v bližnjo gredico, kjer je verjetno že zdavnaj preuredil vse čebulice tulipanov in potem teče nazaj, da se prepriča, če je blazina še tam in topla hišica in če je njegova posoda z vodo še polna. Mimogrede preveri še, če jaz še vedno vsakih pet minut pogledujem ven, ker preverjam če je z njim vse v redu.

Aja tulipani? Bodo drugo leto pač zrasli mešano in ne barvno usklajeni, koga v resnici briga.

Da obtožujem in napadam? Če se je kdo spoznal v zgornjem odstavku, prekleto da res.

Trenutno nisem nič kaj kreativno razpoložena, čeprav sem vesela, da sem spet končala kar nekaj novih ploščic in vse so prikupne. Če koga zanima naj pokuka v tihi del kreativne race, če pa ste iz zgornjega odstavka pa ni treba tja hodit nič gledat. Ignorant people - not very welcome.

Barvanje

Kar dopust sem si vzela konec prejšnjega tedna. Preživela sem čudovit dan v Dobrni. Sliši se upokojensko in... no tudi je na nek način. Namočila sem se v Kleopatrini kopeli, v kamnitem bazenu, v termalni vodi ki že sama poskrbi za blagodejnost in je ravnoprav topla. Še naslednji dan sem dišala po pačuliju, ylangu, bergamotki. Če sem poštena, dišala sem kot egipčanska grobnica in všeč mi je bilo. Dišeča olja, tišina, tiho pljuskanje vode in stari stari kamni. Vrag, kako zelo pogrešam kopalno kad. Ko bom v fazi postavljanja stopnic v zgornje nadstropje, bom rekla kakšno na račun opremljanja kopalnice in delovne sobe.

Delovne sobice še nimam, zato vse pripomočke znesem na kuhinjsko mizo kar res ni najbolj priročno, ampak barvati se da. Tokrat me je dokončno izučilo, da temno vijolične iz vodenih barvic ne bom izvabila. Fleki, fleki in še enkrat fleki. Absolutno moram ostati pri nežnih barvah, oziroma dokončno priznati poraz tistim barvam, ki s svojo pigmentacijo ne dovolijo enakomernega nanosa. O ja, napis sem poskusila črn, bel, celo rdeč. Noben se ne vidi.
Kopalnica je nastala oranžna, z ne malo problemi. Tudi oranžna se je upirala z vsemi štirimi. Mislim, da sem jo končno vseeno spravila na kolena. Na milnih mehurčkih sem sprobala tudi nove pearl vodenke. Otroška igračka, ki da neverjetno prijazen efekt. Kot pri motorni žagi, kjer se je treba upreti želji, da bi vse razžagal, se je pri teh barvicah treba upireti želji, da bi vse pobarval pearl.
Smisel življenja je sicer zelo nazorno narisan, vseeno se mi je ploščica zdela prazna. Moj je rekel naj dorišem muho. Dorisala sem čebelico in se potem spomnila, da čebela pa res ni vzor lenarjenja. Jin in jang? Ah sranje, morala bi dorisati muho.
Naslednji dve sta mi ljubi, verjetno zaradi baby efekta. Pa ni čisto moj stil, a rozasti odtenki mi vseeno vzbudijo nek nežen, sanjav občutek. Kot velika fanica Sarah Key sem že kot otrok prerisovala njene punčke. Zelo sem si želela, da bi risala v njenem stilu, pa kopiranje stila nikakor ne gre in vedno znova so nastajale čisto druge punčke. Ostala je ljubezen do lesenih plotov in gugalnic, muck, ptičkov in pocinkanih kanglic.
Prijateljstvo psa in mačke bi težko opisala kot roza, vijolično in charteuse zeleno, a najino prijateljstvo je prav teh barv.

Barve pridejo kar same. Že ko rišem motiv se dostikrat vmes rojeva barva, ki jo je treba samo še namešati in upati, da ne bo lisasta. Oranžno rojeni muc še vedno vztraja pri dobrih ljudeh. Jutri ga čaka veterinarski pregled in vsa ostala neprijetna navlaka. In potem išče dom. Dober dom brez izhoda na cesto, s kvalitetno hrano, z ljubečimi rokami in s pogodbo, ki vse to potrjuje.